Ta teden na podkastu Številke govorimo o tej celini, na pogovor pa smo povabili socialno antropologinjo Lizo Debevec, ki v Afriki živi in deluje vse od leta 2001. Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.

Hitro je dobila afriško ime
Liza Debevec v Afriki raziskuje družbo in kulturo. "Moja izbrana metoda je opazovanje z udeležbo, se pravi dejansko živeti z ljudmi, gledati, kaj delajo, in razumeti." V Afriki je znana tudi pod imenom Fatoumata Toure. "To je moje afriško ime, ki so mi ga dali v družini, kjer sem živela. Če dlje časa živiš v različnih afriških državah, sploh pa v Burkina Fasu, hitro dobiš lokalno ime. Ni nujno, da te potem s tem imenom tudi kličejo. To ime mi je dal stric v družini, kjer sem živela," je razložila.

Bilo jo je strah, a vse je bilo preprosto
Na afriška tla je prvič stopila ob koncu dodiplomskega študija, ko je obiskala Benin. Kmalu po prihodu se je usedla na klopco in preprosto uživala. "Mogoče je bilo krivo tudi podnebje. Ko prideš v Gvinejski zaliv, občutiš tropsko vročino. Vseeno je bilo prijetno, kot da bi me oblila toplina. Vse je bilo preprosto, čeprav me je bilo vseeno malo strah prvič oditi v Afriko. Pred seboj imaš podobe, da je v Afriki nevarno. O Afriki sem se učila, gledala številne filme, potem pa je bilo vse tako zanimivo, kot sem pričakovala in še bolj. To me je potegnilo. Ko sem šla prvič tja, nisem imela namena študirati Afrike. Predstavljala sem si, da bom delala v Sredozemlju ali kakšnem otoku na Grčiji," se spominja Debevčeva.

Burkina Faso se ti usede v srce
Prvo potovanje je trajalo devet tednov. Po Beninu je obiskala še Burkina Faso in Gano, v srce pa se ji je najbolj usedla Burkina Faso. "To je moja afriška domovina. Tam sem na neki način odrasla. Pri družini, kjer sem delala za doktorski študij, sem šla skozi proces socializacije, skozi katerega greš kot antropolog. Oni so zdaj del mojega življenja. Decembra sem bila tako priča na poroki svojega (burkinskega) brata. Tam sem preživela največ časa, bila je tudi prva afriška država, kjer sem živela. Navezala sem se, kar nekaj Slovencev je šlo tja. Večina se jih je zavezala tej državi. Ni nobenih turističnih znamenitosti, a se ti usede v srce," navdušeno pripoveduje.

Družina je imela urejeno dvorišče
Raziskavo za svojo doktorsko nalogo je opravila v Burkina Fasu, kjer je morala najprej najti družino, v kateri je živela: "Najprej sem iskala družino iz točno določene etnične skupnosti, ker sem hotela to študijsko raziskovati. Potem sem videla, da je v tem mestnem okolju etničnost zelo prepletena, ljudje se veliko bolj poročajo med drugimi skupinami, kot je bilo to včasih. Prebrala sem nekaj starih študij, v katerih je pisalo, da vsi živijo v ločenih četrtih, potem pa sem videla, da ni več tako. Na koncu sem privolila, da bom živela pri družini, ki je imela urejeno dvorišče. Neki standard (čistoča in samostojni prostor) sem le želela imeti."

Pripadnost družini ti daje verodostojnost
Prednosti takšnega bivanja je več, od tega, da je lahko od blizu opazovala predmet svojega raziskovanja, do lažje vpetosti v vsakodnevno življenje. "Kot tujec lahko kršiš družbene norme, a potrebuješ kakšnega posrednika, da te vpelje. Če imaš družino in nekomu pripadaš, ti daje verodostojnost, nato te vpeljejo v druge kroge. Nato sem naprej sama začela spoznavati ljudi, kar je bilo problematično, saj te imajo družine za svojega. So še kar posesivni. Oni te vpeljejo in spoznajo. Drugim te je potem lažje uvrstiti."

Zunanja podoba je zelo pomembna
Ali prebivanje belopoltega človeka vpliva na status družine? Liza Debevec meni: "Takrat se s tem nisem zelo ukvarjala. Zelo so me sprejeli, plačevala sem najemnino in stroške bivanja. Imeli so torej tudi finančno korist, čeprav na začetku tega nismo imeli definirano. Zdi se mi, da je to za njih pomenilo tudi pritisk, saj je bilo morda pričakovati, da bo belec kaj prispeval. A takrat nisem mogla veliko prispevati, saj sem bila študentka. Danes lahko pomagam veliko bolj, a to zanje pomeni dolgoročno 16 let. Zunanja podoba je v Afriki je zelo pomembna."

Antropolog na terenu se prilagodi
Hierarhija v družini je jasna. Največ besede ima najstarejši moški, ki je glava družine. Prilagoditev na ta pravila ji niso predstavljala veliko težav: "Ko si kot antropolog na terenu, se moraš prilagoditi in svoje predstave, in svoje navade pustiti ob strani, saj se na novo socializiraš. Si kot otrok, ki si vzgajan v novo skupnost. Če so mi rekli, da imam prekratko krilo, sem to upoštevala. Sprejmeš stvari, ki jih drugače ne bi. Dokler sem študirala za doktorat, sem se zelo prilagajala in podrejala. Danes ne živim več na njihovem dvorišču, zato jih lahko obiščem tudi v kratkem krilu in ne bo nihče nič rekel. Videli so, da sem se sposobna prilagoditi. Danes lahko kritiziram stvari, kar pred desetimi leti ne bi storila."

Haile Gebreselassie ima dva hotela
Zdaj šest let živi v Etiopiji, kjer je zaposlena na institutu za varovanje voda. Etiopija je znana kot izjemna atletska dežela, saj so tekači iz te države osvojili kar 53 medalj na olimpijskih igrah. Antropologinja pravi, da so tekači v tej državi zvezde: "Vlagajo v nepremičnine, imajo hotele in podobne centre. Haile Gebrselassie ima dva hotela, njegova žena ima kinodvorano. Gebrselassie oglašuje viski. Zelo znana je tudi Tirunesh Dibaba. V Adisu ob petih zjutraj vidiš ogromno ljudi teči po cestah. Za veliko mladih športnikov je to edina pot do uspeha in zaslužka."

Kljub terorističnemu napadu se počuti varno
Z Afriko je povezanih veliko stereotipov, eden od teh je, da ni varna. A Liza Debevec ob tem poudarja: "Sama se načeloma počutim varno, sem pa previdna. Etiopija je v primerjavi s sosednjo Kenijo zelo varna država. V Etiopiji včasih pozabim zapreti okna ali pa zakleniti vrata, pa se mi nikoli ni nič zgodilo. Seveda se dogaja manjši kriminal. A tudi v nekaterih delih Slovenije ponoči ne bi hodila sama. Seveda obstajajo nevarnosti, v Burkina Fasu sem preživela teroristični napad. A danes me je bolj strah v Evropi, zaradi terorističnih napadov me je bolj strah iti v Pariz ali pa se peljati z vlakom po Nemčiji, kot pa iti v neko novo afriško državo. Znam prepoznati, kaj je varno. Še vedno hodim v Burkina Faso, ne grem pa v določene lokale. V Afriki so najbrž najbolj nevarne ceste, v prometnih nesrečah umre veliko ljudi, ceste in avti so slabi."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Liza Debevec še bolj podrobno govori o Afriki, odnosu do številk in statistike, zakaj se je odločila za poskusni program študija antropologije, kako so se oni prilagajali njej, opisuje svoje delo v inštitutu z vodnimi viri, kakšna je Afrika kot evropska soseda, o pticah, ali načrtuje vrnitev v Slovenijo, o prednosti znanja devetih tujih jezikov, Japonski ...

Glasbeni izbor Lize Debevec: Youssou N'Dour - So Many Men