Gospod Eleganca. Kultni škotski dirkač, rojen leta 1936, je osvojil srca številnih ljubiteljev motošporta s svojo preprostostjo, dobro voljo, širokim nasmeškom, predvsem pa ljubeznijo do športa. Najmlajši od petih otrok, in edini sin očeta Jamesa ter matere Helen, se je v opojni dirkaški svet zaljubil v zgodnji mladosti.

Na družinski kmetiji v Berwickshiru blizu angleške meje se je kratkočasil s pašo ovac, živel je mirno življenje, kakšnih večjih ambicij ni imel. Vse do trenutka, ko je v neki reviji prebral članek o motošportu. Zanimanje zanj je nato v naslednjih letih le še raslo. Čeprav je bil v osnovni šoli dober v različnih športih, zlasti v kriketu in hokeju, je motošport ostala njegova prva (še neuslišana) ljubezen.

Na družinskem posestvu je včasih na skrivaj vzel očetov avtomobil in z njim požiral kilometre na zaprašenih vaških cestah. Pozneje sta mu starša dovolila upravljanje traktorja, vozniški izpit je dobil pri 17 letih. Šolanje je hitro opustil, se vrnil na kmetijo, z nekaj malega denarja, ki ga je imel, je kupil rabljenega talbota, s katerim se je udeleževal lokalnih dirk v reliju.

Starša nad njegovo obsedenostjo z dirkanjem nista bila navdušena, menila sta, da njegova prihodnost spada na kmetijo, a kaj kmalu je postalo jasno, da je mali Jimmy izjemno nadarjen. Generacijski talent. Začel je dobivati preizkušnje v reliju in številne angleške lokalne dirke, imel je tudi srečo, da sta mu pri tem pomagala prijatelja Jan Scott Watson in Jock McBain.

Dirkal je z njunima avtomobiloma, ves čas sta ga bodrila, tudi tedaj, ko ga je močno pekla vest zaradi dirkanja proti željam svoje družine. Z uspehi je prišla pozornost javnosti, ki je Jim ni bil vajen. Bilo mu je nerodno, večkrat se je zaprl vase, veliko raje kot ukvarjanje z novinarji oziroma mediji je imel dirkanje, kjer je, kot je pravil sam, želel izvedeti le, ali je lahko hitrejši od vseh preostalih.

Recept za uspeh: Chapman in Lotus
Prelomno je bilo leto 1959. Tedaj je z lotusom elite type 14 nastopil na dirki Gold Cup v Oulton Parku v grofiji Cheshire in pometel s tekmeci. Za nameček je odpeljal še najhitrejši krog, kar je opazil tudi Colin Chapman, lastnik Lotusa. Ta je Clarku po koncu sezone ponudil pogodbo za dirkanje z lotusom v razredih formula junior in formula dve. Dokončno je mednarodno motošportno javnost Škot opozoril na dirki britanskega F2 v Stuttgartu 24. julija 1960, kjer je v lotusu 18-climaxu zasenčil zvezdnike formule ena, kot so Graham Hill, Jo Bonnier, Dan Gurney, Innes Ireland, Phil Hill in Wolfgang von Trips. Zaradi pregretega motorja je moral nato iz vodstva zapeljati v bokse, (ne)verjetna zmaga je splavala po vodi, dirko, ki jo je naposled dobil Von Trips s ferrarijem, pa je končal na 8. mestu. Kako je mogoče, da je dirkač, ki ga pravzaprav pred nemško preizkušnjo nihče ni jemal resno, tako dominiral? Ko si je Ireland leta 1961 na dirki za VN Monaka v Monte Carlu v hudi nesreči zlomil nogo, je Clark končno postal prva violina Lotusa.

Prvi vrhunec Spa-Francorchamps 1962
Slast zmage v kraljici motošporta je prvič okusil 17. junija 1962, in sicer na dirki za VN Belgije. Dirkališča Spa-Francorchamps nikoli ni pretirano maral, saj je bilo izjemno nevarno, vzelo je veliko življenj, samo dve leti predtem življenji njegovih prijateljev Alana Stacyja in Chrisa Bristowa. Proge se je, kot je tudi javno priznal, bal, a strast do dirkanja je bila močnejša od strahu: v 8. od 32 krogov je prevzel vodstvo, ga kljub težavam z menjalnikom zadržal do konca, za nameček pa odpeljal še najhitrejši krog. Deževno dirko je končal tri četrt minute pred najbližjim zasledovalcem Grahamom Hillom. Da je imel težave z menjalnikom – večji del dirke je odpeljal v četrti, namesto v peti prestavi –, je javnosti zamolčal, saj ni želel osramotiti Chapmana in Lotusa. Tistega leta je dodal še dve zmagi (VN Velike Britanije v Aintreeju pri Liverpoolu ter VN ZDA v Watkins Glenu), prvenstvo pa je končal na drugem mestu, 12 točk za prvakom Grahamom Hillom.

S sanjsko sezono 1963 premikal mejnike
Precej uspešnejša je bila sezona 1963, v kateri je Clark dobil kar sedem od desetih dirk, naslov svetovnega prvaka pa si je teoretično zagotovil na današnji dan pred natanko 60 leti, ko je prvi prečkal ciljno črto v Monzi. Postal je prvi dirkač v zgodovini, ki je naslov prvaka osvojil kar tri dirke pred koncem sezone. Na italijanski dirki je imel sicer tudi veliko sreče, vsi njegovi tekmeci so zaradi okvar dirkalnikov odstopali, njegov lotus climax 25 pa je deloval brezhibno, le Američan Richie Ginther (BRM) je dirko končal v krogu zmagovalca, ostali so zaostali za krog ali več. "Upal sem, da bom nekoč osvojil naslov svetovnega prvaka, a niti pod razno nisem pričakoval, da mi bo to uspelo tako zgodaj," je povedal Clark, ki je v formulo ena prodrl leta 1960 v Zandvoortu. Do konca sezone je zmagal še v Mehiki in Južni Afriki, prednost pred drugouvrščenim Grahamom Hillom je znašala neverjetnih 25 točk!

Drugi naslov prvaka osvojil že 1. avgusta
Tistega leta je sicer še drugič postal svetovni prvak v formuli ena. Na uvodnih sedmih dirkah sezone je zmagal šestkrat, od tega petkrat zapored, naslov pa si je zagotovil tri dirke pred koncem na Nürburgringu, kjer je na zloglasni progi Nordschleife prvi odpeljal 15 krogov in za 16 sekund ugnal največjega tekmeca Grahama Hilla. Po zmagi v kvalifikacijah je nato na dirki vodil ves čas, odpeljal najhitrejši krog in tako dosegel še tretji t. i. grand slam v karieri. Naslov prvaka je torej osvojil že 1. avgusta, tako hitro ga v formuli ena ni uspelo osvojiti še nikomur. Rekord, ki ga je Britanec imel vse do leta 2002, ko je Michael Schumacher svetovni prvak postal že na dirki za VN Francije v Magny Coursu 21. julija.

Zadnja zmaga na novoletni dan 1968
V naslednjih sezonah ni več dosegal takšnih uspehov. Leta 1967 je sicer dominiral v kvalifikacijah, dobil tudi štiri dirke, a sezono končal (šele) na tretjem mestu za Novozelandcem Dennyjem Hulmejem in Jackom Brabhamom (oba Brabham). Številni so bili prepričani, da se bo po koncu sezone upokojil. Zaslužil je namreč dovolj denarja, užival je življenje, naveličan je bil vseh potovanj po svetu, čas je bil za spokojno življenje na družinskem ranču na Škotskem. A vztrajal je še deveto sezono med elito. Za uvod je 1. januarja v 72. nastopu dobil še 25. dirko v Kyalamiju (VN Južne Afrike). Do naslednje dirke je bilo več kot pet mesecev, zato je bilo v navadi, da so se dirkači formule ena večkrat udeležili številnih lokalnih dirk ali dirk v nižjih razredih. Clark ni bil izjema. Nastopil je na seriji Tasman v Oceaniji, kjer je dobil štiri od osmih dirk in postal končni zmagovalec. Sledila je vrnitev v Evropo, kjer se je odločil nastopiti na dirki formule dve v Hockenheimu.

Usodni dan v Hockenheimu
Bilo je 7. aprila 1968. Nad Hockenheimringom so se raztrgali oblaki, ki so izdatno namočili stezo. Leteči Škot, kot so pozneje pripovedovali številni udeleženci dirke, ni bil najboljše volje. Za svoj značaj je bil presenetljivo tih, dajal je občutek, da želi dirkaški konec tedna čim prej zaključiti in se vrniti domov. Prve od dveh dirk ni začel najbolje, dirkal je na osmem mestu, z gumami Firestone je imel veliko težav z oprijemom. Proga v Hockenheimu je bila precej ravna in nenevarna, do tedaj je terjala šest smrtnih žrtev, nazadnje junija 1963, ko se je v zavoju Ost ubil domačin Heinz Schreiber. Žal je tisti popoldan vzela še eno življenje. V 5. krogu je Clarkov lotus 48 zgrmel s steze in treščil ob drevesa. Škot se je hudo poškodoval, imel je zlomljen vrat, počeno lobanjo, zaradi poškodb je umrl še pred prihodom v bolnišnico. Vest o njegovi smrti je pretresla motošportni svet, nihče pravzaprav ni mogel razumeti, kako se je lahko dirkač takšnega kova ubil na nepomembni dirki, in to v zavoju, ki ni bil nevaren in so dirkači tiščali plin do konca. Vzrok nesreče uradno nikoli ni bil pojasnjen, najverjetnejši krivec pa so bile nekoliko izpraznjene zadnje pnevmatike.

Konec nekega obdobja
Clarkova smrt je prizadela dirkaško skupnost, njegovi tesni prijatelji Graham Hill, Gurney, Jackie Stewart, John Surtees, Jack Brabham in Chris Amon, ki je tisto usodno nedeljo dirkal neposredno za njim, kar niso mogli verjeti, da priljubljeni Jimmy ni bil več del karavane, še najbolj pa je smrt prizadela njegovega šefa Chapmana. Ta je bil popolnoma uničen, javno je izjavil, da je izgubil najboljšega prijatelja. Prijatelja, s katerim sta osvojila svet. Prijatelja, ki je pomagal Lotusu prodreti na sam vrh motošportnega sveta. In navsezadnje prijatelja, ki mu je ostal zvest vse do konca. Lahko bi rekli, da se je s Clarkovo smrtjo končalo neko obdobje v formuli ena. Tako kot se je leta pozneje končalo neko obdobje v zavoju Tamburello, kjer se je med dirko za VN San Marina smrtno ponesrečil legendarni Ayrton Senna. Odšel je velikan motošporta, za njim pa je nastala velika luknja.

"Bil je tako eleganten, dirkal je tako čisto in s takšno finostjo. Nikoli ni gonil dirkalnika prek mej, le nežno ga je božal do cilja in počel stvari, ki jih je želel," je nekoč o Clarku dejal Jackie Stewart. Kdo ve, kaj vse bi še osvojil, če tistega aprila ne bi odpotoval v Nemčijo ...