Ajda Smrekar je od leta 2013 zaposlena v MGL-ju. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Ajda Smrekar je od leta 2013 zaposlena v MGL-ju. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

V podkastu Številke smo v času epidemije novega koronavirusa predstavljali različne vidike, tokrat smo na pogovor povabili igralko Ajdo Smrekar in v središče postavili življenje kulturnikov v tem obdobju. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora ali krajšega povzetka.

Vabljeni k branju in poslušanju

- celotnega pogovora z Ajdo Smrekar;

- naročite se na podkast Številke; arhiv vseh oddaj iz šestih sezon.

- imate predlog za gosta ali teme, ki bi jim radi prisluhnili? Pošljite svoj predlog, hvala!

V kakšnem položaju vas je zadela pandemija?
Vsi se spomnimo zadnjega dneva, preden se je zgodil slavni petek 13. En dan prej sem imela načrtovano premiero v MGL-ju. Šlo je za Koščke svetlobe, predstavo režira Barbara Zemljič. Pripoveduje o dveh sestrah, ena k drugi po 12 letih molka nepričakovano pride na obisk. Počasi se razpira njuna zgodba. Največji izziv pri tej predstavi je, da je ena zelo ekstrovertna, druga pa introvertna. Ena ves čas govori in čeblja, sama igram vlogo te sestre Jess. Res je bil velik izziv zapomniti si tako ogromno količino teksta, ki je tudi precej nepovezan. Tik pred premiero sem bila pod precejšnjim stresom, nekaj ur pred premiero smo jo morali zaradi virusa odpovedati, kar je bil velik šok. Iz ene skrajnosti sem padla v drugo skrajnost. Potrebovala sem čas, da sem se spočila, predvsem pa, da sem dojela, da imamo prisiljen premor, česar ne morem spremeniti.

Življenje se počasi vrača v stare tirnice, je predstava že dobila datum premiere?
Vse kaže, da bomo 27. junija to premiero vendarle izpeljali. Predstave se bodo nadaljevale z naslednjo sezono.

Če sva pri sestrah, v katero skupino sami bolj sodite? V ekstrovertno ali introvertno?
Marsikdo bi rekel, da sem ekstrovert. Velikokrat igralci dajemo tak vtis, v bistvu pa imamo zelo radi zasebnost in mir.

Kar je potem najbrž še težje ohranjati, ker si veliko na očeh javnosti.
Ja, gotovo je to neki izziv, a ravno zato to toliko bolj cenimo. Štiri stene lastnega domovanja.

Igralci veliko vadite od doma, ko se učite besedila, popolnoma drugo pa je interakcija na skupnem odru, ki je zdaj ni. Kako ste to nadomestili?
Na neki način se je vse ustavilo. Vadili smo preko Zooma, ta aplikacija je čez noč res postala aktualna. Imeli smo bralne vaje in vaje za naslednjo sezono.

V času karantene je veliko igrala Človek ne jezi se. Foto: BoBo
V času karantene je veliko igrala Človek ne jezi se. Foto: BoBo

V mladosti ste imeli veliko zanimivih hobijev: šah, kvačkanje, gimnastika ... Ste se v času karantene vrnili v katerega izmed teh?
Moja glavna hobija sta bila gimnastika in ples. V osnovni šoli sem imela obdobja igranja šaha, kvačkanja in vsega ostalega (smeh). V teh dneh sem veliko kartala, obudila sem šnops. To igro sem včasih igrala z babico, zdaj pa sem ob večerih s Sebastianom veliko kartala in igrala človek ne jezi se. To so igre tako moje mladosti kot mladosti mojih staršev. Moja mami se je s svojo mami veliko igrala človek ne jezi, včasih sta se tako prepirali, da je igra zletela v peč. Pri nama doma za zdaj to ni bilo potrebno (smeh).

Kaj pa nove dejavnosti? Menda ste se začeli ukvarjati s fotografijo?
Ne, poskušala sem druge stvari. Fotograf je bolj Sebastian, on je v tem mojster. Sva po počela najrazličnejše stvari, med drugim tudi raziskovala fotoaparat.

Gledališče ima svojo magično moč. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Gledališče ima svojo magično moč. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

V času koronavirusa je bilo mogoče gledališke predstave gledati zgolj prek malih zaslonov. Občutek je drugačen, kot če sediš v gledališču.
Izkušnja se ne more primerjati z gledanjem v živo. V gledališče greš lahko s prijatelji, a v času predstave si sam, skupaj z dogajanjem na odru. To je svojevrstna izkušnja, ki ti širi obzorja, da ti misliti.

To je del te večne razlike med filmom, ki je že ustvarjen, in gledališčem, ki se ta hip dogaja pred teboj, ko igralci ta hip ustvarjajo nekaj, kar naj bi se te dotaknilo in premaknilo.
Ko je film enkrat posnet, je posnet, ne moreš ničesar popravljati. S predstavo greš vsakič znova na oder, od začetka. Mogoče je čutiti energijo občinstva, to je izkušnja, ki jo imamo vsi skupaj z gledalci.

Ustvarjalce predstave Tih vdih je presenetil odziv gledalcev. Foto: Peter Giodani/MGL
Ustvarjalce predstave Tih vdih je presenetil odziv gledalcev. Foto: Peter Giodani/MGL

Če v matematiki opravljamo račun in delamo iste korake, pridemo do istih rezultatov. Tudi igralca vodijo isti koraki (iste besede) od točke A do B, a igralec najbrž vedno čuti kaj drugače, ko svoj lik pripelje do cilja?
Čar predstav, ki potekajo v živo, je v tem, da je vsakič predstava drugačna. Odvisna je od milijon dejavnikov, od počutja igralcev, energije občinstva ... Ena od uspešnejših predstav pri nas je Tih vdih. V osnovi gre za dramo. Spomnim se, kako so nas že na premieri presenetili nepričakovani odzivi gledalcev, na katerih mestih so se smejali, kje so skupaj z nami "grabili" ... A gre za dramo, tega res nismo pričakovali. V tej predstavi smo se z gledalci res povezali.

Kako igralci z vodstvom gledališča sodelujete pri iskanju rešitev? Kako odprti so do vaših predlogov?
Smo zelo močan in enoten kolektiv s suverenim vodstvom. Delamo trdo in kvalitetno. Vsako mnenje nekaj šteje. Imamo veliko stika s svojimi abonenti, igralci od njih dobimo veliko povratnih odzivov, ki jih delimo naprej z vodstvom. Tako smo lahko še boljši in kakovostnejši.

Iz tega odgovora sklepam, da ste radi del uspešnih in povezanih skupin (ne le gledališče, podobno je veljalo za jazz balet, uspešne odnose v srednješolskem razredu).
Rada sem del kolektiva, ki se dobro razume in dobro dela skupaj. Že doma so me učili, da več glav več ve. S sodelovanjem smo lahko samo še boljši.

Je bila domača vzgoja "kriva", da ste v mladosti ukvarjali z veliko stvarmi ali je bilo to del vas?
Pri nas doma je bila izobrazba gotovo na prvem mestu. Vse tri otroke so nas spodbujali, da smo samoiniciativni in radovedni, predvsem pa so nam dajali možnosti, da poskusimo različne stvari. Od obšolskih dejavnosti, jezikov ... Tiho pravilo je bilo, da če se odločiš za neko dejavnost, potem jo moraš tudi zaključiti.

Vaš oče je bil kot ribič. Ni vam dajal le odgovorov, ampak vas je rad usmeril drugam, da ste sami poiskali nove odgovore.
Ja ... (smeh). Velikokrat rečem, da je velika enciklopedija. Najlažje je bilo njega vprašati, ker si najhitreje prišel do odgovora. Sam je ugotovil, da to ni vedno najbolje. V OŠ sem se učila latinščine. Če kakšne besede nisem znala, sem se obrnila nanj. Potem pa me je začel usmerjati, pojdi v knjižnico, poglej na tisto polico, vzemi tisto knjigo ... Potem sva prišla do nekega pregovora in ga začela počasi prevajati. Znal si je vzeti čas. Ko sem se učila s prijatelji, tega nisem več delala, ker sem ugotovila, da bo to vzelo preveč časa in sem sama našla odgovor (smeh).

Zaradi očeta ste mladost preživeli na Harvardu in Parizu. Koliko se še spominjate teh časov?
Nič bolj ali manj kot povprečni pet ali šestletnik. Seveda imam neke spomine, gotovo tudi zaradi fotografije. Ko smo se vrnili v Slovenijo, je bilo okolje popolnoma drugo.

V osnovni šoli je trenirala (orodno) gimnastiko. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
V osnovni šoli je trenirala (orodno) gimnastiko. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Otroci znanje običajno požirajo kot spužva vodo. Je bilo tako tudi z vašim znanjem angleščine in francoščine?
V Parizu smo bili slabo leto, tako da sem pobirala besede, ampak ostalo mi ni nič. Angleščina pa je bila zaradi vrtca in okolja moj prvi jezik, doma smo se pogovarjali slovensko, a bolj tekoča sem bila v angleščini. Ko sem v Sloveniji začela obiskovati malo šolo, so vsi znali tekoče abecedo, jaz pa sem znala le angleško abecedo, bilo mi je zelo nerodno, ker mi je slovenska delala težave, a sem to hitro popravila (smeh).

Potovanja so trenutno ena največjih posledic pandemije. Ali radi potujete?
Da, zelo rada. Če imaš to možnost, je to treba izkoristiti, da se na lastne oči prepričaš in izkusiš, kakšni so ljudje drugje. Vedno naletiš na dobre ljudi. Na svetu je veliko več dobrih ljudi kot slabih. Včasih se nam ne zdi, a zagotovo je tako.

Za kar moraš biti odprt. Ne gre to malo proti vašemu opisu introverta?
Če si turist v novem okolju, je prva stvar, ki jo moraš narediti, da se prilagodiš novemu okolju in igraš po njihovih pravilih. S tem pokažeš spoštovanje. Tako mora biti, zato tudi pričakujem od turistov, ki pridejo k nam, da se temu primerno obnašajo.

Na katerem potovanju pa ste se morali sami najbolj prilagoditi?
Nekje podzavestno se moramo povsod prilagajati, četudi greš v drugo vas. Zadnjič sem imela možnost, ko sem šla v Mehiko. Potovala sem po polotoku Jukatan in spoznavala majsko tradicijo. Ljudje živijo precej drugače kot mi, ampak v nobenem pogledu slabše.

"Na avdiciji so imeli igralci skoraj solzne oči, ker se jim je zdel scenarij tako dober"

Pozimi smo vas gledali v TV-seriji V imenu ljudstva, ki se je iztekla ravno ob prihodu epidemije. Je bila na neki način žrtev teh okoliščin?
Gledanost je bila zelo visoka, s tem smo bili zelo zadovoljni. Serija je bilo lepo sprejeta. Ni bila tako oglaševana, nasledila je Jezero. Mogoče smo tudi zato dobili že na začetku visoko število gledalcev, ki smo jih ohranili do konca, glede česar smo bili zadovoljni.

V Jezeru je glavno vlogo igral Sebastian Cavazza. Sta si obe seriji ogledala skupaj? Kako sta ju komentirala?
Ne, serije nisva gledala hkrati. Jezero je bilo snemano eno leto pred tem, ko smo se mi lotili V imenu ljudstva. Na televiziji je bilo morda videti, da sta povezana projekta, za nas ustvarjalce pa sta bila precej ločena. Seveda sva si pogledala drug drugega in pokomentirala, predvsem pa uživala. Ko je enkrat posneto, se lahko usedeš in sprejmeš, kar vidiš.

Poslovil se je igralec Peter Musevski

Tik pred koncem serije je umrl Peter Musevski. Po čem si ga boste najbolj zapomnili?
S Petrom sva skupaj delala prvič. Imela sem to srečo, da sem ga ujela. Bil je izjemen igralec, je eden tistih, ki se mu samo "priklopiš" zraven. Skupne kadre sva vse posnela zelo hitro. Izredno prijeten je bil, zelo profesionalen, zasebno je bil tak človek, s katerim se rad družiš, zelo rad si bil v njegovi bližini.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Ajda Smrekar govori še o izzivu pomnjenja besedila, kako je ohranjala družabno življenje med epidemijo, katere filme je gledala v tem času, o podrobnostih snemanja serije V imenu ljudstva, kako med premori v gledališču spremljajo šport, kaj nas dela ljudi ...