Po podatkih humanitarne organizacije Save the Children je v triletni vojni v Jemnu zaradi lakote umrlo okoli 85.000 otrok, mlajših od pet let. Foto: Reuters

"V imenu človečnosti, solidarnosti, odgovornosti in spoštovanja človeškega življenja ter Splošne deklaracije o človekovih pravicah vas pozivamo, da prispevate k reševanju humanitarne krize v Jemnu. Kljub vsem pozivom in opozorilom, ki so jih izdali Združeni narodi in humanitarne organizacije, da bi pritegnili pozornost mednarodne diplomacije, je odziv na krike za pomoč žrtvam vojne v Jemnu le tišina," je zapisano v uvodu spletne peticije, katere pobudnica je gledališka igralka Draga Potočnjak.

Skupaj z Društvom slovenskih pisateljev, PEN-om in Slovensko filantropijo skuša pritisniti na slovensko in evropsko politiko, da bi podprli Združene narode pri prizadevanju za odprtje humanitarnih koridorjev. Draga Potočnjak je o uspehih in razočaranjih na poti do sprememb za MMC spregovorila dan pred sprejemom pri zunanjem ministru Miru Cerarju.


Cerar obljubil nadaljnjo pomoč Slovenije
Zunanji minister Miro Cerar je ponovno sprejel avtorje javnega poziva vladi in diplomaciji o humanitarnih razmerah v Jemnu. Prvič so se srečali v decembru, po tokratnem sestanku pa je Cerar udeležencem zagotovil, da bo Slovenija Jemnu v naslednjih treh letih namenila dodatnih 100.000 evrov ter bo pozivala k odprtju mednarodnih koridorjev. Cerar je še dejal, da ustanova za krepitev človekove varnosti ITF pripravlja projekt za razminiranje, ki naj bi se pričel še letos. Sestanka pri zunanjem ministrstvu so se udeležili Dragica Potočnjak, članica Društva slovenskih pisateljev in PEN, Boris A. Novak, član DSP, podpredsednik mednarodnega PEN, član SAZU, Tereza Novak, Slovenska Filantropija, Albin Keuc, Sloga, in Mohsen Alhady, jemenski pesnik in prevajalec, ki že dobrih 20 let živi v Sloveniji.

Kaj vas je premaknilo, da ste se odločili za zagon spletne peticije, ki posameznike in evropsko politiko pravzaprav poziva k neignoranci vojne v Jemnu?

Gre za nekaj tako velikega, da se mi zdi, da postavlja ločnico naše človečnosti. Na eni strani imamo krizo, na drugi strani pa vojne akterje, ki jim je dana tako rekoč vsa moč tega sveta. Upravljajo naša življenja in ne samo ubijajo, ampak teptajo našo človečnost, mi pa na to pristajamo. S svojo nedejavnostjo v demokraciji samodejno predajamo svojo moč v roke drugega. Ta se z njo okrepi in postaja vse močnejši odločevalec, ki vse bolj odloča tudi o naših življenjih. Zato bi morali svojo moč odločanja dejavneje izkoriščati. V demokraciji jo k sreči imamo. Odvisno je od vsakega posameznika, koliko in kako jo izkorišča.

Podobno akcijo sem sprožila med vojno na Kosovu. Poleti leta 1998 so bili v sredogorju, v Prokletijah, ujeti otroci in ženske. Slovenija je takrat kot nestalna članica nekaj mesecev predsedovala Varnostnemu svetu ZN-a, zato sem poslala odprto pismo s podporo 30 podpisnikov gospodoma Danilu Türku in Ernestu Petriču. In na moje presenečenje in neizmerno veselje je Varnostni svet slovenski predlog o odprtju humanitarnih koridorjev podprl. Odprli so humanitarne koridorje za, če se prav spomnim, 70.000 ljudi in naučila sem se, da lahko en človek naredi zelo veliko. A po naši zadnji peticiji vidim, da se je svet res zelo spremenil.

Ste nad odzivom na peticijo razočarani? Kdaj ste jo začeli?

Apel smo sestavili na začetku decembra 2018 in takrat smo v treh dneh dobili podporo okoli 90 nevladnih organizacij. Naš namen je bil dosežen tudi s tem, da se je na naš poziv v najkrajšem času odzvala slovenska vlada. Predsednik državnega zbora Dejan Židan nam je napisal prijazno pismo, minister za zunanje zadeve Miro Cerar nas je vse prve podpisnike povabil na sestanek, na katerem se je zavezal, do se bo slovensko zunanje ministrstvo dejavneje vključilo v reševanje humanitarne in politične krize v Jemnu. Razložil nam je, da je Slovenija ena od 38 držav, ki sodelujejo pri humanitarni pomoči Jemnu, a je težava v tem, da zaradi zapore pristanišča v Hodajdi sredstva ne pridejo do ljudi. Naš poziv pa je usmerjen prav v to smer – v odprtje humanitarnih koridorjev pod okriljem modrih čelad.

Draga Potočnjak je sicer gledališka igralka, a se je družbeno angažirala med vojno v Bosni in Hercegovini in na Kosovu v 90. letih in med prebežniško krizo jeseni 2015. Foto: BoBo

Nato smo se v Društvu slovenskih pisateljev in na Slovenski filantropiji odločili, da se bomo angažirali tudi mednarodno. V imenu DSP-ja sem pisala petim slovenskim evropskim poslancem: Tanji Fajon, Igorju Šoltesu, Ivu Vajglu, Lojzetu Peterletu in Francu Bogoviču in jih prosila, da uporabijo ves svoj vpliv za to, da bi reševanje humanitarne jemenske krize prišlo na dnevni red Evropskega parlamenta. Da bi Evropa odločneje podprla prizadevanja Združenih narodov v času prvega dela mirovne konference v Stockholmu, ki je bila sredi decembra 2018. Zdelo se mi je, da zelo desnim poslancem nima smisla pisati, tako sem presodila in se odločila sama. Dobili smo odgovor le treh poslancev, iz pisarn Peterleta in Bogoviča odgovora ni bilo.

Najkonkretnejši odgovor je prišel od evropske poslanke Tanje Fajon, ki je obljubila, da si bo prizadevala, da ta tema kmalu pride na sejo Evropskega parlamenta in na sejo katerega izmed odborov. Šoltes, ki deluje pri Evropskih zelenih, nas je spomnil, da je bil eden izmed pobudnikov za embargo na uvoz orožja v Savdsko Arabijo zaradi zločinov v vojni v Jemnu. Zeleni so sodelovali tudi pri resoluciji, ki je evropske vlade opozorila, da je nesprejemljivo, da še naprej podpirajo savdsko ravnanje proti jemenskemu prebivalstvu. Gospod Vajgl pa nas je spomnil, da se je v svojem mandatu v veliki meri posvetil preučevanjem t. i. zamrznjenih konfliktov.

Ste pričakovali, da se bo na poziv odzvalo več posameznikov?

Pričakovala sem, da se bodo ljudje bolj množično odzvali na peticijo, s podporo ljudi bi namreč laže pritiskali na odločevalce. V devetdesetih letih je bilo dovolj zbrati 30 pomembnih podpisov, danes je treba imeti za vsako stvar, ki jo želiš doseči, zelo množično podporo. Moram reči, da sem razočarana, da se ljudje niso bolj odzvali. Sprašujem se, ali smo večinoma že tako otopeli, ker smo prepričani, da se ne da ničesar narediti. Hkrati pa smo dnevno tako zbombardirani z vsem hudim, kar se dogaja po svetu, da je brezčutnost postala neke vrste obliž in obramba pred svetom. Kar seveda ni dobro.

Slovenija bo za pomoč Jemnu med leti 2016 do 2021 namenila skupno 380.000 evrov, je pojasnil Cerar. Foto: MZZ

Se je tudi zato vojne v Jemnu prijel naziv "pozabljena vojna"?

Ta vojna je šla čez vse skrajnosti. Kot da se gospodje princi igrajo računalniške igrice, na drugi strani pa ljudje umirajo. Savdska Arabija nima dostopa do morja ali kako? Gre za bolno psiho, ki se hrani sama s sabo. Vse skupaj je brutalno nesmiselno.

Razsežnosti te vojne so tako strahovite, da predvsem zaradi lakote lahko pomenijo največjo humanitarno krizo, kar jih poznamo. Po brutalni smrti savdskega novinarja Hašokdžija je nastopil trenutek, ko se je zazdelo, da se da kaj več storiti, da bi se lahko kaj premaknilo. Zanimivo, da se je naša politika na neki način odzvala, ljudje pa niti ne. Nisem si predstavljala, da bo tako.

Kaj pričakujete od srečanja z zunanjim ministrom Cerarjem?

Upam, da smo premaknili vsaj kamenček, kajti največ lahko naredi politika, zato smo svoj poziv usmerili v slovensko politiko. Če sem čisto odkrita, sem bila zelo presenečena, da sta se Cerar in Židan odzvala. Bala sem se namreč, da ne bo nobenega odgovora. Vseeno bi si želela, da bi bili naši evropski poslanci dejavnejši glede na to, da sem pisala petim in so se odzvali trije. Mislim namreč, da je Evropski parlament ena ključnih institucij, od katerih je odvisna naša prihodnost.

Ali še verjamete, da lahko kot posameznica kaj spremenite?

Smo na pragu še večjih sprememb in zato se mi zdi solidarnost ključna. Združevanje, solidarnost, pomoč drug drugemu povsod in na vseh ravneh. Ne gre za klicanje apokalipse, a dejansko nas na nujnost sprememb opozarjajo tudi znanstveniki. Jemen ni tako daleč, in če se nam ne ljubi niti klikniti na peticijo ... Če se nam zdi vse skupaj res že tako brez smisla, da ne moremo na nič vplivati in nič spremeniti, potem je to precej hudo. Nimamo več veliko časa in ne moremo se več spraševati, ali bomo ali ne bomo ničesar spremenili. Vsi smo del tega sveta. Pred leti je imelo 60 ljudi toliko denarja kot polovica svetovnega prebivalstva, zdaj jih je 26. Bomo storili kaj, ko bo le en človek imel toliko kot preostali svet? Že najbogatejši počasi ugotavljajo, da bo treba nekaj spremeniti, na drugi strani pa nič. Edino, kar opažam, je, da zaradi okoljske krize na ulice prihajajo mladi, ki se zavedajo, da bo ta vplivala na njihovo prihodnost.


Jemen ostaja ena izmed največjih svetovnih humanitarnih kriz. Država je opustošena zaradi državljanske vojne, okoli 22,2 milijona ljudi, kar predstavlja 75 odstotkov vsega prebivalstva, potrebuje humanitarno pomoč ali zaščito. Od tega jih je okoli 14 milijonov na robu preživetja, med njimi 8,4 milijona ljudi trpi lakoto. Država se hkrati spopada še z največjim izbruhom kolere v sodobni zgodovini – več kot milijon registriranih primerov bolezni in več kot 2.200 primerov smrti, povezanih s kolero (MZZ).

Cerar Jemnu obljubil finančno pomoč