Čeprav je v domovini opravil popoln zdravniški pregled, so se kmalu pojavile številne težave. Dobil je ledvične kamne in kilo, v dimljah so se pojavile strgane vezi. "Bil sem poln protibolečinskih tablet, nisem vedel, kaj se dogaja. Od zdravnika neke druge odprave, ki je bila v bližini, sem dobil navodilo, naj se čim prej vrnem v dolino. Z znaki, ki sem jih imel, bi si kvečjemu naredil medvedjo uslugo, če bi še nekaj dni ostal v bazi, zato sem se nemudoma vrnil v dolino in v Slovenijo na preiskave."

V 25 letih izgubil 25 prijateljev
Ko je pozneje analiziral dogodke, je ugotovil, da so se težave začele v glavi: "Z alpinizmom sem se ukvarjal 25 let, v tem času je 25 mojih kolegov za vedno ostalo v gorah. Očitno sem na tej odpravi dobil ta bumerang - z nikoli pozabljenimi, ampak potisnjenimi nesrečami prijateljev - nazaj v glavo. Vse nesreče so me začele tako najedati, da mi je telo v baznem taboru popolnoma odpovedalo."

Prespala na vrhu grebena
Kresalu ni ostalo nič drugega, da se je vkrcal v helikopter in vrnil v domovino, preostala člana pa sta se 23. avgusta odpravila na povišani bazni tabor (t. i. ABC-tabor), ki je bil na skoraj 5000 metrih višine, tik pod mamutsko steno. Ob pol treh ponoči sta vstala in se lotila plezanja. Odločila sta se za vzpon v alpinističnem slogu, zato sta s seboj vzela čim manj opreme, ki sta si jo med seboj razdelila. Pavle je tako poleg osebne opreme med drugim nosil vrv in gorilnik, Dejan pa satelitski telefon in plinsko bombico. Skoraj dva kilometra visoko steno sta premagala brez velikih težav in se uspešno povzepla na vrh grebena (6900 metrov). Na njem sta izkopala snežno luknjo in bivakirala.

Zaradi vremena sta se odločila za sestop
Naslednje jutro (25. avgusta) sta se prebudila z željo, da osvojita 7273 metrov visok vrh, a sta se zaradi neugodnih vremenskih razmer (veter je pihal s hitrostjo med 50 in 60 kilometri na uro) odločila, da raje sestopita. "Pavle je bil bolj izkušen. Ko sva se zbudila, je bilo vreme podobno kot zadnjih 14 dni. Bilo je vetrovno, malo je snežilo. Pavle je predlagal, da greva dol, s čimer sem se kot manj izkušen strinjal," se spominja Miškovič.

Pavletove nesreče ni videl
Ravno, ko se sta začela sestop, se je zgodilo. Pavle Kozjek je stopil na opast, ta se je vdrla, legendarni alpinist pa je z nahrbtnikom vred padel v brezno. "Nesreče nisem videl, ker je bil Pavle za mojim hrbtom," se dogodka spominja Miškovič, ki je tako v hipu ostal brez soplezalca in dobrega prijatelja. Ker je imel pri sebi k sreči vsaj telefon, je podobno kot pri avtomobilskih nesrečah najprej poklical na pomoč.

Kresal ravno na poti v bolnišnico
Njegova prva izbira je bil seveda tretji partner odprave Kresal, ki je dobro poznal razmere, v katerih se je znašel ujeti alpinist. Kresal se je že vrnil v domovino. Ko mu je zazvonil telefon, se je z avtomobilom ravno peljal na operacijo ledvičnih kamnov: "Ko sem slišal novico, sem se skoraj zaletel. Ustavil sem se ob cesti in takoj sem vedel, da imamo veliko težavo. Zlasti, ker je Dejan rekel, da je vsa oprema padla s Pavletom v dolino. Kar je pomenilo, da je Dejan prvič v visokih gorah, praktično na vrhu sedemtisočaka ima s seboj satelitski telefon. Takrat so se stvari začele odvijati s svetlobno hitrostjo. Treba se je bilo hitro organizirati." Gregor je prestavil operacijo in takoj začel vleči prve organizacijske niti.

Dokaj hiter spust na 5500 metrov
Dejana je čakala odločitev, kako sestopiti: "Moja glavna odločitev, kar se težavnosti odločitve tiče, je bila, ali naj sestopim iz smeri pristopa ali pa na drugi strani, kjer so se francoski alpinisti povzpeli leta 1954. Glede na težavnost pristopa, ki sva ga opravila, sem se odločil, da ne grem dol po isti strani. Bil sem utrujen, nedohranjen in dehidriran, zato sem se odločil, da se lotim druge strani in lahko tam izgubim veliko višine brez prevelikih tehničnih težav." To mu je na srečo tudi uspelo, saj se mu je relativno hitro uspelo spustiti na 5500 metrov, a nižje ni mogel. Pod njim je bil namreč nevaren ledenik, ki je bil precej razpokan. Teren je bil izjemno nevaren, zato bi bil spust po njegovih besedah "čista loterija oziroma sprehod po minskem polju." Zaradi prevelikega tveganja se je zato naslednji dan (26. avgusta) odločil, da tam počaka na morebitni prihod reševalcev.

Obrnili so se na Tomaža Humarja
Na drugi strani sveta je Kresal začel komunicirati s pakistansko vlado, a na vidiku ni bilo preboja, ki bi omogočal hitro reševanje. Zato se je odločil, da se obrne na Tomaža Humarja, ki je imel tri leta prej podobno izkušnjo, saj je bil skoraj en teden ujet na Nanga Parbatu. Kresal se spominja: "Tomaž je zaradi svoje izkušnje poznal te pilote in generale pakistanske vojske. Stopili smo do Tomaža in mu še isti večer kupili letalsko vozovnico in ga brez potrebnih vizumov poslali v Pakistan, kar je bilo praktično zaletavanje z glavo skozi zid." Prva večja težava je nastala v Londonu, ker alpinist pri sebi ni imel vizuma. "Vendar mu je uspelo z noro iznajdljivostjo nekako prelisičiti carino. V Londonu je nastal mednarodni incident, ko mu je neki uradnik z veleposlaništva skozi skorajda zaklenjena vrata stisnil žig. Tomaž je zbežal na letalo."

Vreme onemogočalo reševanje
Humar je v Pakistanu hitro zbral pilote, ki jih je spoznal v misiji Nanga Parbat. "Dva sta se odločila, da bosta šla v reševanje. Ne glede na to, da vlada ni dala dovoljenja, so se odločili, da bodo odleteli gor in poskusili rešiti Dejana. Ko je bil Tomaž enkrat tam in je bila prisotna še vojska, mi je bilo jasno, da bo Dejan rešen," je kolo časa zavrtel Kresal. A še vedno je obstajala ena velika objektivna težava - vreme. Miškovič je pred odhodom natančno preštudiral vse mogoče scenarije, ki se mu lahko pripetijo v tako ekstremnih odpravah, tako je natančno poznal vse elemente helikopterskega reševanja: "Vedel sem, da helikopter do naše lokacije potrebuje uro in pol, za povratno pot skupaj tri ure. Helikopter leti po pravilih optičnega letenja, kar pomeni, da mora imeti čisto pot, pred seboj ne sme imeti oblakov. To pomeni, da je za reševanje treba vsaj pol dneva lepega vremena, v tistih hribih je zato potreben visok pritisk." A vreme ni bilo na njegovi strani, saj je kar 40 ur snežilo.

Komunicirali s svetlobnimi znaki
Miškovič je tako zaradi sneženja preostanek 26. avgusta ter celotni 27. avgust preživel na 5500 metrih. Ker je bil bazni tabor relativno blizu, ga je videl z lastnimi očmi, a kolegov ni mogel poklicati, ker mu je zmanjkalo baterije. Komunikacija je tako potekala prek svetlobnih znakov: "Ko se je znočilo, sem prižgal čelno svetilko. Dal sem na utripanje, da so videli, da sem živ in je z mano vse v redu. Nismo si z Morserjevo abecedo pisali romanov, svetlobo sem uporabljal le toliko, da so videli, na katerem delu hriba sem in da je z menoj v redu."

Ohraniti možnost proizvajanja toplote
Biti sam na 5500 metrov. Z zavedanjem, da lahko umreš. Kakšne stvari se ti pletejo v glavi? Miškovič je tudi v tistem trenutku ostal racionalen: "Kako sem se počutil? Najbrž podobno kot v drugih psiholoških položajih, ko smo negotovi. Če nimaš pogodbe za podaljšanje dela, si v negotovem položaju. Ne počutiš se najbolje, ker ne veš, kaj se bo zgodilo. Splošni problem v mrazu je, da izgubiš možnost proizvajanja toplote, kar pomeni, da moraš biti dovolj fit, da migaš. Mi nismo šli tja na počitnice na plažo, trenirali smo, da smo bili fit. Imaš opremo, ki je primerna. Na koncu telo postane utrujeno ali pa ti zmanjka energenta. Nekaj se zgodi. Ali se nisi sposoben več premikati ali pa si pokuril vso energijo."

Vsega je bilo konec v štirih minutah
Vreme je 28. avgusta začelo sodelovati, dopoldne se je prižgala zelena luč za reševanje, Miškoviča je helikopter pobral ob 11.18, samo štiri minute pozneje je bil že v baznem taboru. To je bilo praktično edino časovno okno, ki je omogočalo reševanje, saj se je spet bližalo slabo vreme. Miškovič se je tako že na začetku dneva odločil, da bo ob morebitnem neuspelem reševanju sam poskušal stopiti na "minsko polje". Na srečo mu tega ni bilo treba. Njegovo zdravje je bilo kljub dolgi kalvariji in slabi opremi pravzaprav odlično. Zdravniški pregledi so namreč pokazali, da je bil praktično nepoškodovan: "Imel sem blage omrzline v podplatih. En mesec in pol sem imel mravljince. Ampak to je glede na to, kar smo počeli, praktično nič."

Ambiciozna odprava se je tako končala s preplezano prvenstveno smerjo, a s hudim davkom - smrtjo najbolj izkušenega člana, hujšo boleznijo drugega in dolgim reševanjem najmlajšega. Telesne rane so se pozdravile, a življenja preživelih so se precej spremenila.