Zaplotnik opozarja na emisije pri letalskem prometu. Foto: EPA
Zaplotnik opozarja na emisije pri letalskem prometu. Foto: EPA

V sedmi sezoni podkasta Številke govorimo o ekstremih. Največ vaših predlogov je šlo prav v smeri podnebnih sprememb, zato smo v tokratni epizodi povabili dr. Žigo Zaplotnika, ki raziskuje na katedri za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko. Vabljeni k poslušanju pogovora in branju povzetka.

Vabljeni k branju in poslušanju

V pogovorih z znanstveniki se pogosto zgodi, da novinarji ne izpostavljamo (dovolj) njihovih kariernih poti in izobrazbe. V kakšnem položaju je znanost? Je dovolj cenjena?
Nazivom dajemo preveliko veljavo. Doktorski naziv pomeni zgolj to, da si bil pripravljen vložiti veliko časa v razumevanje in nadgradnjo neke ozke teme v znanosti. Doktorski naziv takoj ne prinese neposredno višje vrednosti na trgu dela, ugleda, spoštovanja in zaupanja. Vse to je treba pridobivati v vsakdanjem življenju − v odnosu s sodelavci, v odnosu z bližnjimi, domačimi, sosedi, v trgovini na blagajni, na avtobusu ... Se pravi, na vseh mestih – v javnem in zasebnem življenju. Podaljšek javnega prostora so tudi družbena omrežja. Zelo me žalosti, da včasih na omrežjih vidim cinično ali žaljivo izražanje oseb, ki sem jih v mladosti zelo občudoval. Starejši se morda tega ne zavedajo, da je to tudi javni prostor, ki ga skupaj oblikujemo. Tudi tu se moramo vesti dostojno.

Dr. Žiga Zaplotnik se na FMF-ju ukvarja z numeričnim modeliranjem atmosfere. Foto: Osebni arhiv
Dr. Žiga Zaplotnik se na FMF-ju ukvarja z numeričnim modeliranjem atmosfere. Foto: Osebni arhiv

Želel bi si, da bi znanost v družbi bolj upoštevali. Želel bi si, da bi se na njene zaključke bolj zanašali. Znanost jemljemo selektivno − kadar nam je v ekonomskem interesu, znanost zagrabimo z veliko žlico in jo vzamemo za svojo. Ko pa znanost opomni na stvari, ki jih ne počnemo prav, jo pogosto označujemo kot lažno znanost ali kot zaroto. Pandemija covida in podnebne spremembe sta to v veliki meri razgalila.

Od malih nog ste imeli radi matematiko.
Ta ljubezen se je tudi kdaj izpela (smeh). Matematika mi je bila vedno všeč zaradi pravil, urejenosti, logičnosti in čistosti. To je jezik narave, s katerim lahko opišemo stvari, ki se dogajajo okrog nas. Opišemo lahko naravne pojave, zakaj voda priteče iz pipe, kako padajo kaplje iz oblakov, kako se gibljejo barične tvorbe, anticikloni ... Na fakulteti me je pritegnilo ravno to, da znamo s tem jezikom lahko tudi simulirati te pojave in jih napovedati. To se mi zdi res fascinantno, po drugi strani pa tudi odpira mnogo vprašanj. Če sami ustvarjamo digitalne dvojčke sveta, potem se vprašam, ali smo morda tudi sami del kakšne simulacije.

Alan Guth, oče kozmične inflacije: Vsi znanstveniki smo strastni

To je res zanimiva tema. Nekaj malega je o tem v Številkah govoril tudi Alan Guth. Ko pa sva pri otroških ljubeznih, ena od teh je bila tudi letenje. Se je tudi ta izpela?
Večkrat sem se spraševal, od kod ta želja, pa si ne znam čisto dobro odgovoriti. Morda me je pritegnil zgolj imidž nekega prestižnega poklica, morda njegova nedosegljivost, ki mi je zato predstavljala velik izziv. To je bila mladostniška želja, ki pa mi jo je zaradi staršev med počitnicami v gimnaziji uspelo uresničiti. Na bližnjem letališču v Lescah sem šel na 14-dnevni tečaj jadralnega letenja. Zelo dobra izkušnja, ki jo priporočam vsem zainteresiranim letalcem. Pri letenju z jadralnim letalom je treba izkoriščati pobočne vetrove, ki pihajo ob narivanju vetra na neko razsežno gorsko pregrado. Če je ta dovolj razsežna, se ti vetrovi kar dvigujejo in je ne obtečejo. Posledično je treba leteti tudi dovolj blizu pobočja, da jih čim bolje izkoristiš. Višino lahko pridobivaš tudi tako, da najdeš zračni stolpič, ki se dviguje pod kumulusnim oblakom. Znotraj njega zelo nagneš letalo, z majhnim radijem zakrožiš in se dviguješ. Pri tem doživiš tudi nekaj turbulence. Iskreno priznam, da me je bilo strah, bilo je stresno, velikokrat me je bolela glava. Nisem se dobro počutil, ugotovil sem, da ta poklic ni zame.

Mene je epidemija gotovo razočarala. Pokazala je, da kot skupnost ali kot država ne znamo stopiti skupaj, kaj šele, da bi pri tem sodelovali vsi narodi. Nekatere ocene pravijo, da če bi vsi naenkrat skušali zatreti virus, bi to trajalo tri do štiri tedne. Če bi res stopili skupaj in bi povsem ustavili življenje, vsi bi morali pri tem optimalno sodelovati. to je seveda idealistični scenarij, ki si ga je težko zamisliti.

Žiga Zaplotnik

Že kot majhen deček ste radi na tujih spletnih straneh spremljali meteorološke podatke. Kaj ste z njimi počeli?
Spremljal sem vremenske karte. Pogosto sem bil pozoren na temperaturo na 850-milibarski pritiskovi ploskvi, to ustreza približno nadmorski višini 1500 metrov. Spremljal sem vdore hladnega zraka, predvsem me je zanimalo, kdaj bo snežilo. Spremljal sem tudi polja na 500 hektopaskalih, ta so povezana z vetrovnim strženom, na ta način sem lahko dobil občutek, kdaj se bo neki vremenski režim spremenil. S spremljanjem kart lahko brez poglobljenega fizikalnega študija dobiš občutek, kako se vreme spreminja in kaj vpliva na njegov razvoj. Moja glavna motivacija je bila ugotoviti, kdaj bo snežilo.

Ste potem občutili posebno veselje, ko ste pravilno napovedali sneg?
Sam bi bil zelo slab prognostik, ker me vodijo čustva. Tako zelo si želim snega ali kakega drugačnega razvoja, ki bi mi bil všeč, da v tej želji nisem ostal prav objektiven (smeh).

Prevroče za smučišča in ledenika, zimske gume bomo še menjavali

Po sledeh otroške ljubezni ste tudi stopili na znanstveno pot. V veliki večini strokovne javnosti ni dvoma, da smo v obdobju podnebnih sprememb. Kaj kot strokovnjak odgovorite nekomu, ki dvomi?
Danes podnebne spremembe opazimo na vsakem koraku. Starejši, kmetovalci in tisti, ki gojijo sadje, so opazili, da so se fenološke faze rastlin spremenile. Danes že večina ljudi ve, da se neke spremembe dogajajo in da se podnebje spreminja. A bolj smo v fazi zanikanja − ali se res te spremembe dogajajo zaradi vpliva človeka ali pa so to naravni vplivi? Vsak opazi, da je danes veliko krajša doba s snežno odejo, kot je bila nekoč. Na to vprašanje si ne zna preprosto odgovoriti. Obstajajo pa nedvoumni fizikalni dokazi, da je človek tisti, ki je v pretežni ali ogromni meri kriv za spreminjanje podnebja. Tak dokaz je razmerje izotopov − ko kurimo fosilna goriva, v ozračje spuščamo zgolj izotopa C12 in C13, ne pa tudi radioaktivnega C14. Fosilna goriva so stara milijone let, radioaktivni C14 pa ima razpadno dobo le 5000 let, zato ga skoraj ni v fosilnih gorivih. Z meritvami opažamo, da razmerje koncentracij C12:C14 in C13:C14 narašča. To pomeni, da imamo vir (kurjenje fosilnih goriv), ki povečuje koncentracijo C12 in C13 v primerjavi s C14. To je najbolj nedvoumen fizikalni dokaz, da smo za to krivi res mi oziroma gospodarska aktivnost.

Do 50 milijonov evrov škode zaradi pozebe, na mizi interventni zakon

Vsi opazimo te spremembe. Ne nazadnje smo imeli v marcu dan z rekordno visoko temperaturo (25 stopinj Celzija), nato pa kmalu aprila rekordno hladno noč (-20 stopinj). Sicer ni šlo za isto točko, vsekakor pa to predstavlja šok za naravo.
V aprilu smo imeli pozebo, kar je nedvomno šok za naravo, hkrati pa predstavlja ekonomski šok za pridelovalce sadje in vinarje. A podobne ekstreme lahko najdemo tudi za isto točko. V Arsovi postaji Dobliče - Črnomelj na 157 metrih nadmorske višine so 1. aprila izmerili najvišjo temperaturo 27,1 stopinje Celzija, 6. aprila zvečer pa je bilo tam 20 centimetrov snega, 7. aprila zjutraj pa je bilo –11,6 stopinje. Šlo je torej za več kot 38 stopinj razlike, kar je presenetljivo. Taka nihanja vremena so bolj značilna za celinsko območje južnega dela Sibirije ali pa ameriških planjav, kjer je spremenljivost vremena res visoka. Pri nas v Evropi, kjer smo bolj pod vplivom oceana, so bile te spremembe res ekstremne.

Asociacije in ... Žiga Zaplotnik! Foto: MMC RTV SLO
Asociacije in ... Žiga Zaplotnik! Foto: MMC RTV SLO

Eden od problemov je v tem, da se rušijo ravnotežja, vzpostavijo se nova, iz katerih se je težko vrniti v današnje stanje. Nekatere posledice so lahko nepovratne.
Tako je. Globalna povprečna temperatura se je od predindustrijske dobe povečala za 1,2–1,4 stopinje Celzija. To je precej natančna ocena. Kopenski predeli so se segreli še precej del kot morski. V javnosti krožijo napačne teorije, da je to zaradi večje toplotne kapacitete oceanov kot kopnega, a to ni ključno. To ni razlog za pospešeno ogrevanje kopnega. Glavni vzrok je to, da so oceani neskončni vir vlage, kopenski predeli pa se izsušujejo. Povprečna vlažnost tal se zmanjšuje. Kaj je posledica? Ko se zrak dviguje, ko sončno sevanje upada na kopensko in morsko površino, zrak nad morjem drži večjo količino vodne pare, ta se z dviganjem ohlaja precej počasneje kot pa suh zrak nad kopnim. Vertikalni temperaturni gradient nad kopnim se zato zmanjša manj kot pa nad oceanom. Kopenski predeli bodo bolj segreti kot morski tudi čez 50 in 100 let. To je tragična posledica. Če vemo, da se bo globalna povprečna temperatura povišala za tri stopinje, potem se bodo kopenski predeli segreli še malo več. Štiri ali pet stopinj razlike pa že ustreza razliki med ledeno dobo in toplim obdobjem.

Tanja Cegnar: Ozračje v Sloveniji se segreva hitreje kot v Evropi

Tri stopinje v enem dnevu ni veliko. Občutek med 20 in 23 stopinjami je podoben, a ko to prenesemo na dolgoletna povprečja, pa dobimo ogrome razlike.
4–5 stopinj razlike je tudi razlika v povprečnih temperaturah med krajema, ki sta približno 900 metrov narazen po nadmorski višini. Kot bi primerjali meni najbližje mesto Kranj in skoraj koče na bližnjem Krvavcu. Šele ko to predstavimo na tak način, lahko občutimo to razliko. Lahko tudi primerjamo povprečni temperaturi Kopra na obali severnega dela Jadranskega morja in Tunisa na severnoafriški obali. Ko na ta način predstavimo informacije, se zavemo, kako velike so te spremembe.

Podnebne spremembe se kažejo v vseh več ekstremnih podnebnih dogodkih. Na Twitterju ste objavili, da je leta 2003 zaradi vlažne vročine v Franciji umrlo celo več ljudi kot v času pandemija novega koronavirusa.
Ta špica umrljivosti je na srečo trajala dokaj malo časa. Kumulativno število smrti zaradi covida bo še vedno precej večje. Leta 2003 je po različnih ocenah v Evropi zaradi vročinskega vala v neklimitiziranih stanovanjih umrlo od 50.000 do 70.000 ljudi. Naše telo je za vročino dovzetno, ohlaja se z znojenjem. Teoretično se lahko ohlaja do temperature 35 stopinj Celzija mokrega termometra. Ta temperatura upošteva tudi količino vodne pare v zraku. Ko je temperatura mokrega termometra višja od 35 stopinj, se naše telo niti teoretično ne more ohladiti, niti v mirovanju, niti v popolni ventilaciji ali če smo goli. Posledica tega je lahko spontani vročinski udar. Na srečo je takih predelov na svetu, ki bi presegli temperaturo 35 stopinj Celzija mokrega termometra relativno malo. To so območja okrog Rdečega morja, nekatera območja na Indijski podcelini in Jugovzhodni Aziji. V prihodnosti bi se ta območja lahko precej razširila.

Leto 2050: toplejše podnebje, skoraj 10 milijard ljudi in neizmerno upanje

V času prvih zapor življenja se je kakovost zraka nad temi kraji precej izboljšala.
Kakovost se je nedvomno izboljšala, to kažejo tudi študije. Zmanjšana gospodarska dejavnost je prispevala k manjšemu onesnaženju zraka, manjšemu številu aerosolov in manjšemu izpustu toplogrednih plinov. Izboljšanje kakovosti zraka in manjša koncentracija aerosolov pa imata na energijsko bilanco negativni vpliv, Zemlja se je zaradi tega še bolj segrela, kar je kontraintiuitivno. Trdi delci odbijajo del neposrednega sončnega sevanja nazaj v vesolje. Ta učinek zmanjšanja aerosolov je bil pomembnejši kot pa učinek zmanjšanja koncentracije toplogrednih plinov. Videl sem študijo za Kitajsko, kjer industrija ni preveč čista, tam je imelo zaprtje ob pandemiji na samo podnebne spremembe slab vpliv in jih je še nekoliko pospešilo.

Ko razmišljamo o prihodnosti, se zdi, da se je težko čustveno poistovetiti s tem. Mi živimo tu in zdaj, "življenje vnukov" pa se zdi nekaj zelo oddaljenega.
Problem je počasnost teh sprememb, nanje se raje počasi navajamo. Kuhamo se kot žabe. Kaj bi lahko naredili? Ogromno naredi izobraževanje. Mlade generacije, ki prihajajo iz osnovnih in srednjih šol, so mnogo bolj okoljsko ozaveščene in podkovane o teh problemih, kot smo bili mi ali pa starejše generacije. Pri njih obstaja zavedanje, da je treba rešiti problem in vanj vložiti napor in sredstva. Zavedamo se eksistenčne krize. Če pa pomislimo na čustva in na to, kakšen svet bomo zapustili otrokom, je drugače. Imam hčerki, stari 4 in 6 let. Ko pomislim, da bosta živeli v podnebju, ki bo 4–5 stopinj toplejše, si ne morem predstavljati, da bo ta svet miren. Deli sveta bodo nenaseljivi. Kaj vse to sproži? Podnebne migracije in nemire. Ne želim si sploh predstavljati, do česa vse lahko pride. Tu je naša odgovornost, da nekaj naredimo zase in zanje. Mladi bi morali več zahtevati in biti dejavnejši v družbi in bolj aktivno zahtevati spremembe. Smo številsko manjše generacije, posledično imamo tudi manj glasu oziroma je relativno manj utežen na volitvah.

Zaplotnik se je odpovedal potovanjem z letali. Foto: EPA
Zaplotnik se je odpovedal potovanjem z letali. Foto: EPA

To je pomemben vidik, drugi pa je obrnjen v vsakega posameznika. Kaj lahko storim sam. Kako ste se sami prilagodili in naredili?
Odpovedal sem se letenju. Vesel sem določenih posledic, ki jih je prinesla pandemija. Ena teh stvari so virtualne konference. Prihrani ti nekaj dni, ki jih potrebuješ za potovanje in organizacijo. Doma si na udobnem stolu, hrano in pijačo in lahko spremljaš predavanje. Hkrati pa to pomeni manj transporta. Potovanja z letali so tista, pri katerih lahko najbolj zreduciramo svoj ogljični odtis. En povratni čezoceanski polet v ekonomskem razredu prispeva približno 2 toni emisij CO2. To ustreza približno eni četrtini letnih emisij, ki jih povzroči povprečni prebivalec Slovenije. Če se odpovemo samo temu, si letni proračun zmanjšal za 25 odstotkov!

Pomembno polje je tudi prevoz z avtomobilom. Nekatera mesta/kraji omogočajo veliko alternativ za premikanje, nekatere pač ne.
Stavil bi na digitalizacijo. V prihodnosti nam bo treba vedno manj hoditi na delovno mesto. Morda bomo v prihodnosti virtualno poučevali, morda s hologrami. Približno polovico emisij, ki jih povzročimo z vožnjo avtomobilom, naredimo pri prevozu na delovno mesto, druga polovica je namenjena zasebnim potovanjem, opravkom ... Če zmanjšamo odhode na delovno mesta za tri petine, bi bilo ogromno zmanjšanje emisij. To bi pomenilo, da bi šli v službo dvakrat na teden.

Morda bodo državam na severu podnebne spremembe celo koristile.
Morda bodo državam na severu podnebne spremembe celo koristile.

Bo svet čez 100 let boljši in lepši kot je danes?
Mene je epidemija gotovo razočarala. Pokazala je, da kot skupnost ali kot država ne znamo stopiti skupaj, kaj šele, da bi pri tem sodelovali vsi narodi. Nekatere ocene pravijo, da če bi vsi naenkrat skušali zatreti virus, bi to trajalo tri do štiri tedne. Če bi res stopili skupaj in bi popolnoma ustavili življenje, vsi bi morali pri tem optimalno sodelovati. to je seveda idealistični scenarij, ki si ga je težko zamisliti. Podobno me skrbi tudi za podnebne spremembe. Ali bomo lahko stopili skupaj? Podnebne spremembe morda za vse narode ne bodo slabe. Nekatere države na severu, kot so Kanada ali deli Rusije, bo morda to odprlo priložnosti za kmetijstvo, morda bo omogočalo izrabljanje energetskih virov in surovin v Arktičnem morju. Interesi so različni, videli smo, da solidarnost ne deluje vedno. Nekatere države bi lahko imele korist. Izkušnje iz epidemije so slabe, a to nam ne sme preprečiti, da se ne bi borili za prihodnost.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Žiga Zaplotnik govori še:
- da so se znanstveniki začeli bolj zavedati pomena komuniciranja znanosti,
- kako ostaja v stiku z letalstvom,
- predstavi množico pozitivnih povratnih zank v podnebnem sistemu,
- o zavajanju s podatki brez konteksta,
- vrednosti uporabe besedne zveze "ne vem",
- povezavi med geografijo, letnimi časi in pandemijami,
- onesnaženem zraku kot tihem ubijalcu,
- službenem delu na vlaku,
- kako pomembna bo tehnologija pri blaženju podnebnih sprememb,
- o uporabi električnega avtomobila,
- kaj bi se zgodilo planetu, če bi jutri izginili vsi ljudje,
- o strojnem učenju in računalniškem vidu.