Marko Roblek seveda nima nič proti maratonom, želi pa povedati, da je med rekreativci vse več obsedencev, ki jim tek predstavlja le lov za dosežki ali osebnimi rekordi. Maraton mora biti posebna in tudi osebna izkušnja, pravi, priznava pa, da ni lepšega kot priti v cilj maratonske preizkušnje: "Ciljna črta na maratonu je slajša kot vsi najboljši teki čez leto, kot vsako vrhunsko, ravno prav spenjeno pivo. Takrat se res lahko ponosno nazivaš za maratonca."

Tik pred Ljubljanskim maratonom iz knjige Zagret za tek ponujamo še nekaj zanimivih misli tega bosonogega viteza:

O ljubezni do teka: "Preveč sem se navadil na tiste urice, ko pozabim na vse drugo in se vdajam hitrejšemu bitju srca in izdatnemu potenju. Kaj hočem, malo sem zasvojen s temi prijetnimi občutki. Saj vem, da me razumete. Sveži zaljubljenci in prekaljeni veterani. Strast, ki te premaga, da končno najdeš čas in enostavno greš. Samo tisti, ki še nikoli ni poskusil, si bo upal reči, da je tek dolgočasno opravilo."

O obsedenosti s tekom: "Žal mi je, ko vidim besnega maratonca, ki v še vedno spodobnem času steče v cilj, a se vseeno grabi za glavo ali vrže uro ob tla. Prevečkrat opažam, da marsikdo podleže. Iz konjička v obsesijo, iz sprostitve v nov stres. Kot da tega v življenju ni že preveč."

O prvem Ljubljanskem maratonu: "Zame je bil izjemen dogodek. Še leta potem sem ga v različnih pogovorih umeščal med enega večjih življenjskih dosežkov. Pa niti planiral ga nisem."

O (nepomembnosti) ogrevanja oziroma raztezanja: "Ne tajim, da nikoli nisem bil ljubitelj raztezanja in da sem tiste statične izpadne korake, predklone in natezanje leta in leta izvajal zgolj zato, ker sem menil, da jih moram, ne pa iz kakega posebnega užitka. Pri teku sta počasno ogrevanje in prav tak iztek najbrž zadosten pogoj za optimalno tekaško zdravje."

O tem, kako je bos pretekel maraton v Berlinu: "Odrešila so me Brandenburška vrata, potem pa skoraj kilometer dviganja in spuščanja rok. Ali je res že konec? Zatulil sem tako, kot znam, počasi odšteval tiste metre in poskakoval od veselja. Dobre štiri ure in pol za maraton, ki ga ne bom nikoli pozabil ... Niti enega žulja! Nekaj cukra sem še imel med prsti, nekaj umazanije z nemških cest tudi, za spomin, boleče mišice in nasmešek na ustih, ki mi ni šel proč. Za piko na i odličnemu koncu tedna smo naredili še nepozabno zabavo. Sami zadovoljni obrazi, smeha za izvoz in obljuba, da se "tja gor pa še vrnemo".

O tem, zakaj ne gre vedno rad na tekaška tekmovanja: "Tolerance imam vsako leto manj. Za vse te kolobocije in gnečo. Pa za vedno nove in nove tekaške tekme, ki prav tekmujejo v tem, kje se da bolje in laže klati s sotekmovalci. Pike dobim, ko berem o najkrajših desetkah, originalnih tekih, edinih pravih polovičkah in maratonih."

O startninah: "Vseeno je treba priznati, da startnine kljub izjemni ponudbi tekov nikakor ne stagnirajo. Pred desetletjem se je še skoraj povsod teklo za desetaka ali manj, danes marsikje za trikrat toliko. Zakaj? Zato, ker stroški prav tako konstantno rastejo, vedno bolj restriktivna zakonodaja pa organizatorjem nalaga nove in nove dajatve. Varovanje, ravnanje z odpadki, zdravstvena služba in podobne postavke se v proračunih prireditev napihujejo hitreje kot slovenski zunanji dolg. Po drugi strani so časi za pridobivanje sponzorjev vse prej kot rožnati."

O tem, na kakšen način rad teče: "Nisem trail, gorski ali gozdni tekač, sem naravni tekač. Najraje tečem, ko se ne ukvarjam sam s sabo, ampak z naravo in ona z mano. Nasvet preokupiranemu sodobnemu tekaču, ki išče smisel? Pojdi v naravo! Bodi čuječ! Ne puščaj sledi."

O tem, zakaj je dobro teči bos: "Zaščite je lahko tudi preveč. Zavijanje v vato naše otroke zaščiti pred vsemi vplivi okolice, a jih hkrati naredi šibke in nepripravljene. Pretirano crkljanje naših stopal prav tako ne more biti več ljubezen, ampak prej zloraba. Tisočletja kamenja in vročih skal, mehke trave in hladnih potokov, bodečih iglic in trdih korenin smo zreducirali na zatohlo, preozko in otopelo resničnost blaženih copat."