Goran Dragić leta 2006, ko je s Slovanom igral finale državnega prvenstva, v katerem je bila Olimpija boljša s 3:2. Foto: www.alesfevzer.com
Goran Dragić leta 2006, ko je s Slovanom igral finale državnega prvenstva, v katerem je bila Olimpija boljša s 3:2. Foto: www.alesfevzer.com
Aleš Pipan in Goran Dragić na pripravah leta 2006
Precej priložnosti mu je ponudil Aleš Pipan, ki se je odločil, da bo takrat še najstniku zaupal mesto prvega organizatorja na Slovanu. Bil je tudi prvi, ki je Gorana poklical v reprezentanco. Najprej leta 2005 na priprave, leto kasneje ga je peljal na SP na Japonsko. Goran se ga spominja: 'Pipan je bil eden od trenerjev, ki ni imel nikoli strahu, da bi imel slab rezultat, če da priložnost mladim igralcem. Najtežji je preskok iz mladincev v člane. Pipan mladih ni držal na klopi. Če si to res zaslužiš, če si dovolj kakovosten, boš igral. Dobro ve, da boš delal napake, ampak se tega ne boji in ti bo dal priložnost - in boš igral.' Foto: www.alesfevzer.com
Goran Dragić in Matic Rebec
Mladi igralci si morajo svoj prostor v novih sredinah izboriti na igrišču. Goran Dragić je tako vselej skušal zvezdnikom pokazati svoj talent. Ko je prišel v Olimpijo, je na prvem treningu žogo poslal med noge Marku Miliću, v Phoenixu je agresivno pokrival Steva Nasha. Zdaj se to dogaja tudi njemu. Foto: www.alesfevzer.com

To se dogaja vsepovsod, to je dobro. Tega prej nisem razumel. Zdaj sem tega tudi sam deležen. Ko se začne reprezentančni trening, vem, da bo Matic Rebec igral obrambo na meni, spet me bo pritiskal na celem terenu. A potem dojameš, da je to dobro, da tebe motivira, da greš naprej.

O mladih, ki se dokazujejo proti njemu.
Luka Dončić in Goran Dragić
Goran o Luki Dončiću: 'Pričakujem, da bo na naboru zelo visoko izbran. Ko bo odšel v Ligo NBA, ne bo imel težav s prilagajanjem temu slogu igre. Pomembno je, da mora biti zdrav, glede na to, kako se 'čuva', mislim, da mu bo uspelo.' Foto: www.alesfevzer.com
Goran Dragić
Ko je bil mlajši, je zelo pogosto spremljal medije in kaj ti pišejo o njem, zdaj tega več ne počne. Foto: AP

Včasih mi je bilo hudo pri srcu, ker nikakor nisem razumel, zakaj tako pišejo, saj me ne poznajo. Zdaj vem, da je vse del posla, oni opravljajo svojo službo, čeprav kdaj česa prav ne napišejo. Moraš ostati hladen. Tega ne berem, ker nima smisla, saj ne bom nič novega izvedel, česar že ne vem.

O spremljanju medijev
Goran in Maja Dragić
Z ženo Majo ima dva otroka - sina Matea in hčerko Victorio. Družina mu pomeni ogromno. Foto: www.alesfevzer.com

Še danes ne znam opisati, kako je bilo, ko sem dobil otroka. Prej sem odigral slabo tekmo, sem prišel domov, bedel do 4. zjutraj, sem se živciral, gledal film tekme, pa sem šel spat, naslednji dan sem bil še vedno nervozen. Če imam zdaj slabo tekmo, pridem domov, vidim otroka, takoj pozabim na tekmo, se igram z njima, ju ljubčkam … Otroci nekako spremenijo pogled na življenje. Košarka ni več najbolj pomembna, ampak so zdaj oni. S tega vidika imajo veliko vlogo, da sem tako uspešen. Ne dam več toliko pritiska nase.

O pomenu družine

Še preden se je sploh zavedel, da ima košarkarski potencial, ki seže na drugo stran luže, je imel povsem drugačne želje. Kot otrok si je namreč želel postati arheolog ali paleontolog. "Ko sem bil mlajši, smo sestavljali dinozavre, ki so se v temi svetlikali," se spominja. Svoje so dodali filmi tipa Indiana Jones, ki jih še danes rad pogleda.

Najprej se je podil za nogometno žogo
Precej otroštva je preživel na športnih igriščih, kjer je bila žoga obvezni pripomoček: "Ni bilo pomembno, ali je bila žoga nogometna ali košarkarska! Samo, da sem se lahko igral." In sprva se je največ igral na nogometnem igrišču, saj je dobro leto treniral nogomet. "Vsi moji kolegi so igrali nogomet, tako sem šel tudi jaz v te vode. Treniral sem na Iliriji. Potem sem imel poškodbo noge. Mami mi je rekla, naj si izberem kakšen drug šport. Moj najboljši prijatelj je igral košarko, z njim sem šel na trening, bil sem na tribuni. Na igrišču je bilo devet igralcev. Do mene je prišel trener in me povabil, če bi prišel igrat, in tako sem začel," je opisal prehod iz nogometa v košarko.

Vedno bolj zaljubljen v košarko
Novi šport mu je hitro zlezel pod kožo, saj je bil z žogo v roki precej bolj spreten kot ob nogi: "Ko si mlajši, v nogometu še nimaš stalne igralne pozicije. Ko sem prišel v košarko, sem bil med manjšimi, bil sem zelo hiter in spreten z žogo. Večino časa sem jaz vodil žogo, kar mi je bilo všeč. Na igrišču sem dobil dovolj igralnega časa. Z vsako sekundo, minuto in dnem sem se bolj zaljubil v košarko."

Sprva le zabava
Otroci na igrišču so oponašali zvezdnike iz Lige NBA, a to je bila takrat samo igra oziroma v Gogijevih besedah: "Vse je bila zabava s prijatelji, da se imam dobro, da skupaj uživamo. Ko sem podpisal prvo pogodbo s Slovanom, so mi misli prvič začele uhajati k temu, da bi lahko od košarke živel, da bi postal profesionalni športnik. Seveda sem pomislil na Ligo NBA, a šel sem postopoma. Najprej sem si zadal igranje v prvi slovenski ligi, nato v Evroligi, na koncu pa še v Ligi NBA."

Navdušil ga je Shaqov značaj
Vse pogosteje je (tudi ob očetovi družbi) spremljal tekme v Ligi NBA. Sprva so mu prijatelji tekme prenesli po računalniku, ob posebnih priložnostih si je ob koncu tedna lahko tekme ogledal tudi v živo. Eden prvih herojev je bil Shaquille O'Neal, ki je sicer povsem drugačen tip košarkarja, a je Gorana vseeno privlačil "ker je bil dominanten. Bil je zvezda, snemal je filme, videl sem ga v Kazaamu. Potem sem ga bolj podrobno raziskal, videl sem, kako je v dresu Orlanda zrušil koš. Bil je res zanimiv igralec, všeč mi je bil. Ne igrava na isti poziciji, ampak navdušil me je njegov karakter. Hitro si lahko videl, da mu je vse šala".

Brez samozavesti ni mirnega meta na koš
Na igrišču se nikoli ni bal žoge. Pri soigralcih je pogosto opazil, da so imeli pred tekmami tremo, ki jih je ohromila in pripravila k še več napakam, a sam je bil vedno samozavesten. "Zato sem tako daleč prišel. Če se nečesa bojiš, tega ne boš naredil, nimaš samozavesti in si plašen. Tega ne moreš kar tako natrenirati. Ko sem se odločal za met, mi je bilo vseeno, ali bom zadel. Če bo šla žoga skozi obroč, bo dobro, če pa ne, bom sicer malo žalosten. Nikakor pa ne tako, da naslednjo tekmo ne bi več upal metati na koš."

Več treme je bilo pri intervjuju
Ta samozavest se je pokazala za odločilno tudi pred naborom leta 2008. Nekaj dni pred dogodkom ga je na preizkus povabil Phoenix: "Na treningu veš, kaj moraš narediti. Takrat sem bil fizično zelo dobro pripravljen. Nisem se sekiral, ali bom zadel vsak met ali bom dobro igral obrambo. Poznala se je samozavest, ki sem jo imel na Iliriji. Vedel sem, kaj bom moral narediti, če hočem priti zraven. Bil sem samozavesten, da mi bo uspelo. Bolj nervozen sem bil po treningu, ko sem dal intervju za klubsko stran."

Odvalil se mu je kamen od srca
Sam nabor je potekal v času reprezentančnih priprav za kvalifikacije za olimpijske igre. Dogodek je spremljal skupaj z Matejem Avanzom. Čeprav je bil razočaran, ker ni bil izbran v prvem krogu, je vedel, da ga bo ena ekipa vendarle izbrala: "Negotovost je bila prisotna, ker nisem vedel, kdo me bo izbral. Ob treningu za Phoenix sem naredil enega še za LA Lakerse, a Lakersi takrat niso iskali igralca na moji poziciji. Ko sem dobil klic, da sem izbran v drugem krogu, mi je kamen padel od srca."

Vzel kredit, da je odkupil svojo pogodbo
Začetki so bili težki. Sprva je treniral individualno, ker ni imel rešenega statusa s Tau Ceramico. Da je odkupil svojo pogodbo s Španci, je moral najeti kredit, v igri je bilo precej. "Tudi agent je zastavil hišo, če ne bi poplačali kredita. A podpisal sem štiriletno pogodbo v vrednosti desetih milijonov dolarjev, po plačilu davka je bilo čistega pet milijonov. Zato sem vedel, da bom plačal nazaj. Malo me je bilo le strah, če mi mogoče ne bi uspelo. Da bi se moral po dveh letih vrniti v Evropo. To je bil dodatni pritisk, da sem se moral dokazati. Prvo leto nisem veliko igral, takrat me je malo zvilo. Nisem bil ravno v depresiji, bolj sem bil žalosten, ni bilo volje, ves čas sem bil pod pritiskom."

Nosil sintesajzer, pel na prireditvi
Prvo leto v Phoenixu je opravljal tudi neprijetne stvari, ki pritičejo statusu novinca. Ena od teh nalog je bila, da je moral celo leto Shaquillu O'Nealu nositi sintesajzer: "To je bila moja obveznost. Nesel sem ga na vsako gostovanje, 41 tekem, 82 letalskih poletov v obe smeri. Ni bilo težko, saj sem ga nesel od avtobusa do letala, od letala do avtobusa in nato do njegove sobe. Bilo je zabavno." Opravil je tudi druge stvari, ki so namenjene novincem, med drugim je pel na neki dobrodelni prireditvi: "Malo mi je bilo nerodno, ampak na koncu dojameš, da gre pač vsak čez to, na koncu je to en velik hec. Če bi takrat vedel to, kar vem zdaj, bi šel gor in odpel še dve ali tri pesmi, čeprav ne pojem dobro. To je samo igra."

Kritike so ga le motivirale
Na začetku je bil v senci Steva Nasha, zategadelj ni dobil veliko priložnosti, prejel je kar nekaj kritik. John Hollinger (ESPN) je zapisal, da je najbrž najslabši igralec v Ligi NBA, Charles Barkley je v svojem stilu predlagal, da bi se moral preimenovati v Tragica, a to je za Gorana Dragića pomenilo le spodbudo: "Zaradi tega sem želel še bolj trdno delati in pokazati dvomljivcem, da nimajo prav. Tudi njim bi se rad zahvalil, da sem zaradi njih uspel. Še danes kritik ne vzamem negativno, ampak me motivirajo."

Imitiral ga je Klemen Slakonja
Prva res odmevna tekma, v kateri je dvomljivcem pokazal, da se motijo, je bila tekma končnice, ko je San Antoniu v zadnji četrtini nasul 23 točk. "Imel sem še nekaj dobrih tekem, a ta je pomenila prelom, me je osvetlila, ljudje so me začeli spremljati," se spominja tekme. V Phoenixu je doživel še marsikaj, od začetnih drobtinic do opozarjanja na svoj talent, začasne selitve v Houston, vrnitev na veliko sceno in rekordnih 40 točk, ki jih je dosegel proti New Orleansu. To so bili posebni dnevi: "V razponu sedmih dni sem dal enkrat 32, 35 in 40 točk. Takrat se je ravno rodil sin Mateo. Mislim, da je bilo to ravno zaradi njega." Kmalu zatem je Klemen Slakonja posnel video, v katerem je imitiral kapetana slovenske reprezentance. "Posnetek je super, smešen. Takrat smo bili z njim v navezi, da je dobil dres. Lepo je, da to lahko pokažem svojemu otroku. Zdaj je star štiri leta, že dojema te stvari."

Mentalno stabilen
Veliko košarkarjev je nadarjenih, a le malim uspe preskok v Ligo NBA. Precej strokovanjakov je prepričanih, da je pretehtala ravno njegova velika želja. "Želja in negativci. Najhuje je, če kdo nekaj govori, pa te sploh ne pozna. Iz tega sem črpal največ navdiha, da sem še bolj napredoval. Ko si veteran, vse bolj razumeš. Prej sem šel vse na glavo, vsak trening mi je bil pomemben, vse sem oddelal 120-odstotno. Zdaj sem malo starejši, v reprezentanci se na začetku priprav malo varčujem. Formo dvigujem, da bom v najboljši formi takrat, ko bo to najbolj pomembno. V prejšnjih letih bi šel na glavo, a ko bi bilo najbolj pomembno, bi fizično padel. Zdaj sem bolj izkušen, obvladam svoje telo, svojo glavo, mentalno sem stabilen." In to je dobro pokazal na tem prvenstvu, v pripravah se je umaknil nekoliko v ozadje, na samem EuroBasketu pa je prevzel odgovornost in je postal celo najboljši strelec predtekmovanja.

Želi si NBA-jevskega prstana
V karieri je marsikaj dosegel, a ostaja mu še nekaj želja. "Super bi bilo, da nekaj osvojim s Slovenijo. Definitivno si želim NBA-prstana. Bomo videli, kako je zapisano v zvezdah. Kar nekaj velikanov - Charles Barkley, Steve Nash … - nimajo prstana. Upam, da bo pri meni drugače. A če ne pride do tega, bom zadovoljen, imam lepo družino, sem srečen." Prvi del načrta - o uspehu s Slovenijo - lahko uresniči že v teh dneh v Carigradu ...

To se dogaja vsepovsod, to je dobro. Tega prej nisem razumel. Zdaj sem tega tudi sam deležen. Ko se začne reprezentančni trening, vem, da bo Matic Rebec igral obrambo na meni, spet me bo pritiskal na celem terenu. A potem dojameš, da je to dobro, da tebe motivira, da greš naprej.

O mladih, ki se dokazujejo proti njemu.

Včasih mi je bilo hudo pri srcu, ker nikakor nisem razumel, zakaj tako pišejo, saj me ne poznajo. Zdaj vem, da je vse del posla, oni opravljajo svojo službo, čeprav kdaj česa prav ne napišejo. Moraš ostati hladen. Tega ne berem, ker nima smisla, saj ne bom nič novega izvedel, česar že ne vem.

O spremljanju medijev

Še danes ne znam opisati, kako je bilo, ko sem dobil otroka. Prej sem odigral slabo tekmo, sem prišel domov, bedel do 4. zjutraj, sem se živciral, gledal film tekme, pa sem šel spat, naslednji dan sem bil še vedno nervozen. Če imam zdaj slabo tekmo, pridem domov, vidim otroka, takoj pozabim na tekmo, se igram z njima, ju ljubčkam … Otroci nekako spremenijo pogled na življenje. Košarka ni več najbolj pomembna, ampak so zdaj oni. S tega vidika imajo veliko vlogo, da sem tako uspešen. Ne dam več toliko pritiska nase.

O pomenu družine