Eden najbolj znanih prizorov dogajanja na trgu, 5. junija je protestnik ustavil kolono tankov, ki je pot nadaljevala šele, ko so ga odvlekli od tam. Foto: Reuters

V noči s 3. na 4. junij 1989 je kitajska vojska na Trgu nebeškega miru v Pekingu ubila več sto protestnikov, po nekaterih podatkih več tisoč, in s tem krvavo zatrla večtedenske demonstracije študentov. "3. junija zvečer je temperatura, če se lahko tako izrazim, strašno narasla, v zraku se je čutilo, da se bo nekaj zgodilo. Ob polnoči se je slišalo strašno streljanje, ki je potem trajalo več ur. Takrat smo se že vrnili v rezidenco, potem ko smo predtem nekateri šli pogledat v bližino trga, kaj se dogaja. Več ur je bilo res peklensko. Zorana Baković (op. dolgoletna dopisnica Dela) in nekateri mlajši diplomati so dobivali zanesljive informacije in so nas obveščali o dogajanju," je za MMC dejanje usodne junijske noči na enem največjih trgov na svetu opisal takratni jugoslovanski veleposlanik.

Drevi na TV Slovenija
Ob 20.00 bo na sporedu dokumentarna oddaja Operacija Rumena ptica, ob 21.00 pa oddaja Pogovor o Kitajski.

Kaj se je dogajalo pomladi 1989?
Študenti so po nenadni in ne docela pojasnjeni smrti reformističnega Huja Jaobjanga 15. aprila zahtevali hitrejše reforme, pozivali so k demokraciji in spoštovanju človekovih pravic ter svobodi medijev ter nastopili proti ekonomski politiki, ki jo je izvajala komunistična partija. Hu Jaobjang je bil liberalni član kitajske komunistične partije in nekdanji generalni sekretar (med letoma 1982 in 1987), ki ga je partija z mesta odstavila dve leti pred protesti, potem ko se je uprl vladajoči struji v stranki, zbrani okoli Deng Šjaopinga, ki mu je predtem utrl pot na enega najvišjih položajev v državi. Hu je bil znan po svojih liberalnih načelih in tudi neposrednosti, ki je jezila številne strankarske kolege. Leta 1984 je tako med obiskom Mongolije javno predlagal, da bi Kitajci začeli jesti s priborom kot na Zahodu, da bi se tako izognili širjenju različnih bolezni, bil pa je tudi med prvimi kitajskimi uradniki, ki so odložili Maovo obleko in jo zamenjali z zahodno klasično obleko.

Kitajski voditelji oz. partija se je bala, da bi lahko tisto, kar se je dogajalo v Evropi (op. razpad vzhodnoevropskega socialističnega bloka), vodilo v nekaj podobnega tudi na Kitajskem, da bo prišlo ne samo do spremembe režima, temveč tudi do državljanske vojne in celo do razpada enovite države. Nastopili so s silo, ne glede na posledice.

Uroš Lipušček

Deng Šjaoping je sicer po letu 1978 vpeljal vrsto gospodarskih in političnih reform, ki so vodile k vpeljavi tržne ekonomije in politični liberalizaciji, kar je pomenilo precejšnje spremembe sistema, ki ga je predtem vzpostavil Mao Cetung, še vedno pa so bile za številne nezadovoljne državljane reforme prepočasne. Kot se spominja nekdanji jugoslovanski veleposlanik, je bila druga polovica 80. let prejšnjega stoletja čas velikega kitajskega napredka. "Prva tri leta mandata, med letoma 1985 in 1988, smo bili priča neverjetno hitremu razvoju Kitajske. Veleposlaniki smo bili navdušeni nad videnim," pravi Dragan.

Študentom se je pridružil tudi del intelektualcev in delavcev. Foto: Reuters

Decembra 1986 je skupina študentov v več kot desetih mestih organizirala javne shode v podporo večji politični in gospodarski liberalizaciji. Deng Šjaoping je poslal Huja, da voditelje shodov, Fanga Lidžija, Vanga Ruovanga in Liuja Binjana, izključi iz komunistične stranke, kar pa je Hu zavrnil. Januarja 1987, po dveh tednih protestov, sta trša struja komunistične stranke in vojaški vrh zahtevala, da Hu zaradi nezadostnega oz. preveč popustljivega odziva na študentske proteste odstopi, očitali pa so mu tudi prehitro vpeljavo gospodarskih reform po zgledu zahodnega prostega trga. Hu se je znašel v nemilosti, prisilili so ga, da je ob svojem odstopu objavil ponižujočo izjavo, v kateri se je okrcal zaradi »svojih napak glede ključnih vprašanj političnih načel in kršenja strankinih načel o kolektivnem vodenju«. Po letu 1987, čeprav je obdržal svoj stolček v politbiroju, ni imel dejansko nobenega vpliva oz. moči. Potem ko je 8. aprila 1989 doživel srčni napad, so ga odpeljali v bolnišnico, kjer je potem 15. aprila umrl. Oblasti so ga rehabilitirale šele leta 2005, na 90. obletnico njegovega rojstva.

Po Hujevem pogrebu 22. aprila so se v javnosti pojavljali vse glasnejši pozivi k hitrejšim reformam. Žalujoči študentski predstavniki so se želeli sestati s premierjem Li Pengom, a jih je ta zavrnil. Na trgu se je v tistih dneh zbralo milijon protestnikov. 13. maja so študenti začeli gladovno stavko, zaradi katere jih je Hujev naslednik na čelu generalnega sekretarja komunistične stranke in pripadnik reformne struje Džao Dzijang, ki je nadaljeval številne Hujeve gospodarske in politične reforme, pozval, naj se razidejo, a študenti so vztrajali. 20. maja, le dan po nagovoru, v katerem je študentom izrazil določeno razumevanje za njihove zahteve in jih pozval h končanju protestov, so začeli veljati vojaški zakoni. Džaa so zaradi simpatiziranja s protestniki zaprli v hišni zapor, v katerem je umrl leta 2005. V hišnem priporu so končali tudi številni drugi člani stranke, naklonjeni protestnikom, ki so si prizadevali za hitrejše reforme po zgledu Sovjetske zveze. Ta je pod vodstvom Mihaila Gorbačova prav takrat doživljala cvetočo politiko perestrojke. Gorbačov je ravno sredi teh napetih razmer, natančneje 15. maja, obiskal Kitajsko.

Val protestov je zajel tudi druga mesta po državi. Študentom so se na ulici pridružili njihovi učitelji in tudi delavci, ki so menili, da so šle reforme predaleč, saj so jih dušile visoka stopnja korupcije in inflacije, in del intelektualcev. Številni so prišli tudi v Peking, da bi združeni pokazali oblastem, da mislijo resno, pri čemer pa ni bilo enotnega vodstva protestnikov.

Vsakršni protesti na Trgu nebeškega miru so še danes prepovedani. Foto: Reuters

Oblast se je bala "učinka razlitja"
Kot pravi zdajšnji dopisnik iz Kitajske Uroš Lipušček, dogodkov na Trgu nebeškega miru in poznejšega razvoja ni mogoče ocenjevati izolirano od vsega, kar se je dogajalo po svetu, predvsem v Evropi. “Kitajski voditelji oz. partija se je bala, da bi lahko tisto, kar se je dogajalo v Evropi (op. razpad vzhodnoevropskega socialističnega bloka), vodilo v nekaj podobnega tudi na Kitajskem, da bo prišlo ne samo do spremembe režima, temveč tudi do državljanske vojne in celo do razpada enovite države. Nastopili so s silo, ne glede na posledice.” Po njegovih besedah se je vodstvo partije zbalo, da bo prišlo do širše destabilizacije države. “Da bo to začetek kontrarevolucije, podobno kot se je zgodilo v času kulturne revolucije, ko je Mao Cetung izkoristil študente, da so deset let teroririzirali državo, posledica tega pa je bil močan zaostanek v gospodarskem razvoju,” dolgoletni novinar opisuje dileme takratnega kitajskega vodstva. Deng Šjaoping je podprl tršo strujo s premierjem Li Pengom na čelu, ki se je zavzemal za oster nastop proti študentom.

Na protestnike vojaki iz notranje Mongolije
Prvi poskus vdora vojske v Peking 20. maja se je ponesrečil na barikadah, tudi zaradi razhajanj v vojski. V noči s 3. na 4. junijem pa je vojska s tanki in tovornjaki zapeljala v množico na Trg nebeškega miru. “Uvedba izrednih razmer je omogočila, da je šla na ulice poleg policije tudi vojska. Tako je prišla armada iz notranje Mongolije, ti vojaki so prvič prišli v Peking in povedali so jim, da so protestniki “slabi fantje”. Seveda niso imeli pojma o tem, kaj se dogaja, in so zaradi tega, kar jim je bilo povedano, brez omahovanja streljali na mlade,” je povedal Dragan.

Študentje so se vse do jutra upirali vojakom s kamni in lastnimi telesi. Natančni podatki o številu mrtvih še danes niso znani: po nekaterih podatkih je bilo ubitih od 200 do 600 protestnikov, po nekaterih podatkih celo dva tisoč, po državi pa so aretirali več kot 120.000 nasprotnikov režima. Novice o tem, kaj se je dogajalo, so v svet pricurljale šele po stranskih poteh, domači mediji o dogajanju niso poročali.

Lipušček je bil takrat dopisnik v ZDA. “New York Times in drugi ameriški mediji so takrat o tem pisali na dolgo in široko. To je bila takrat sicer le ena od zgodb, to je bil namreč čas rušenja Vzhodne Evrope in zdelo se je, da je na vrsti Kitajska. Spominjam se, da sem v Ljubljano pošiljal poročila o tem, kako Američani poročajo o dogajanju na Trgu nebeškega miru.”

Točni podatki niso znani
Arhivi še niso odprti, na Kitajskem se o pokolu še vedno ne govori veliko, tako da dejansko ne vemo točnega števila žrtev. “Američani govorijo celo o 10.000, kar je pretirano, je pa gotovo, da jih je bilo veliko. To je ena najbolj črnih točk v novejši kitajski zgodovini. Enkrat se bodo morali spoprijeti s tem poglavjem in stvari postaviti na pravo mesto,” je prepričan Lipušček.

Kaj se je zgodilo po 4. juniju?
Oblasti, dokončno je znotraj komunistične stranke prevladala trša struja, so številne protestnike aretirale in jih poslale v zapor, številni so tudi izginili brez sledu, sledila so sojenja in usmrtitve voditeljev demonstracij. Kot opominja Dragan, so bili v ospredju resda študenti, toda v demonstracijah je sodeloval tudi del intelektualcev in delavcev. Številni oporečniki so prek Hongkonga zbežali na Zahod, kar je znano pod imenom operacija Rumena ptica, v kateri je sodelovalo tudi več zahodnih obveščevalnih služb. Operacija je potekala do leta 1997, skupno je na ta način pobegnilo okoli 400 oporečnikov.

Oblasti so takoj po nasilnem zatrtju demonstracija postale strašno sumničave do vseh tujcev. Kot pojasnjuje takratni veleposlanik Dragan, je imela tudi Jugoslavija, ki je bila med 10 državami z najboljšimi odnosi s Kitajsko, pred poslopjem oboroženo spremstvo. "Da ne govorim o popolni zapori ameriškega in drugih veleposlaništev. Ameriško veleposlaništvo je v svoje prostore sprejelo več kot 1.000 oporečnikov, nekateri med njimi so potem celo leto preživeli na tam, ker so se bali, da bi jih Kitajci zaprli. Nenadoma smo torej imeli omejene stike z državnimi organi, da ne govorim o partiji. Celo mi, ki smo bili kot prijatelji, kaj šele Američani in drugi. Odnosi so bili naslednje mesece zelo formalni. Ozračje je bila izjemo negativno nabito." Ob tem še pojasni, da so takoj po pokolu številne države, tudi Jugoslavija, evakuirale številne svoje državljane. Jugoslavija je tako evakuirala 70 gospodarskih predstavnikov.

Kitajske oblasti so “incident”, kot so poimenovale pokol, pometle pod preprogo, odločitev za nasilno zatrtje pa upravičile z glavno utemeljitvijo, da je treba zagotoviti enotnost države in zavarovati gospodarske reforme in modernizacijo, pojasnjuje Dragan. “V naslednjih dveh, treh letih po zatrtju so s trdnim sistemom nadzora in vodenja še povečali nadzor nad intelektualci, študenti, univerzo in mediji, hkrati pa so pospešili gospodarski in tehnološki razvoj, malo pa so povečali tudi pristojnosti pokrajin.”

Še vedno bolj kot ne le molk
Tudi 30 let pozneje je čas obletnice obdobje še bolj poostrenega nadzora oblasti: na spletu so blokirane vsebine, povezane s pokolom, omejen pa je tudi dostop do Googla in nekaterih drugih vsebin. Dogajanje junija 1989, ki je za Zahod primer očitnega kršenja pravic, za kitajske oblasti skorajda kot da ne obstaja.

Kot je povedal Lipušček, je včeraj Global Times, vodilni kitajski dnevnik v angleščini, objavil dolg uvodnik na temo “incidenta”, kot Kitajci označujejo pokol. “V njem branijo to, kar je storila partija, in poudarjajo, da če tega odziva ne bi bilo, Kitajska ne bi stopila na pot tako hitrega razvoja. Trdijo, da so bili v te dogodke vpleteni tudi tuji prsti, pri čemer pa ne povedo, kdo konkretno, a pišejo, da je šlo za poskus spremembe družbenega sistema. Da se je Kitajska uprla z vsemi salami in da je tudi zaradi tega, kar se je zgodilo na Trgu nebeškega miru, postala druga najmočnejša gospodarska sila na svetu.”

Na vprašanje o vpletenosti tujih akterjev v dogajanje, odgovarja, da bo šele čas pokazal, kaj se je res zgodilo. “Še vedno ne vemo, kaj točno se je dogajalo, kaže pa, da so imele prste vmes tudi tuje obveščevalne službe. Podobno kot se je izkazalo ob odpiranju arhivov v Vzhodni Evropi, da tamkajšnji vzhodnoevropski socialistični sistemi niso propadli samo zaradi ljudskega odpora, temveč tudi zaradi aktivne udeležbe nekaterih zahodnih držav oz. njihovih obveščevalnih služb, da ne rečem Cie, ki so še bolj destabilizirale te sisteme, isto trdijo tudi nekateri na Kitajskem. To so za zdaj še špekulacije, ki so se pojavile, potem ko je po zatrtju nemirov izginilo 400 vodilnih študentov in so prek Hongkonga zbežali na Zahod,” je povedal Lipušček in dodal, da nekateri trdijo, da je bil ta pobeg mogoč le s pomočjo obveščevalnih služb. “Šele ko bodo odprti vsi arhivi, bo jasno, kaj se je res zgodilo. Brez dvoma pa je šlo za res strahovit dogodek, ki še danes odmeva, in mislim, da bodo vsi, ki nameravajo podobno protestirati, predtem o tem stokrat razmislili, kajti Kitajska tega gotovo ne bo dopustila,” je prepričan Lipušček.

Ču Jiuming je bil eden od glavnih akterjev operacije Rumena ptica, v kateri so po letu 1989 prek Hongkonga na Zahod pomagali več sto kitajskim oporečnikom. Foto: Reuters

Partija bo nasprotovala uvedbi večstrankarstva
Ob tem navaja zanimivo dejstvo, da na kitajskih univerzah še vedno proučujejo podrobnosti in vzroke razpada Sovjetske zveze, pa tudi Jugoslavije. “Njihove analize kažejo, da je tisti trenutek, ko je Gorbačov popustil oz. je v Jugoslaviji prišlo do uvedbe večstrankarskega sistema, prišlo do razkroja države. Partija ni imela več vodilne vloge. Zato na Kitajskem pravijo, da pod nobenim pogojem ne bodo dovolili uvedbe večstrankarskega sistema, ker je tam 56 narodov, in če bi prišlo do te spremembe, bi nastalo več sto strank. In taka država, z vsemi svojimi civilizacijskimi razlikami, tako ne more funkcionirati,” pojasni kitajsko miselnost. “Ne glede na ceno, bo kitajska partija ščitila svojo suverenost in ozemeljsko nedotakljivost ter nasprotovala vsakršni uvedbi večstrankarskega sistema.

Zelo napete trenutne odnose, trgovinsko vojno med ZDA in Kitajsko, Lipušček vidi tudi kot eno izmed oblik pritiska za spremembo režima na Kitajskem. A kot poudarja, partija tega zagotovo ne bo dopustila. “Partija, policija in vojska tega ne bodo dopustile, in ljudje se tega zavedajo. Dejstvo je, da poskušajo ZDA za vsako ceno preprečiti vzpon Kitajske, in bojim se, da je pred nami težko, travmatično obdobje, ker mislim, da se mora Zahod sprijazniti s tem, da je Kitajska enakopravna država, sprejeti bodo morali njen vzpon in začeti z njo sodelovati,” je še prepričan dopisnik.

Tiananmen: 30 let od zatrtja protestov