Premierka je v smehu priznala, da je od veselja, ko v državi ni bilo nobenega okuženega več, pred hčerko Neve zaplesala. Foto: AP
Premierka je v smehu priznala, da je od veselja, ko v državi ni bilo nobenega okuženega več, pred hčerko Neve zaplesala. Foto: AP

Ljubljančanka v državi, ki je v torek ukinila vse omejevalne ukrepe v povezavi z novim koronavirusom (razen zaprtih mej za tujce), saj nima nobenega aktivno okuženega več, živi že več kot osem let. V pogovoru za MMC je opisala poteze, ki jih je vlada pod vodstvom premierke Jacinde Ardern potegnila konec marca, ko je v državi začelo naraščati število okuženih. Vlada je bila takrat jasna – povedali so, da ne želijo virusa le omejiti, ampak ga v celoti odstraniti iz države.

Besede so se takrat mnogim zdele preveč velikopotezne, a so se, kot se je pokazalo dobre tri mesece pozneje, uresničile. Ključni ukrep je bilo življenje ljudi v "mehurčkih", ki se skoraj pet tednov niso smeli družiti med seboj. O tem pa tudi o gospodarskih posledicah koronakrize, državni pomoči in življenju v "novi novozelandski normalnosti" pa v spodnjem pogovoru.

Premierka Ardern je dejala, da se država vrača v običajno življenje, kot je v času svetovne pandemije lahko običajno. Je – razen zaprtih mej – ostalo še kaj, kar vas opominja na novi koronavirus?
Še vedno so povsod razkužila, v vsak prostor, v katerega vstopimo, se je načeloma treba vpisati z imenom, priimkom in telefonsko številko oziroma skenirati kodo, saj uvajajo aplikacijo za sledenje stikov okuženih. Ob prihodu na primer v vsako trgovino se je treba vpisati v aplikacijo, da skeniramo kodo, ki izpiše, da smo na primer ob 14.30 vstopili v prostor. Ni pa to čisto obvezno, saj večina podjetij teh aplikacij nima. Ne razumem, zakaj. Prvih 14 dni je bilo to precej striktno, nato pa se je malo izjalovilo. Nekateri imajo to aplikacijo, nekateri ne. Oblast nas skuša navaditi nanjo, a se ta ukrep ni najbolj prijel.

Odstranjevanje oznak o ohranjanju varne razdalje meter in pol v Aucklandu. Zadnja potrjena okužba v državi sega v 29. april. Foto: Reuters
Odstranjevanje oznak o ohranjanju varne razdalje meter in pol v Aucklandu. Zadnja potrjena okužba v državi sega v 29. april. Foto: Reuters

Mask ne nosite. So bile obvezne vsaj v najstrožji, četrti stopnji?
Ne, ne nosimo jih in nikoli niso bile obvezne, tudi v času najhujših ukrepov ne. Ko smo bili v četrti stopnji, je bila le omejitev določenega števila ljudi v trgovini, oznake na tleh so opozarjale na ohranjanje telesne razdalje. In povsod razkuževanje. Nekateri maske sicer še zdaj nosijo, večina pa ne.

Ukrepi, ki ste jih imeli, se niso pretirano razlikovali od drugih držav – trajali so 75 dni, od tega je bilo štiri tedne in pol popolnega "lockdowna". Opišite življenje v tem času. Vladni slogan je menda bil "go hard and go early" (odločno in zgodaj).
Da, vlada je sestavila t. i. urgentni načrt, ki je bil razdeljen v štiri stopnje. Marca so najprej uvedli obvezno samoizolacijo, nato precej hitro drugo stopnjo, praktično čez noč smo šli v tretjo stopnjo, čez dva dni, to je bilo konec marca, pa v četrto, najhujšo. Četrta stopnja je pomenila zelo strogo samoizolacijo. Imeli smo dva dni, da se pripravimo nanjo. Takrat so se začeli panični nakupi v trgovinah, predvsem moke, kvasa in toaletnega papirja. Moj sostanovalec je kupil štiri čokoladne polivke za sladoled, ki jih ima še zdaj (smeh). Poleg tega si je vsak moral izbrati, v katerem "mehurčku" bo preživel to obdobje – načeloma je bila to družina ali sostanovalci.

Nič več mask in varne razdalje, najboljša obramba so zaprte meje

Je bilo kaj omejitev, koliko ljudi je bilo lahko v enem mehurčku?
Ne, če je bilo v eni hiši na primer 50 ljudi, je bil to en mehurček in so se lahko družili vsi med seboj, ne pa tudi z drugimi. Vse je šlo na zaupanje ljudi, ni nam bilo treba prositi za kakšno dovoljenje ali obveščati kogar koli, s kom smo v mehurčku. Nekaj tednov smo se tega ukrepa zelo držali, potem pa je bilo, iskreno, težko ohranjati takšno disciplino.

Sama živim v Aucklandu s tremi sostanovalci, a sem se dan pred začetkom stroge karantene vrnila v majhno deskarsko mestece Raglan. Tako sem te tedne preživela v hiši s svojo najboljšo prijateljico, njenim partnerjem in njuno šestletno hčerko. Stroga izolacija je bila napovedana štiri tedne. V tem obdobju smo lahko šli ven, a ne daleč od hiše. Načeloma se nismo smeli z avtomobilom peljati nikamor, razen v trgovino, lekarno in na bencinsko črpalko. Konec tedna, preden smo šli v 4. stopnjo, so v specializiranih trgovinah s pijačo prodali za več kot 1000 odstotkov več alkohola kot sicer, naredili so za tri božiče prometa, saj so se te trgovine potem zaprle. Morali smo biti doma, druženje s člani drugih mehurčkov ni bilo dovoljeno. Lahko smo tekli, kolesarili, prepovedani pa so bili vsi potencialno nevarni športi, kot so jadranje ali deskanje na vodi. V trgovino je lahko šel samo en član mehurčka. Potovanja med regijami so bila prepovedana. Vsi, razen nujnih delavcev, kot so policisti, trgovci, zdravstveni delavci, so morali delati od doma.

Prvih nekaj dni je bilo sicer precej zmede, ni bilo čisto jasno, kaj se sme in kaj ne, nato so pravila bolj razdelali. Raglan je zelo deskarsko mesto, a deskati štiri tedne nismo smeli, kar je bila kar težava. Seveda so nekateri kršili to prepoved – in drugi smo jim precej zavidali (smeh).

Lana Mihelčič je na Novo Zelandijo odšla konec leta 2011, ko je za eno leto dobila working holiday vizum, s katerim lahko potuješ in delaš v državi. Nastanila se je v kraju Raglan, kjer je deskala in delala v lokalu. V državi je ostala zaradi prejšnjega partnerja. Po dveh letih se je preselila v Auckland, ker je bilo več možnosti za zaposlitev. Nato je za leto in pol odšla v Queenstown na Južni otok, pred pol leta pa se je vrnila v Auckland. Foto: Osebni arhiv/Lana Mihelčič
Lana Mihelčič je na Novo Zelandijo odšla konec leta 2011, ko je za eno leto dobila working holiday vizum, s katerim lahko potuješ in delaš v državi. Nastanila se je v kraju Raglan, kjer je deskala in delala v lokalu. V državi je ostala zaradi prejšnjega partnerja. Po dveh letih se je preselila v Auckland, ker je bilo več možnosti za zaposlitev. Nato je za leto in pol odšla v Queenstown na Južni otok, pred pol leta pa se je vrnila v Auckland. Foto: Osebni arhiv/Lana Mihelčič

V teh štirih tednih najstrožjih ukrepov se je število okuženih že začelo zmanjševati. Mislim, da je bilo na vrhuncu nekaj čez 90 novopotrjenih okužb na dan, nato je bilo vsak dan po nekje deset novih manj. Ker smo bili tako pridni, smo po slabih petih tednih prišli v 3. stopnjo ukrepov. Odprle so se restavracije in lokali, a vzeli smo lahko le hrano in pijačo za s seboj, plačevanje je bilo mogoče le s kreditnimi karticami. Lahko smo se združili z enim mehurčkom. Po 14 dneh smo šli v drugo stopnjo, ki je pomenila že skoraj običajno življenje. Trajala je nekje štiri tedne. Vse trgovine so se odprle, nekateri zaposleni so počasi in postopoma prihajali nazaj na delo. V restavracijah so bile mize še vedno razmaknjene, za mizo je bilo lahko največ deset ljudi, miza je imela stalnega natakarja. Tudi za domače zabave je bila omejitev deset ljudi, za pogrebe in poroke pa se je to število postopno povečalo do 100. Od torka pa smo v 1. stopnji, kjer ni več nobenih omejitev. V zaprtih prostorih se lahko zbira več kot sto ljudi, nobenih omejitev ni več niti pri drugih javnih dogodkih. Na stadionih so lahko gledalci. Premierka je dala sicer nekaj napotkov, ampak tistih splošnih, na primer umivajte in razkužujte si roke, ohranjajte razdaljo, če lahko.

Je bilo v noči s ponedeljka na torek, ko je Nova Zelandija dejansko postala prva država brez potrjeno okuženega z novim koronavirusom, živahno? So potekale kakšne zabave, kot so jih ljudje napovedali na družbenih omrežjih?
Jaz nisem proslavljala. Iskreno, sama nisem občutila razlike pri prehodu iz druge v prvo stopnjo. Smo pa proslavljali prehod iz četrte v tretjo stopnjo, saj je bil takrat veliko večji preskok pri ukrepih. Prvo minuto, ko smo lahko, smo šli deskat (smeh). Verjetno pa so se nekateri zabavali tudi tokrat. Zabave so potekale tudi pred karanteno, a se niso prav dobro končale, saj se je izkazalo, da so bila to glavna žarišča okužb.

Prijava za nadomestilo je bila zelo preprosta, vzela mi je pet minut. Mislim, da sprva niti niso preverjali podatkov. Izpolnila sem spletno prijavnico in v roku dveh, treh dni sem dobila denar za vseh 12 tednov nakazan na račun, torej kar do konca junija.

Lana Mihelčič

Kakšen je vaš zaposlitveni status in kako vas je koronakriza "udarila" po žepu?
Na Novi Zelandiji živim osem let in pol. Pred petimi leti sem dobila status rezidenta, zdaj čakam novozelandsko državljanstvo. V Ljubljani sem končala pravno fakulteto, a tukaj ne bi mogla delati v pravu zaradi različnih pravnih sistemov. Za ponoven študij se nisem odločila, saj so šolnine za tujce zelo drage. Zato sem bila najprej v Raglanu natakarica, nato sem se preselila v Auckland, kjer je priložnosti za zaposlitev veliko več. Ukvarjala sem se z organizacijo dogodkov, nato sem šla v marketing in sponzorstva. Zadnjega pol leta sem samozaposlena. Dobiti ta status je zelo preprosto, ne potrebuješ ničesar, niti podjetja ni treba registrirati. Dogovoriš se za pogodbeno delo, izdajaš račune, ob koncu leta pošlješ davčni upravi vse račune in glede na prihodke in odhodke plačaš davke. Če ne zaslužiš ničesar, tudi nič ne plačaš. Veliko je priložnosti za pogodbena dela, sploh v mojem poslu. Zato se kar da – oziroma se je dalo do začetka marca, do pojava novega koronavirusa. Takrat so dogodke kot po tekočem traku začeli prestavljati oziroma odpovedovati in kmalu sem ostala čisto brez dela.

Zadnjega pol leta sem samozaposlena. Dobiti ta status je zelo preprosto, ne potrebuješ ničesar, niti podjetja ni treba registrirati. Dogovoriš se za pogodbeno delo, izdajaš račune, ob koncu leta pošlješ davčni upravi vse račune in glede na prihodke in odhodke plačaš davke. Če ne zaslužiš ničesar, tudi nič ne plačaš.

Lana Mihelčič

Kakšno pomoč ste v tem času dobivali samozaposleni, kot ste vi, ki dela sploh niste mogli opravljati?
Zelo lepo so poskrbeli za nas. Vsi, ki smo zaradi covida-19 izgubili najmanj 30 odstotkov dohodka, smo bili upravičeni do denarnega nadomestila. Kdor je običajno delal 20 ur, je dobil 250 ali 300 novozelandskih dolarjev (170 evrov) na teden, drugi, ki smo delali poln delovni čas, smo dobili 580 dolarjev (330 evrov) na teden. To je precej manj, kot sicer običajno zaslužim, a se je dalo normalno shajati s to vsoto. Prijava za nadomestilo je bila zelo preprosta, vzela mi je pet minut. Mislim, da sprva niti niso preverjali podatkov. Izpolnila sem spletno prijavnico in v roku dveh, treh dni sem dobila denar za vseh 12 tednov nakazan na račun, torej kar do konca junija. Meni se je to izšlo super, ker nimam nobene hipoteke ali dolgov. Plačevala sem 250 dolarjev (140 evrov) za najemnino za sobo, preostali denar sem potrebovala le za hrano. Tako ali tako je bilo vse zaprto in nismo mogli zapravljati.

Nekateri zaposleni pa so imeli težave. Če podjetje delavcem ni moglo plačati stoodstotne plače, ampak 70 odstotkov ali manj, je lahko zaprosilo za nadomestilo za vsakega delavca. A niso vsi dobili tega nadomestila, saj so nekateri dobili le do 80 odstotkov običajne plače, ne pa polne.

Lanin
Lanin "mehurček" v času najstrožje karantene. Foto: Osebni arhiv/Lana Mihelčič

Nadomestilo boste prejemali do konca junija, potem pa je državne pomoči konec in boste morali spet sami poskrbeti zase?
Ne. Od danes naprej (pogovarjali sva se v torek, 9. junija, op. a.) je na voljo podaljšanje tega nadomestila. Gre za isti sistem, a do njega so zdaj upravičeni tisti, ki imajo zaradi covida-19 za 40 odstotkov zmanjšan dohodek. Moj dohodek je še vedno stoodstotno zmanjšan, tako da mislim, da sem upravičena še do osemtedenskega nadomestila. Ko se mi bo čez 14 dni izteklo prvo nadomestilo, se lahko prijavim za tega. Je pa zdaj že kar precej novih služb na voljo v primerjavi s časom, ko smo bili v četrti in tretji stopnji, tako da upam, da bom v naslednjem mesecu našla kaj novega; morda se bodo tudi dogodki počasi postavili nazaj na noge. Konkurenca je sicer precej velika, saj je kljub državnim ukrepom in pomoči vlade podjetjem veliko ljudi izgubilo službo. A meni bodo ukrepi države res zelo pomagali. Država je lepo poskrbela za nas. Seveda so nekatera podjetja to pomoč tudi izkoriščala, nekateri so bili prisiljeni, da sprejmejo 80-odstotno plačo ali skrajšan delovni čas.

Pri nas je precej govora o tem, da se respiratorni virusi v toplejših mesecih umirijo, zato je morebitni drugi val najverjetnejši jeseni. Pri vas na južni polobli pa se počasi začenja zima. Je kaj skrbi in govora o tem, da bi se razmere zaradi tega znova lahko poslabšale?
Ne, nič ne govorijo o tem, da bi se razmere lahko poslabšale zaradi vremena in mraza. Južni otok je mrzel, pri nas na severu pa ni prave zime. Danes je bilo na primer 18 stopinj, pozimi je čez dan nekje okoli deset stopinj. A v zraku je veliko vlage in dežja, sonce in dež se zamenjata večkrat na dan. Imamo pa najlepše mavrice na svetu, mimogrede. Obstajajo pa statistične kalkulacije in opozorila, da se virus zagotovo bo spet pojavil, a da bo vnesen iz tujine. Meje sicer do nadaljnjega ostajajo zaprte.

Trenutno se lahko vsi novozelandski državljani in rezidenti v državo vrnejo kadar koli, ampak morajo ob prihodu 14 dni ostati v karanteni. Tujci, čeprav živijo v državi, vstopa nimajo, če so Novo Zelandijo pred začetkom epidemije iz kakršnega koli razloga začasno zapustili.

Lana Mihelčič

Prav to je naslednje vprašanje. Koliko na vas, sploh glede na to, da ste tujci v državi, ovira zaprtje mej? Kdo sploh lahko vstopi v državo in jo zapusti?
Trenutno se lahko vsi novozelandski državljani in rezidenti v državo vrnejo kadar koli, ampak morajo ob prihodu 14 dni ostati v karanteni. Tujci, čeprav živijo v državi, vstopa nimajo, če so Novo Zelandijo pred začetkom epidemije iz kakršnega koli razloga začasno zapustili. A težava je, ker tukaj že vrsto živi ogromno tujcev, ki imajo samo vizum, ker pač nikoli niso zaprosili za rezidentstvo. Če so ti ostali v tujini, še zdaj, po treh mesecih, ne morejo nazaj, ne spustijo jih v državo. Znanka je migracijska agentka in dejala mi je, da ima že ves čas hude težave, ker se srečuje z veliko težkimi osebnimi zgodbami. Veliko ljudi je pred krizo dobilo službo na Novi Zelandiji, zato so doma vse prodali, tudi hišo in dali svoje stvari na ladjo. Njihovi predmeti so prispeli na Novo Zelandijo, oni pa ne smejo v državo. Ali pa gre za ljudi, ki tukaj živijo kot jaz, a nikoli niso zaprosili za rezidentstvo. Tudi tisti, ki bi lahko potovali iz države in bi se lahko vrnili, pa tega v veliki meri ne želijo, saj bi morali ob vrnitvi v 14-dnevno karanteno.

V državo lahko do nadaljnjega vstopijo le novozelandski državljani in rezidenti - z izjemami, če za to obstaja gospodarski interes. Foto: AP
V državo lahko do nadaljnjega vstopijo le novozelandski državljani in rezidenti - z izjemami, če za to obstaja gospodarski interes. Foto: AP

Letališča so odprta?
Da, a letov je precej manj. Veliko je polemik – tudi zato, ker so pred kakšnim tednom v državo spustili skupino tujcev iz Hollywooda, ki na Novi Zelandiji snema drugi del filma Avatar. Oblasti so odločitev utemeljile z besedami, da obstaja finančni interes za to. A po drugi strani za zdaj še ne spustijo v državo jadralcev, ki bi morali prihodnje leto v Aucklandu tekmovati na prireditvi America's Cup.*** Zato je veliko razprav o tem, kakšna so sploh pravila in zakaj eni lahko vstopijo, drugi ne. Vtis je, da je sistem precej netransparenten in ni čisto jasno, koga spuščajo in koga ne.

Moj partner, ki je novozelandski rezident, se je pred enajstimi dnevi iz ZDA vrnil na Novo Zelandijo. Ob prihodu so ga takoj na letališču zaprli v hotel, kjer preživlja 14-dnevno karanteno. Vso namestitev in oskrbo plača država. Sam je v sobi, pred vrata mu trikrat na dan postavijo vrečko z obrokom. Sama sem mu lahko prinesla stvari iz trgovine in knjige, nisva pa se smela srečati. Lahko se sprehaja okoli hotela, vsak dan mora obiskati zdravnika, ki mu izmeri temperaturo. Mislim, da so štirje ljudje celo pobegnili iz karantene. Oblasti poudarjajo, da tudi karantena ni zagotovilo, da se virus ne bo znova pojavil, saj potniki ves čas prihajajo v državo. Vprašanje je tudi, kako je z varnostjo pred okužbami pri pilotih in stevardesah, ki po koncu službe seveda odidejo domov, ne živijo v karanteni.

Odprta so tudi vsa pristanišča, saj so bili luški delavci prepoznani kot nujni. Sicer pa ni nobenih ladij križark, ki jih je sicer običajno res ogromno.

Obiskov iz Slovenije torej ne morete dobiti, kaj pa vsaj pošto od njih, ta prihaja?
Sama ne vem, a prijateljica, Slovenka, mi je dejala, da ne more dobiti paketa, saj ne sprejemajo nobenih paketov iz tujine. Sama ne vem. Mamo prosim že nekaj časa, da mi pošlje čokolešnik, a mi ga še ni (smeh). To je tukaj zlata vredno. Notranja pošta deluje normalno.

Mesto Queenstown, ki slovi po izjemni ponudbi različnih adrenalinskih dogodivščin, je v času koronakrize potegnilo kratko, saj so turisti dobesedno čez noč nehali prihajati. Foto: EPA
Mesto Queenstown, ki slovi po izjemni ponudbi različnih adrenalinskih dogodivščin, je v času koronakrize potegnilo kratko, saj so turisti dobesedno čez noč nehali prihajati. Foto: EPA

Kaj pa turizem, ki je ena glavnih gospodarskih panog? Je sploh kaj govora o odprtju države za tuje turiste, vsaj iz držav z dobro epidemiološko sliko?
V nekaterih krajih, kot je Queenstown na Južnem otoku, je zaradi epidemije velika kriza. Queenstown velja za avanturistično prestolnico sveta, je ena najpriljubljenejših svetovnih turističnih destinacij. Tam je bilo vedno vse najdražje, vse je temeljilo na turizmu. Zdaj, ko so meje zaprte, tudi turistov ni več in regija je v nekaj tednih iz najbogatejše postala najrevnejša. Ogromno turističnih in gostinskih podjetij ni moglo delati, velika težava je tudi v tem, da so mnogi tuji delavci v mestu imeli vizum le preko podjetja. Če je šlo podjetje zdaj v stečaj ali se ni prijavilo za podporo, so ostali brez vsega. Ni jasno, koliko so sploh zaščiteni za naprej. Poleg tega so tam najemnine zelo drage, saj so vse sobe oddajali prek AirBnb-ja, a povpraševanje po namestitvah se je zdaj popolnoma ustavilo. Mnogi so najemali ogromne kredite, da so lahko oddajali sobe, zdaj pa dohodkov nimajo.

Vlada je imela idejo, da bi prešli na štiridnevni delavnik. Trije prosti dnevi naj bi spodbudili ljudi, da bi več hodili naokoli. Ideja je bila tudi, da bi uvedli več praznikov, saj pri nas večina praznikov pade na ponedeljek, da imamo nato podaljšan konec tedna. A uradne odločitve še ni.

Lana Mihelčič

Ali namerava država reševati turizem z domačimi gosti, tako kot Slovenija? Imate kakšno podobno spodbudo, kot so pri nas turistični boni?
Ne, za zdaj ni nobenih takšnih ukrepov. Novozelandci v normalnih razmerah res veliko potujejo v tujino. Oblasti računajo na to, da bodo del tega denarja ljudje zdaj porabili za domače destinacije, zato vlada poskuša spodbuditi domači turizem. Vladni urad za turizem je naredil kampanjo za spodbujanje ljudi, da potujemo po Novi Zelandiji in zapravljamo denar doma. Vlada je imela tudi idejo, da bi prešli na štiridnevni delavnik. Trije prosti dnevi naj bi spodbudili ljudi, da bi več hodili naokoli. Ideja je bila tudi, da bi uvedli več praznikov, saj pri nas večina praznikov pade na ponedeljek, da imamo nato podaljšan konec tedna. A uradne odločitve še ni.

Odsotnost turizma bo velika težava, saj je turizem glavna gospodarska panoga v državi. Vlada Jacinde Ardern ima veliko podporo med ljudmi, premierka je res "faca". A vsi se zavedajo, da gospodarstvo ni njihov edini cilj, rešujejo še mnoge druge težave.

Tuji mediji poročajo, da se je premierka Ardern na novinarskih konferencah znova izkazala z jasnostjo, odločnostjo, mirnostjo, sočutnostjo. Iz opozicije medtem že prihajajo opozorila, da je bilo gospodarstvo predolgo zaprto in da bo to imelo za posledico hud padec BDP-ja ... Kako usklajena je politika v teh časih?
V državi sta dve glavni stranki, ki se na vsakih volitvah borita za zmago – laburistična stranka Jacinde Ardern in nacionalna stranka. Ko se je vlada odločila, da gremo v "lockdown", je bilo sprva še nekaj pomislekov, ali je ta ukrep pravilen in pravočasen. Ko pa se je popolno zaprtje začelo, so vsi politiki stopili skupaj in zagovarjali enotno politiko. Držali so skupaj, kar mi je bilo res všeč. Zdaj, ko so se razmere umirile, pa so se že pojavili dvomi o vladnih ukrepih, predvsem opozarjajo, da je gospodarstvo predolgo stalo. Septembra bodo na Novi Zelandiji parlamentarne volitve, tako da se že čuti tekmovalnost med strankami, predvsem med obema glavnima taboroma.

Gneča pred trgovino pred napovedano popolno karanteno. Ljudje so imeli dva dni časa, da se pripravijo nanjo. Foto: AP
Gneča pred trgovino pred napovedano popolno karanteno. Ljudje so imeli dva dni časa, da se pripravijo nanjo. Foto: AP

Zakaj imajo Novozelandci tako radi premierko? Je tako karizmatična? Je priljubljena celotna njena stranka ali prav ona osebno?
Ne, prav ona. Na druge ministre leti veliko kritik, mnogi menijo, da bi bila Jacinda še močnejša, če bi imela sposobnejše ljudi okoli sebe. Podpora vladi je tako visoka prav zaradi nje. Saj verjetno je karizmatična, a bistvo pri njej je, da deluje zelo običajno, dostopno. Človek ima občutek, da bi ji brez težav rekel: 'Živijo, kako si kaj?', če bi jo srečal na ulici. Daje vtis, da je na ravni vseh nas. Poleg tega je večinsko mnenje, da je res vrhunsko rešila težave, ki jih je morala. Njena priljubljenost je narasla ob lanskih terorističnih napadih v Christchurchu, ko je delovala zelo umirjeno, sočutno in povezovalno. Pri njej ne čutiš, da bi imela za seboj kakšno politično agendo, ampak da res poskuša predvsem pomagati ljudem. Pogosto posluša ljudi, kaj si želijo in kakšne težave imajo.

Kako je vlada med epidemijo komunicirala z javnostjo – kdo je imel glavno besedo, politiki ali zdravstveni strokovnjaki?
V času karantene in tudi v tretji stopnji ukrepov je bila vsak dan ob enih popoldne novinarska konferenca, na kateri sta bila Ardernova in direktor nacionalnega instituta za zdravje Ashley Bloomfield. Bloomfield je predstavil podatke o številu okuženih, ona pa je bila na voljo za vsa vprašanja. Ljudem je bilo zelo všeč, ker ni imela vnaprej pripravljenih vprašanj in ni le zdrdrala svojega govora. Celo ob večerih je bila pogosto ljudem na voljo prek aplikacije Facebook Live. Sedela je doma na kavču v trenirki, potem ko je dala spat dveletno hčerkico Neve, in odgovarjala na vprašanja. Ljudem je tudi všeč, da stoji za svojimi odločitvami.

*** Opomba: Oblasti so v petek sprostile prihod v državo za vse nujne delavce in "pomembne delavce za projekte, ki so pomembni na regijski ali državni ravni", kar pomeni, da bodo v državo lahko prišli tudi člani ameriške jadralske ekipe za America's Cup. Sprostili so tudi vstop za partnerje novozelandskih državljanov. A vsi bodo morali ob prihodu v obvezno 14-dnevno karanteno.