Virus se širi eksponentno, kako neverjetno moč ima ta funkcija, nas spomni stara zgodba o izumitelju šaha, ki si je za vsako polje šahovnice zaželel dvakrat toliko zrn, kot bi jih prejel na prejšnjem polju. Če bi na prvem res dobil enega, bi mu jih na zadnjem, 64., pripadlo več, kot jih obstaja na celem planetu. Eksponentno rast je pred kratkim sicer preprosto pojasnil matematik Andrej Bauer.

Potrjene okužbe sicer ne sledijo več eksponentni funkciji, a v resnici je vzrok v tem, da niso testirani vsi potencialno okuženi, saj v tem trenutku ni pomembna absolutna številka okuženih, ampak tistih, ki so/bodo oboleli in bodo potrebovali zdravniško pomoč. Da je v resnici v Sloveniji ta hip okuženih precej več kot 200 ljudi, je razložil tudi imunolog Alojz Ihan.

Upočasniti dinamiko širjenja
Zato je izjemno pomembno, da vsi kot družba naredimo vse, kar je v naši moči, da čim bolj znižamo krivuljo okuženih (v angleškem izrazu flattening the curve). To zelo lepo opredeli naslednja fotografija.

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Rdeča krivulja se zgodi v primeru nenadzorovanega širjenja virusa. V tem primeru absolutno število okuženih (in obolelih) zelo hitro prebije kritično (črtkano) mejo sposobnosti zdravstvenega sistema (kar je tudi eden izmed vzrokov velike krize v Italiji, kjer so ukrepali zelo pozno).

Slovenija lahko pričakuje še najmanj teden dni rasti dnevnih okužb

Krivulja ne sme prebiti kritične meje
Modra krivulja pa je primer, ko so pravočasno sprejeti ukrepi, ki preprečujejo širjenje. Število obolelih je še vedno veliko, a dinamika je popolnoma drugačna, saj ne prebije tako usodno kritične meje kapacitet, s čimer se lahko čim bolj poskrbi za čim več pacientov.

Izolacija se je izkazala za uspešno
Med strategijami, ki so zelo učinkovite, se je izkazala (samo)izolacija. Kitajski primer dokazuje, da je striktno držanje tega zelo uspešno. To strategijo so lepo prikazali kolegi z Washington Posta (vabljeni k ogledu simulacij, ki kažejo, kako raste dinamika okuženih glede na ne/ukrepe).

Raje okužba zdaj kot pa naslednje leto
Britanci so se vsaj v prvih dneh obnašali drugače. Njihov načrt ni bil aktiven, ampak naj bi predvideval, da virusa ne zaustavljajo, z njim naj bi se okužil večji del prebivalstva, ki bi s tem ustvaril kolektivno imunost, še bolj pomembno pa preprečil morebitni drugi val, ki bi se lahko pojavil naslednje leto in bi zahteval še več življenj.

Upanje, da bi toplejše vreme prineslo obrat, a znanstveniki so previdni

Hibberd: To ni najboljša rešitev
"Načrt, s katerim bi se okužil (in upajmo tudi ozdravil) tako velik del ljudi, me skrbi, ne vem, če je to najboljša možna rešitev," je bil v petek za Guardian previden Martin Hibberd, profesor nalezljivih bolezni iz Londona.

Hanage: Hiša gori, vlada pa ne ukrepa
Še bolj odločen je profesor s Harvarda William Hanage. "Vaša hiša gori, ljudje, ki naj bi jo pogasili, pa ne naredijo ničesar. Čeprav so videli, da požar prihaja, da so videli, kaj se je zgodilo sosednji hiši, se je vlada očitno odločila, da požaru še pomaga, s tem pa naj bi požar nekako nadzorovali. Ko sem prvič slišal za to strategijo, sem mislil, da je lažna," je Hanage začel svoje nedeljsko razmišljanje na Guardianu.

Matt Hancock je zanikal, da bi bila kolektivna imunost strategija tamkajšnje vlade. Foto: Reuters
Matt Hancock je zanikal, da bi bila kolektivna imunost strategija tamkajšnje vlade. Foto: Reuters

Vlada se je zdaj le odzvala
Britanski minister za zdravje Matt Hancock se je v nedeljo odzval na vse glasnejše kritike strokovne javnosti: "Ne, kolektivna imunost ni del našega načrta, to ni znanstveni koncept, cilj ali naša strategija. Naš cilj je zaščititi življenja najbolj ogroženih. Vlada se z virusom bori 24 ur na dan. Vsi moramo delati skupaj in odigrati svojo vlogo, da virus premagamo."

Sestavili so morebitne ukrepe
Pozneje je predstavil načrt vlade, ki je malce bolj rigorozen, saj govori o tem, da naj bi "kmalu" starejši od 70 let za štiri mesece ostali doma, s čimer bi preprečili morebitno okužbo. Minister je v sklopu močnih ukrepov razmišljal tudi o zaprtju lokalov in trgovin, ki niso nujne za vsakodnevno življenje.