Patrick Rafter in Goran sta se pomerila 18 let in osem dni po nepozabnem finalu Wimbledona. Foto: ATP Umag 2019

9. julija 2001 je Hrvat dosegel zmago kariere, ko je na tretji ponedeljek Wimbledona ugnal Avstralca s 6:3, 3:6, 6:3, 2:6 in 9:7. To je bil eden najbolj nepozabnih obračunov na Church Roadu v vseh 133 izvedbah najprestižnejšega turnirja na svetu.

46-letni Rafter v zadnjih letih ni veliko igral, saj ne mara dolgih potovanj. Še vedno je zelo dobro pripravljen in volej ostaja njegova specialnost. Ivanišević ga je tudi na osrednjem igrišču Umaga premagal s 6:4 in 6:4.

Poznalo se je, da Splitčan igra veliko veteranskih obračunov, njegov servis je še vedno izjemen. V preteklih letih so v Umagu gostovali Thomas Muster, Andre Agassi, Juan Carlos Ferrero, Pat Cash in Richard Krajicek. Vsi obračuni Ivaniševića z nekdanjimi asi so bili predvsem šov, tokrat pa sta z Rafterjem igrala precej resno in tudi prikazala visoko raven tenisa.

Rafter je tudi na stadionu Gorana Ivaniševića odigral nekaj sijajnih volejev. Avstralec ima tudi svoje osrednje igrišče. Na turnirju v Brisbanu so ga že leta 2002 poimenovali po njem, sprejme pa 5.500 gledalcev. Foto: ATP Umag 2019

"Na Hrvaško sem prišel drugič. Leta 1996 sem že bil v Splitu. Umag je res že dolgo na koledarju ATP-ja, a po Wimbledonu sem si vedno najprej vzel odmor, nato pa sem odšel naravnost na ameriško turnejo na trdi podlagi. Nisem igral na pesku, ki je moja najslabša podlaga. Imam pa zmago nad Goranom v Rimu na pesku," je na novinarski konferenci poudaril Rafter, ki ga je direktor turnirja v Umagu Lawrence Frankopan pet let neuspešno vabil. Dolgih potovanj res ne mara, a na koncu je le prišel.

Zelo ga peče poraz proti Samprasu leta 2000
"Zgodilo se mi je, da sem vstal ob dveh zjutraj in mislil sem, da sem osvojil Wimbledon, a na žalost ga nisem. Že kot otrok sem gledal obračune sredi noči. Leta 1992 sem gledal finale med Ivaniševićem in Agassijem. Vedno je bil poseben občutek, ko sem stopil na osrednje igrišče. Večkrat moram pomisliti na te lepe trenutke in manjkrat na poraza v finalu," se finalnega obračuna pred 18 leti spominja Avstralec, ki ga bolj peče poraz proti Petu Samprasu leto prej, ko je bil zelo blizu vodstva z 2:0 v nizih, potem pa je Američan prišel do preobrata.

"Nisem si mislil, da bom igral v finalu leta 2000, saj sem imel težave z ramenom. V ključnih trenutkih sem popolnoma pogorel proti Samprasu. Ta poraz me zelo boli. Proti Goranu nisem igral slabo. Vodil sem s 5:4 v odločilnem nizu in imel 0/30 na njegov servis. Takrat je zadel dva sijajna druga servisa. Vedno, ko se srečava, me spomni na ta poraz. Leta 1994 in 1998 sem navijal za Gorana v finalu proti Samprasu."

Ivanišević je pri 47 letih še vedno odlično pripravljen. Po koncu obračuna je tudi poudaril, da je bila to zadnja ekshibicija v Umagu, saj je nemogoče preseči ponovitev finala Wimbledona. Foto: ATP Umag 2019

Le en teden številka ena na svetu
"Še vedno se ukvarjam s fitnesom, a ne preveč. Imam igrišče doma, a nikoli ne igram na pesku. Pred 20 leti sem prišel do žog, zdaj pa sem tri korake prekratek. Razlika je zares velika," je dodal Rafter, ki je bil julija 1999 le en teden na prvem mestu lestvice ATP. Niti enega obračuna ni odigral, ko je bil najboljši tenisač sveta. "Tega rekorda mi ne more nihče več vzeti," se je pošalil.

Vesel je, da je končal kariero leta 2002, saj je prepričan, da zdaj ne bi bil več tako uspešen: "Loparji so se zelo spremenili. Tehnologija je šla naprej in zdaj bi zelo težko zmagoval. Nadal in Đoković sta sposobna iz nemogočih položajev poslati žogo mimo igralca pri mreži. Igrišča v Wimbledonu in tudi v New Yorku so vse bolj počasna in to mi ne ustreza."

Ob prihodu v Wimbledon si Goran vedno ogleda tablo z imeni zmagovalcev
Ivanišević je pred tremi leti dobil posebno priznanje, ko so stadion v Umagu poimenovali po njem. O zmagi v All England Clubu seveda najraje govori in ne zmanjka mu domiselnih komentarjev.

Ivanišević je dobil epski finale Wimbledona proti Rafterju. Foto: EPA

"Vedno se spomnim na Rafterja, ko sem v Wimbledonu. Pred dvema tednoma sem bil na turnirju in seveda sem si ogledal svoje ime na tabli zmagovalcev. Finalni obračun ni bil na najvišji ravni, vsekakor pa je tretji ponedeljek poskrbel za najboljše vzdušje vseh časov v Wimbledonu. Zdaj imajo dve strehi in vedno se bo turnir končal v nedeljo," je v svojem slogu razlagal 47-letni Splitčan, ki je bil leta 2001 šele na 125. mestu lestvice ATP in je v Wimbledon prišel s povabilom organizatorja.

Finalistov se nihče ne spomni
Doživel je tri grenke poraze v finalu. Leta 1992 ga je presenetil Andre Agassi, leta 1994 in 1998 pa je bil boljši Pete Sampras.

"Šport je velikokrat krut. Finalistov se nihče ne spomni. Zelo dobro sem vedel, kaj pomeni poraz v finalu, saj sem pred tem trikrat izgubil. Pred finalom leta 2001 sem imel dober občutek, saj sem se v polfinalu rešil proti Timu Henmanu, ko sva igrala kar tri dni, saj je vseskozi deževalo."

Nihče več ne zna igrati volejev
"Zdajšnja generacija tenisačev ne zna igrati volejev. Rafter je zame najboljši igralec volejev vseh časov. Marsikdo se lahko veliko nauči od njega," je odločno poudaril Ivanišević, ki tudi ne mara potovanj: "Sovražil sem potovanja. Številne države, celine, vseskozi si v hotelih in na igriščih. Če zmaguješ, ni težko, drugače pa zelo."


Rafter: Spomini na finale so lepi, a boleči

Rafter je takoj privolil tudi v skupni pogovor za Val 202 in Delo. Z njim se je pogovarjal novinar Vala 202 Luka Petrič.

Umaknili ste se iz teniških krogov v zadnjih letih. Kaj počnete?
V zadnjih 18 letih se res nisem pojavljal v javnosti. Nisem prisoten na družbenih omrežjih. Živim zelo mirno življenje. Posvetil sem se družini, otroka sta stara že 17 in 14 let. Imam majhen ranč ob obali, deskam na vodi in igram golf. Trudim se, da ostajam dobro telesno pripravljen. Uživam v življenju.

Veliko nekdanjih vrhunskih igralcev je zdaj v trenerskih vlogah. Vas je to kdaj zamikalo?
Ne. Težava je, da si na poti skoraj vso leto. To me odbija. Avstralija je zares oddaljena, zato tudi prejšnja leta nisem prišel v Umag na ekshibicijski dvoboj z Goranom. Sva velika prijatelja in rad igram take obračune. Težava so dolga potovanja.

18 let je minilo od nepozabnega wimbledonskega finala. Kako se ga spominjate?
Seveda spomini niso moji najljubši. O slabih stvareh raje ne razmišljam. V javnih nastopih me še vedno sprašujejo o tem, hkrati se norčujejo iz tega. Pač avstralski način soočanja z neprijetnimi situacijami. A na koncu dneva je bil to vendarle zgolj teniški dvoboj, zato se ne gre preveč vznemirjati. Moje sanje so bile, da osvojim Wimbledon, a na žalost jih nisem uresničil. Vzdušje je bilo noro in nikoli se ne bo ponovilo. Oba sva imela polovico navijačev na svoji strani.

Vseeno sta dvakrat zmagali na Odprtem prvenstvu ZDA v New Yorku in bili ste tudi številka ena na svetu. Vsi se vas spominjajo kot zelo prijaznega fanta. Bili ste prijetna oseba.
Včasih je to tudi težko. Včasih sem želel biti tudi poreden fant, a vzgojili so me, da moram spoštovati druge ljudi. Teniški igralci imamo srečo, večjo od večine ljudi na tem svetu. Tega se moramo zavedati. Lepo je biti priljubljen. Vedno se najde tudi kdo, ki me ne mara.

Znani ste bili po izjemnem voleju. Časi so se zelo spremenili. Tenis je postal veliko bolj enoličen. Vas to moti?
Zaradi razvoja opreme je tak način igre vse težji. Servis-volej način igre je treba vaditi od malega. Ne moreš se pri 20 letih spomniti, da bi poskusil s takim načinom igre. Preveč malenkosti je pomembnih. Še vedno igram na tak način, čeprav sem seveda precej počasnejši, zato ni ravno dobitna kombinacija. Upam, da se bo še kdaj našel kakšen igralec, ki bo s takim načinom igre uspešen. Zame je najboljši igralec servisa in voleja vseh časov Stefan Edberg. Res je izstopal. Nekajkrat sem igral z njim in nisem mogel verjeti, kako dober je bil. Želel sem biti na tako visoki ravni, vendar mi ni uspelo.

Eden izmed redkih igralcev, ki vsaj poskušajo igrati servis-volej je Roger Federer. Trikrat ste igrali z njim na treh različnih podlagah in trikrat ste zmagali. Sliši se izjemno. Vam je to všeč?
Takrat je bil šele najstnik. Ni še bil izoblikovan igralec. Ko sva prvič igrala, je imel 17 let, naslednjič komaj 19. Obračuni niso bili reprezentativni. Takrat je veliko prihajal k mreži, a je nato postal odličen z osnovne črte. Igralec, ki ima trenutno najboljši volej, je pravzaprav igralka. Najboljši volej izmed vseh ima Ashleigh Barty. Neverjetna je pri mreži. Nihče ne odigra voleja tako dobro, niti Roger! Mischa Zverev je pred dvema letoma zablestel z igro pri mreži proti Andyju Murrayju v Melbournu. Mogoče je tako igrati, vendar moraš biti odličen. Treba je do pike izpiliti tak način igre.

Kdo bo imel največ osvojenih grand slamov po koncu kariere izmed velike trojice?
Fantastično je spremljati ta boj. Odvisno je od njihovih teles. Mislim, da bo na koncu na vrhu Đoković. Ne morem verjeti, da Federer in Nadal še vedno igrata na taki ravni. Ko je imel pred tremi leti Nadal težave s koleni, sem mislil, da bo končal kariero. Tudi Federer je imel težave s poškodbami, a se je vrnil in osvojil tri grand slame. To je neverjetno teniško obdobje.

Zakaj mladim igralcem ne uspe preboj? So veliki trije predobri?
Verjetno psihično niso dovolj trdni, fizično niso dovolj pripravljeni. Premalo zavzeto delajo in tudi pristop včasih ni pravi. Izstopa mladi Kanadčan Felix Auger Aliassime. Neverjeten je in čez dve leti bi lahko prišel na vrh. Med vsemi mladimi me najbolj zanima, kako bo šla njegova kariera. Zna tudi javno nastopati. Nick Kyrgios, Alexander Zverev in Borna Ćorić že dalj časa veljajo za velike talente, a nikomur ni uspelo na grand slamih.

Kyrgiosa ste trenirali, ko ste bili kapetan ekipe za Davisov pokal. Večkrat je priznal, da ne trenira zavzeto. Vas to moti?
Ne več. Sploh me ne zanima več! Razočaran sem bil nad njim, ko sva skupaj trenirala. On sploh ni pravi profesionalec, ampak je ekshibicionist. Tudi rosno mlad ni več. Trenutno ima vlogo klovna na igrišču. On zabava ljudi, sploh ne igra tenisa. Res škoda!