Svetovna prvakinja, svetovna rekorderka in slovenska ambasadorka. Foto: Dasha Muzykantova
Svetovna prvakinja, svetovna rekorderka in slovenska ambasadorka. Foto: Dasha Muzykantova

Alenka Artnik se je namreč v nekaj letih prebila v samo smetano tega športa, med drugim je osvojila naslov svetovne prvakinje, pred tedni pa je mejo mogočega v potapljanju z eno plavutko popravila na 114 metrov. Vabljeni k branju povzetka in seveda poslušanju celotnega pogovora.

Vabljeni k branju in poslušanju
Pogačar za MMC: "Brez kolesa ne vem, kaj bi počel sam s sabo"

Še drugi teden zapored v Številkah gostimo vrhunskega športnika, prejšnji teden je bil z nami kolesar Tadej Pogačar. Med kolesarstvom in športnim potapljanjem je veliko razlik v medijski pokritosti.
To se mi zdi popolnoma normalno. Potapljanje trenutno res nima take pozornosti. Zadnjih nekaj let se veliko posvečam promociji tega športa. Vedno več novinarjev se spoznava s tem športom, a vse skupaj je neki proces, ki pa gre v pravo smer.

Res ste naredili veliko tako z rezultati kot intervjuji, a v neki točki se mi je zazdelo, da vam je to postalo utrujajoče.
Res zna biti utrujajoče, najbrž se s tem strinjamo vsi športniki, a to je del profesionalnega športa. Trudim se opraviti čim več intervjujev, a čez sebe ne morem. To velja sploh za tista obdobja, ko treniram na taki ravni, da potrebujem regeneracijo. Tudi to je razlog, da to obdobje po koncu sezone bolj posvečam intervjujem.

Špela Ponomarenko Janić je na svetovnih prvenstvih osvojila sedem medalj. Foto: www.alesfevzer.com
Špela Ponomarenko Janić je na svetovnih prvenstvih osvojila sedem medalj. Foto: www.alesfevzer.com

Okolje res izrazito vpliva na razvoj, tudi v športu. Precej smučarjev je rojenih v bližini smučišč, v radiju nekaj km od Lopate je ogromno kakovostnih judoistov, tisti, ki ste rojeni ob morju, se pogosteje odločate za športe na vodi. Vi ste začeli s kajakom na mirnih vodah. Kako se spominjate tega dela kariere, ko ste nastopali tudi skupaj s še vedno aktivno Špelo Ponomarenko Janić?
Kajak je bil moja prva ljubezen, začela sem ga trenirati pri približno devetih letih. Resno sem se ga lotila, vsak dan sem imela treninge. Imam zelo lepe spomine na tisti čas, dobila sem ogromno prijateljev, veliko smo potovali na tekme. S Špelo sva skupaj trenirali dvojec, nastopali sva na vseh velikih prvenstvih, že takrat sem res veliko trenirala. Obe veliko potujeva, tako se danes veliko ne vidiva, a ohranjava stik prek družbenih omrežij.

S potapljanjem ste se spoznali precej pozno, zelo resno pa ste ga začeli trenirati šele pri 34 letih, ko večina športnikov počasi že končuje kariere. Kaj je bil tisti klik, da ste resno začeli trenirati?
Odkar pomnim zase, sem bila vedno povezana tako z vodo kot s športom. Bila sem nadarjena za več športov. Ko sem se lotila kajaka, sem seveda sanjarila tudi o olimpijskih igrah. Ta želja zares ni nikoli usahnila. Ko sem začela resneje trenirati potapljanje, sem morda imela še dolg iz preteklosti (smeh). Morda sem čutila, da se moram v športu še dokazati. To je bila na začetku morda največja motivacija. Pozneje sem ugotovila, da potapljanje zame ni le šport, ampak tudi življenjski slog.

Sezona se je ravno končala, moči nabira v Ženevi. Foto: Florian Burghardt
Sezona se je ravno končala, moči nabira v Ženevi. Foto: Florian Burghardt

V približno istem času, ko ste začeli resno trenirati, vam je umrl oče. Je ta izguba kakor koli vplivala, da ste se tako resno zavezali temu športu?
Mislim, da. V življenju se mi dogajajo stvari ob svojem času. Ko se je moralo zgoditi, se je. Ko je oče umrl, v Sloveniji nisem imela več ničesar, kar bi me obdržalo tu. To sem razumela kot sporočilo, da moram oditi. Oče je zadnjih deset dni preživel v hospicu. Našla sem neko strast in poslanstvo, to mi je bilo tako pomembno, ker sem to iskala vrsto let. Hodila sem v hospic, hodila v službo, hkrati pa opravljala še dva treninga na dan. Bilo je naporno, a jasno mi je bilo, da moram nadaljevati to kariero. Da, prav ste ugotovili povezavo, spakirala sem dva kovčka in odšla na pot.

Ti vaši veliki življenjski obrati me spomnijo še na en pomemben vidik v vašem športu, to pa je zrelost.
Seveda. V vseh ekstremnih športih je zrelost zelo dobrodošla. Vidim razliko med tekmovalci svoje starosti in tistimi mlajšimi, ki morda želijo preveč na silo doseči dobre izide. Preudarnost je morda celo ključna v našem športu.

Rekordni potopi trajajo malo manj kot štiri minute. Koliko časa pa zdržite brez vdiha tik pod površjem?
To je prav posebna disciplina, imenuje se statika. Dejansko si v mirovanju, si kot mrtvak, ležiš na površini vode, kjer lebdiš. Zdržim tam nekje do sedem minut, a ta disciplina mi je zelo nesimpatična, saj je dolgočasna. Do sedem minut sem prišla, če bi resneje trenirala, bi mi gotovo uspelo še več.

Kako težko se je boriti proti avtomatizmu? Dihanje je eden osnovnih avtomatizmov.
To je gotovo najpomembnejša stvar pri potapljanju. Če bi si govorila, da ne morem več in moram dihati ... Če bi si to govorila, bi bilo veliko težje. Potreba po nevdihu nastane skozi leta in številne treninge. Ne le, da mi uspe dolgo ostati brez dihanja, hkrati to počnem tudi na sproščen način. Sproščenost je najpomembnejša, mentalni del je izredno pomemben. Na začetku je to malce težko, ko pa to začneš trenirati, te vse bolj motivira, saj vse dlje zdržiš brez vdiha. Če opravljaš razmeroma dolge poskuse zadrževanja zraka, pri tem pa ne pretiravaš, te to v resnici pomiri. To deluje zelo blagodejno na živčni sistem. Zadrževanje zraka ni le težko, ampak zna biti tudi pomirjujoče. A to je treba delati z inštruktorjem, da ti vse pove, razloži ti, kako se pomiriš. Pomembno je, da te v to nekdo vodi.

V moški konkurenci je ledino oral Samo Jeranko. Foto: daanverhoeven.com
V moški konkurenci je ledino oral Samo Jeranko. Foto: daanverhoeven.com

To, kar opisujete, zelo spominja na meditacijo, o čemer navsezadnje govorijo številni potapljači.
Res je, mentalni proces se razmeroma ustavi. Ni priporočljivo, da med zadrževanjem zraka (bodisi v mirovanju ali pri potopih) razmišljaš z razumom, o zadevah, ki te mučijo na kopnem, opravkih ... Priporočljivo je, da se čim bolj sprostiš in prepustiš, da je to že skoraj meditacija. To res pride s časom.

Pri vaših nastopih mi je všeč, da imate vedno vse pod nadzorom, da ne greste popolnoma na ekstremni rob in tvegate resne poškodbe, kar navsezadnje priča podatek o ogromnem številu belih kartonov, ki jih dobite za regularni potop.
Imam kar 100-odstotni izkupiček. V petih letih, odkar se ukvarjam s tem športom, sem bila na vseh potopih uspešna. Globino, ki jo napovem, potem tudi dosežem. Ta 100-odstotni uspeh mi je v veliko čast. To je moj način potapljanja, ne glede na to, da se ukvarjam z ekstremnim športom, ne grem v ekstreme. Tega se lotim previdno, to je moje pravilo. Vedno si pustim rezervo, pri vseh globokih potopih naredim analizo in ugotovim, ali sem sposobna iti še globlje.

Pri potapljanju je varnost ključnega pomena. Foto: Nanna Kreutzmann
Pri potapljanju je varnost ključnega pomena. Foto: Nanna Kreutzmann

Vaš šport je izjemno psihološko obarvan. Na eni strani je v ozadju vprašanje varnosti, na drugi pa poznavanje sebe in tekmecev, saj moraš napovedati globino lastnega potopa, hkrati pa še predvidevati, kaj bo naredila konkurenca.
Res je, to ste dobro povzeli (smeh). Moje načelo je, da sledim svojemu občutku in načrtu. Upam, da se bom tega držala tudi v prihodnje, zame se je izkazalo, da je to najboljša rešitev. Tekmovalec včasih manipulira z globinami, ker želi doseči čim boljši uspeh. Sama sem se vedno osredotočila na svoj občutek, sledila sem svojim načrtom, to je bilo najpomembneje. Če napoveš globino, ki je morda pregloboka, si po nepotrebnem dodajaš breme in stres, ki pa absolutno ni dobrodošel v tem športu.

Vse to je še pomembneje na svetovnih prvenstvih, ko imaš na voljo en sam potop.
Tako je, na voljo imaš le en poskus. Tekmovalci se načeloma odločamo ne ravno za osebne rekorde, ampak za kak meter manj. Na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih sem sama napovedala svetovni rekord, ker sem čutila, da mi to lahko uspe. Določene tekme trajajo celo do deset dni, na voljo imaš šest poskusov, s čimer lahko globine večaš z vsakim poskusom.

Sergej Bubka je na treningih po pravilu premagoval svoje rekordne znamke. Foto: EPA
Sergej Bubka je na treningih po pravilu premagoval svoje rekordne znamke. Foto: EPA

To me spomni na atleta Sergeja Bubko, za katerega se je govorilo, da je na treningih krepko presegal svoje svetovne rekorde. Kako je s tem pri potapljanju? Ali tudi na treningih premagujete svoje svetovne rekorde ali so ti poskusi rezervirani le za tekme?
Odvisno. Na tekmi v Kalamati, kjer sem na tekmi napadala svetovni rekord z dvema plavutkama, sem dejansko na treningu naredila globlji potop. A to ni bil potop za šalo (smeh). Spustila sem se 95 metrov globoko, to ne uspe niti veliko fantom. S fizičnega vidika je to res težka disciplina, na sami tekmi sem napovedala meter manj, kar je bilo dovolj za svetovni rekord. V disciplini z monoplavutko sem čutila, da moram to strast in motivacijo privarčevati. Napovedala sem najgloblji potop šele na sami tekmi. Na zadnjem treningu sem se potopila 112 metrov in to globino obdržala tudi za tekmo.

Kakšno je razmerje suhih in morskih treningov?
Odvisno, v kateri fazi priprav sem. Vedno imam več treningov v vodi kot pa na suhem. Ti treningi so pomembni pri bazi, torej v začetni fazi, takrat veliko delam za moč. A tudi v tej fazi moram biti veliko prisotna v vodi, saj delam veliko treningov za tehniko. To gre za plavalne treninge. Sama nisem plavalka, zato se moram zelo veliko posvečati temu področju. S tem postanem učinkovitejša v vodi. Delam tudi specifične treninge, gre za zadrževanje zraka. To je prva faza, potem pa se premaknem v tople kraje, običajno se januarja preselim na Filipine. Takrat dodam globinske treninge na morju. V tej fazi še ne delam prav globokih potopov, delam repeticije z malimi plavutkami, grem približno 50, 60 metrov globoko. To so težki treningi. Porabiš zelo veliko energije, da se sploh premakneš. Med vsakim potopom imam približno 15-minuti odmor. Po takem treningu si utrujen ves dan (smeh), čeprav običajno potem popoldne vseeno naredim kak trening v fitnesu.

Alenka Artnik in igra asociacij. Foto: MMC RTV SLO
Alenka Artnik in igra asociacij. Foto: MMC RTV SLO

Pri pogovoru so sodelovali tudi bralci in poslušalci. Igorja zanima, ali imate ves čas potopa odprte oči.
Zelo zanimivo, da mi to vprašanje postavljajo zelo pogosto. Med potopi ne uporabljam maske, nimam niti očal. Z masko moram še dodatno izenačevati zrak, pri zelo globokih potopih je to težje, takrat si želiš čim bolj varčevati z zrakom. Na očeh nimam ničesar, vidim kar v redu, sploh na obratu, ker moram tam vzeti listek. V prvi fazi potopa, ko se poganjam do približno 60 metrov, imam odprte oči. Pomembno je, da sem linearno z vrvjo. Ko pa se začenja prosti pad, se rahlo naslonim na vrv, ravno toliko, da vem, da se je dotikam, kar mi daje občutek varnosti. Vrvi ne jaham, sicer bi izgubila hitrost. V tej fazi zaprem oči, podobno kot pri meditaciji, ko se osredotočaš le na sebe. Če imaš odprte oči, prej izgubiš fokus.

Alenka Artnik se je v Rdečem morju potopila 114 metrov globoko

Kako pa čutite temperaturne razlike med potopom in dvigom?
Odvisno, kje se potapljam. Globoke potope načeloma izvajam v tropskih morjih, kjer ni velikih temperaturnih razlik. Mogoče je razlike za nekaj stopinj Celzija, kar pomeni, da te spremembe ne zaznavam prav močno. Razlika je večja v Sredozemskem morju, vzrok je termoklina. V tem primeru je razlika precej večja. Težava je stres, sploh če se nisi navajen potapljati v tako mrzlih vodah. Jasno je, da moramo ohranjati sproščenost, ko doživiš nenadno spremembo temperature, te kar zmrazi, samodejno se postaviš v krč, česar si ne želiš. Zato je treba trenirati v teh razmerah, da se navadiš. Pri vračanju to ne igra več bistvene vloge, pomembneje je pri potopu, ko moraš ostati sproščen.

Hitro vam je uspel velik preskok, v treh letih ste prišli s 50 na 105 metrov. Ali je občutek zahtevnosti potopa enak, ko začetnik obrne pri 50 metrih ali svetovni rekorder pri 114?
Ko sem se prvič potapljala 50 metrov globoko, sem že imela izkušnje iz bazena. Bila sem dobro pripravljena, zato ta globina zame fizično ni predstavljala težave. Takrat je bila težava izenačevanje pritiska, to je tisto, kar te ovira pri osvajanju globin. Ti potopi zdaj so izredno naporni, ne le zaradi izenačevanja pritiska, ampak tudi s telesnega vidika. To so naporni in dolgi potopi. Ne gre le za fizično moč, sprostijo se prosti radikali, pri takih potopih si res precej utrujen.

Trak, ki ga je treba prinesti na površje. Foto: Alice Cattaneo
Trak, ki ga je treba prinesti na površje. Foto: Alice Cattaneo

V precej športih med najboljšimi, ki so podobno dobri, odloča oprema. Kako je s tem pri vašem športu?
Seveda, govorim sicer za rekordne potope. Oprema igra zelo veliko vlogo. Izjemno pomembne so plavutke. Letos sem jo spremenila, z njo sem izredno zadovoljna. Igra kar veliko vlogo, da porabim morda nekaj manj moči, s tem pa tudi manj kisika. Za začetnike, pa tudi tiste, ki se potapljajo do 70 metrov globoko, oprema še ne igra tako velike vloge.

Vaša največja tekmica je Italijanka Alessia Zecchini, s katero ste razvili precej prijateljski odnos. Ali to velja za vse potapljače ali je razlog bolj v tem, da prihajata iz precej podobnega okolja?
Mislim, da je bolj drugi razlog. V našem športu imamo res lep odnos. Letos se nam ni uspelo srečati s prav veliko prijatelji. Upam, da bo prihodnje leto drugače. Absolutno pa je razlog to, da prihajam z Obale, italijanska kultura mi je blizu, govorim italijansko, nastala je lepa kombinacija. Skupaj se spominjamo starih oddaj na italijanskih televizijah. Dobro se počutim v njihovi družbi, so zelo simpatični. Z Alessio imava dober odnos.

Pod vodo gleda do nekje 60 metrov. Foto: Alice Cattaneo
Pod vodo gleda do nekje 60 metrov. Foto: Alice Cattaneo

Sem prav razbral med vrsticami v nekem intervjuju, da ste ji nekoč prepustili zmago, ker je bila ravno obletnica smrti njenega varnostnega potapljača?
Za to potezo se nisem odločila izključno zaradi tega, bil pa je to dodaten vzrok. To je bilo pred dvema letoma na Bahamih, ko mi je uspelo 105 metrov globoko, s čimer sem postavila svetovni rekord. Na tisti tekmi smo tri tekmovalke premikale meje, poleg mene sta bili to še Alessia in Japonka Hanako Hirose. Ko sem dosegla rekord, sem se zaradi sebe odločila, da ne grem naprej, želela sem si več izkušenj. Naredila sem že ogromen preskok. Alessia si je takrat želela osvojiti svetovne rekorde v vseh globinskih disciplinah. Njen varnostni potapljač je bil hkrati tudi njen trener, njun načrt je bil, da osvoji vse rekorde. Na tej tekmi je hotela, da ji to uspe. To je bil dodaten razlog, da se nisem zagnala v rekorde, želela sem si, da ji uspe.

V tej sezoni govorimo o ekstremih, vaš šport je ekstremen, kaj pa je za vas osebno predstavlja ekstrem?
Uf (smeh). Kaj se mi zdi ekstremno? Ravno včeraj smo se pogovarjali o tej temi. Moj partner se sedem mesecev z menoj potaplja in hodi z menoj na tekme, pet mesecev pa hodi v službo v pisarno. Ima klasični življenjski slog. Pogovarjala sva se, kako težka je zame samo misel, da bi morala spremeniti svoj način življenja. To je zame ekstremno (smeh). Biti ves dan v službi, ki te izčrpa, imaš malo časa za sebe in svoje bližnje.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Alenka Artnik govori, kakšna možnost je, da potapljanje postane olimpijski šport; o Japcu Jakopinu, ki bo prihodnje leto dopolnil 70 let, a se še vedno potaplja 80 metrov globoko; v katerih primerih potapljači dobijo rdeči karton; kakšno je prvo pravilo potapljanja; kakšni sta naloga in vloga varnostnih potapljačev; zakaj se ne potaplja z bombo; ali jo je kdaj zagrabila panika; ali bi brez oznak vedela, kako globoko je; katera je najlepša žival, ki jo je videla pri potopih; koliko pričakuje, da bo njen rekord čez pet let ...