Turška operacija je povzročila razselitev več sto tisoč ljudi, ubitih je bilo več deset civilistov. Foto: Reuters

Vdor turške vojske v Sirijo, ki se je zgodil pred dobrim tednom, je tretja večja turška vojaška operacija na ozemlju sosednje države po letu 2016. Trenutna operacija Izvir miru sledi operacijama Ščit Evfrata (2016/17) ter Oljčna vejica (2018). Ankara pod vodstvom predsednika Recepa Tayyipa Erdogana tokrat napoveduje pregon vseh kurdskih sil, ki jih označuje za teroristične, z obmejnega območja in vzpostavitev 32 kilometrov širokega in 440 kilometrov dolgega pasu, ki naj bi predstavljal t. i. varno območje, kamor bi Turčija preselila več milijonov v Turčiji nastanjenih sirskih arabskih beguncev. Operacija je povzročila novo humanitarno krizo v regiji. Razseljenih je več sto tisoč ljudi (po podatkih ZN-a vsaj 165.000, vključno s 70.000 otroki, po drugih ocenah tudi 300.000), ob številnih borcih pa je bilo ubitih tudi vsaj okoli 90 civilistov, od tega okoli 70 v Siriji, 20 pa na turški strani meje.

Turčija, druga najmočnejša vojaška sila v zvezi Nato, Ljudske zaščitne enote (YPG), oborožene sile kurdske Stranke demokratične unije (PYD), označuje za grožnjo. Očita jim povezavo z Delavsko stranko Kurdistana (PKK), ki jo Turčija, ZDA in EU označujejo za teroristično organizacijo in ki se z oboroženim bojem po opustitvi ideje o neodvisnosti zavzema za avtonomijo Kurdov znotraj Turčije.

Primož Šterbenc s Fakultete za management Univerze na Primorskem, dober poznavalec Bližnjega vzhoda, meni, da je ta očitek upravičen. Kot je dejal za MMC, je PYD "neizpodbitno politična veja PKK-ja, s katerim ima Turčija na svojem ozemlju precej težav". Povezave PKK-ja s Sirijo so stare več desetletij. Leta 1998 je tako Turčija takratnemu sirskemu predsedniku Hafezu Al Asadu (očetu zdajšnjega predsednika Bašarja Al Asada) zagrozila, da bo vojaško posredovala, če iz Sirije ne bo takoj izgnal PKK-ja, ki je imel tam sedež, spominja Šterbenc. Sirija pod stranko Baas je namreč PKK-ju dovolila preselitev na njeno ozemlje, ker bi lahko Damasku koristil kot vzvod proti Turčiji. Po izgonu iz Sirije se je PKK umaknil v gorovje Kandil na severu Iraka, vendar pa je za sabo v Siriji, kot je dejal Šterbenc, pustil "zelo dobro organizirano omrežje na mikroravni", iz katerega je potem leta 2003 nastal PYD. Ob tem naj bi vsaj na začetku borce YPG-ja v Iraku uril ravno PKK.

Šterbenc meni, da si želi Erdogan podporo v Turčiji po porazih njegove stranke na lokalnih volitvah v Ankari in Carigradu dvigniti tudi s spodbujanjem nacionalizma. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Pred lanskim napadom na Afrin na severozahodu Sirije v okviru operacije Oljčna vejica, ki ga je z umikom svojih sil z območja omogočila Rusija, je Turčija opozarjala, da ne bo dopustila kurdske avtonomije v sosednji državi. "Ne moremo dopustiti novega severnega Iraka," je takrat govoril Erdogan, pri čemer je mislil na kurdski delno avtonomni sever Iraka, t. i. iraški Kurdistan. "Turčija velikokrat napihuje kurdsko nevarnost in Erdogan tudi iz političnih razlogov slika kurdske pretenzije kot prevelike, po drugi strani pa ne bi zanemarjal turških argumentov. Turčijo upravičeno skrbi, da v kurdskem delu Sirije nastaja neka kurdsko-sirska protodržava oziroma paradržava," je dejal Šterbenc. Po njegovih besedah bi namreč ta lahko kot "matica" območja v drugih državah, kjer živijo Kurdi, tudi v Turčiji, vlekla k sebi v okviru ene državne enote.

Sirska vojna in šibkost centralne oblasti v delih države sta Kurdom na severu omogočili vzpostavitev de facto avtonomne pokrajine s specifično, progresivnejšo ureditvijo. Medtem ko v tem številni, tudi Šterbenc, vidijo zametke države oziroma paradržavo, je pomembno poudariti spremembo političnega razmišljanja vodje PKK-ja Abdulaha Öcalana po njegovi aretaciji leta 1999, ki je postalo temelj političnega sistema v Rožavi (zahodnem Kurdistanu). Kot v knjigi Revolucija v Rožavi, ki jo je Časopis za kritiko znanosti letos izdal v slovenskem prevodu, pišejo avtorji Anja Flach, Ercan Ayboga in Michael Knapp, je Öcalan razvil koncept demokratičnega konfederalizma, sistema majhnih, samoupravnih, samoorganiziranih in decentraliziranih enot, s čimer je opustil idejo ozemeljsko zamejene nacionalne države Kurdov.

Turčijo upravičeno skrbi, da v kurdskem delu Sirije nastaja neka kurdsko-sirska protodržava oziroma paradržava.

Primož Šterbenc

Ob tem so v Rožavi Kurdi nadzorovali večino sirskih naftnih polj, ki so pomenila ekonomski temelj njihove avtonomnosti. Nafto so izvažali v druge dele Sirije in s tem financirali razvoj in gradnjo, medtem ko se preostanek v vojni porušene države le stežka obnavlja. Za položaj Kurdov v Siriji je pomembno upoštevati zgodovino njihovih odnosov z Damaskom. Pred uporom proti Al Asadu leta 2011 so bili Kurdi v Siriji zatirani in brez osnovnih pravic, opozarja Šterbenc. Sirske oblasti so tako leta 1962, leto dni, preden je oblast prevzela stranka Baas, 120.000 Kurdom odrekle državljanstvo, češ da niso bili rojeni v Siriji, danes pa je število sirskih Kurdov brez državljanstva zaradi potomcev že dvakrat večje. Diskriminacija se je nadaljevala tudi pod Baasom. Kurdom so odrekali jezikovne pravice, tudi v zasebnih šolah niso smeli uporabljati svojega jezika, območja s kurdskim prebivalstvom pa so bila tudi ekonomsko zapostavljena.

Arabsko-kurdski konflikt

Medtem ko je bila ena od zahtev Kurdov tudi umik oznake "arabska" iz uradnega imena države Sirska arabska republika, je Damask v sedemdesetih letih začel arabizacijo severa države, kjer je zasegal kurdsko zemljo in jo dajal arabskim prebivalcem. Danes bi Erdogan na to območje preselil več milijonov sirskih arabskih beguncev, s čimer bi spremenil demografsko sliko tega dela Sirije. Po mnenju Šterbenca bi bilo to zelo nevarno, saj bi "pognalo sto tisoče Kurdov, po nekaterih ocenah od 500.000 do milijon, predvsem v Irak. S tem bi Erdogan vzpostavil konflikt med arabskim prebivalstvom, ki bi ga vračal v Sirijo, in kurdskim prebivalstvom, ki bi še ostalo na severovzhodu Sirije."

Vodja PKK-ja Öcalan je v zaporu od leta 1999, v tem času pa je spremenil svoje politično razmišljanje, ki se odraža v Siriji pod nadzorom Kurdov. Foto: Reuters

Ta konflikt pa do neke mere že obstaja. Šterbenc pravi, da so namreč Kurdi v Siriji na podlagi sodelovanja z ZDA "izrazito prenapihnili svoje ozemeljske težnje in zasedli veliko etnično arabskega ozemlja vzhodno od Evfrata, mesta, kot sta Raka in Ajn Isa". "Čeprav so jim Kurdi formalno omogočili, da so dobili neke politične položaje, se tamkajšnji Arabci počutijo okupirane. Kurdi jim jemljejo nafto, vsiljujejo jim svoje kulturne običaje. So sicer sunitski muslimani, a ne upoštevajo ramazana, županja Rake je bila nepokrita ženska. Gre za neposredno kulturno nasprotje s prevladujočimi tradicionalnimi običaji na arabskih etničnih območjih," je dejal Šterbenc.

Medtem ko nekateri Erdoganove grožnje s pregonom kurdskih sil s severovzhoda Sirije razumejo kot napoved etničnega čiščenja, pa so bile v zadnjih letih podobnega očitka deležne tudi kurdske sile v Siriji. Organizacija Amnesty International je tako leta 2015 izdala poročilo, v katerem je opozorila na "namerno uničevanje domov civilistov, v nekaterih primerih tudi uničenje in požig celotnih vasi, razselitev njihovih prebivalcev brez utemeljenega vojaškega razloga", ki so jih izvajale kurdske avtonomne oblasti na ozemlju, ki so ga zasedle v boju proti t. i. Islamski državi (IS). Kot je ugotavljal Amnesty, je šlo za "koordinirano kampanjo kolektivnega kaznovanja civilistov v vaseh, ki jih je prej zasedal IS ali kjer je bila majhna manjšina osumljena podpiranja te skupine". Kurdske oblasti naj bi tako izvajale "vojne zločine", tarča pregonov pa so bili večinoma Arabci in Turkmenci, v nekaterih primerih pa tudi Kurdi, je ugotavljal Amnesty.

Šterbenc opozarja, da kurdsko vprašanje "ni črno-belo". Po njegovih besedah prihaja na Zahodu, predvsem na levici, do glorificiranja Kurdov. To pripisuje temu, da so Kurdi "v veliki meri sekularizirani in ženskam priznavajo več pravic" ter so tako bolj podobni "nam". "Manj pa se poudarja, da so bili Kurdi v svojem boju za politične pravice praviloma pripravljeni sodelovati s prav tistimi zunanjimi silami, ki so med Arabci, predvsem med suniti, osovraženi". Tukaj Šterbenc poudarja ZDA in Izrael, katerega interesom naj bi Kurdi služili, ko so sprožali upore proti arabskim oblastem. Izrael sicer podpira nastanek kurdske države, ki bi mu koristila kot zaveznik proti Iraku, Siriji, Turčiji in Iranu. V vseh omenjenih državah namreč živi precejšnja kurdska manjšina.

"Izvir miru" kot nadaljevanje operacij v regiji

Medtem ko tokratna turška operacija proti Kurdom poteka na ozemlju Sirije, pa Ankara proti Kurdom oziroma PKK-ju pogosto vojaško posreduje tudi na severu Iraka in na pretežno kurdskem jugovzhodu Turčije. V letih 2015 in 2016 je tako turška vojska izvajala operacije proti PKK-ju na jugovzhodu države, ki so po podatkih ZN-a prizadele več kot 30 mest in sosesk ter povzročile razselitev od 355.000 do 500.000 ljudi, večinoma kurdskega rodu. V mestih Nusaybin, Cizre in Diyarbakir so bile z zemljo zravnane celotne soseske, prizori pa so bili identični tistim iz opustošenega sirskega Alepa.

Turški vdor na ozemlje Sirije predstavlja kršitev mednarodnega prava. Ankara namreč ni pridobila dovoljenja Varnostnega sveta ZN-a ali sirske vlade. Foto: Reuters

Napad kršitev Ustanovne listine ZN-a

Ankara si tako pridržuje pravico do izvajanja vojaških napadov na Kurde tudi na ozemlju sosednjih držav. Za vojaške operacije v Iraku in zdaj Siriji bi Turčija morala pridobiti dovoljenja Varnostnega sveta ZN-a ali Bagdada oziroma Damaska, ker jih ni, pa z napadi krši Ustanovno listino ZN-a. Ta namreč v drugem členu določa, da se morajo vse članice ZN-a "vzdrževati grožnje s silo ali uporabe sile zoper ozemeljsko nedotakljivost ali politično neodvisnost katere koli države, ali ki bi bila neskladna s cilji Združenih narodov". Kot je za MMC dejala predstojnica katedre za mednarodno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani in članica Odbora ZN-a za človekove pravice Vasilka Sancin, trenutna operacija turških sil na severu Sirije tako pomeni kršitev mednarodnega prava.

V podobnem položaju so še vsaj ZDA, Izrael, Velika Britanija in Francija. S pravnega vidika naj bi bili manj sporni njihovi napadi na položaje IS-ja v Siriji, saj je ta teroristična organizacija predstavljala grožnjo tudi zunaj Sirije, centralne oblasti v tej državi pa ozemlja pod IS-jem niso mogle nadzirati. Kot je pojasnila Vasilka Sancin, bi šlo lahko zato pri vojaških dejanjih tujih držav proti IS-ju "po teoriji o možnosti samoobrambe proti oboroženi nevladni skupini tudi za samoobrambo".

A te zahodne države so leta 2018 zaradi očitkov o uporabi kemičnega orožja napadle tudi sile sirske vlade, prav tako brez dovoljenja Varnostnega sveta. Ob tem je tudi Izrael izvedel več sto nedovoljenih zračnih napadov na ozemlju Sirije, ki je v vojni postala priročno prizorišče za uveljavljanje parcialnih interesov z vojaškimi posegi. Na drugi strani pa se očitki o kršenju suverenosti Sirije ne nanašajo na Rusijo in Iran, katerih sile so v tej državi z dovoljenjem sirske vlade.

Slovenija kot zaveznica Turčije "izrazila protest"

Turčija je ob tem članica Nata in kot taka zaveznica Slovenije. Severnoatlantska pogodba kot temeljni dokument zveze Nato pa v prvem členu določa, da se "pogodbenice zavezujejo, da vse mednarodne spore, v katere bi bile lahko vpletene, rešujejo miroljubno, kot določa Ustanovna listina Združenih narodov". Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) smo zato vprašali, ali so za takšne kršitve predvidene kazni oziroma posledice znotraj zveze Nato (Severnoatlantska pogodba jih namreč ne predvideva). Konkretnega pojasnila nismo prejeli, so pa na MZZ-ju poudarili, da je Nato "forum za iskreno izmenjavo mnenj in iskanje kompromisa na podlagi temeljnih vrednot iz Severnoatlantske pogodbe".

Slovenija je zaradi turške operacije "izrazila protest", za prekinitev izvoza orožja pa se v nasprotju s številnimi evropskimi državami ni odločila. Medtem ko je EU Turčijo pozval k ustavitvi operacije, pa je Madžarska podprla namero Ankare po preselitvi sirskih beguncev na severovzhod Sirije. Foto: BoBo

Na vprašanje, kakšne obveznosti in pravice ima Slovenija kot članica Nata v odzivu na turško vojaško operacijo v Siriji oziroma ali lahko sproži vprašanje kaznovanja Turčije kot članice, morda tudi v obliki njene izključitve iz zveze, so na ministrstvu odgovorili, da je Slovenija "tako kot vse ostale članice Nata že v okviru EU-ja izrazila protest zoper takšno enostransko nesprejemljivo ravnanje Turčije". "Slednje, po mnenju Slovenije, spodkopava prizadevanja OZN-a za mir v Siriji, dodatno slabša humanitarni položaj v državi in ogroža regionalno stabilnost. Slovenija bo enaka stališča zastopala tudi v okviru Nata." Kot so dodali, se namerava zunanji minister Miro Cerar v kratkem sestati s turško veleposlanico v Sloveniji Esen Altug in ji prenesti ta stališča.

Kot kaže, pa se bo Slovenija, vsaj za zdaj, zadovoljila z izražanjem protesta in konkretnejših dejanj zoper Turčijo ne bo sprejemala. Medtem ko so se številne evropske države odločile za začasno prekinitev izvoza orožja in vojaške opreme v Turčijo zaradi njene operacije v Siriji, Slovenija takšnega ukrepa za zdaj ni sprejela. Na ravni EU-ja se članice niso odločile za zavezujoč embargo na prodajo orožja Turčiji, ampak je ta odločitev prepuščena posameznim članicam.

Razmislek o zaostritvi politike izvoza orožja

Slovenski izvoz orožja in vojaške opreme v Turčijo je sicer v primerjavi z drugimi evropskimi državami simboličen. Po podatkih ministrstva za obrambo je Slovenija v letih 2016, 2017 in 2018 v Turčijo izvozila za 161.010 evrov (samo Združeno kraljestvo je v zadnjih petih letih Turčiji prodalo za 1,3 milijarde evrov orožja). Gre za orožje in opremo, ki spadata v kategorije strelivo in naprave za nastavljanje vžigalnikov, bombe, torpeda, rakete, vodeni izstrelki, druga eksplozivna telesa in polnjenja ter gladkocevno orožje kalibra do 20 mm, drugo orožje in avtomatsko orožje kalibra 12,7 mm.

Ne glede na skromni obseg izvoza smo na MZZ naslovili vprašanje, ali namerava tudi Slovenija prekiniti izvoz orožja in vojaške opreme v Turčijo. Kot so odgovorili, je Slovenija "še pred zaostritvijo situacije v Siriji izvoze vojaškega orožja in opreme v Turčijo obravnavala previdno, od primera do primera, tveganja pa so bila ocenjena skladno z našimi zavezami, kot izhajajo na primer iz Pogodbe o trgovini z orožjem". Dodali so, da"če bi obstajala verjetnost uporabe vojaškega orožja ali opreme v Siriji, Slovenija takih izvozov ne bi odobrila", pri čemer ni jasno, kako bi lahko Slovenija to "verjetnost uporabe" ocenjevala. Z ministrstva so še sporočili, da "trenutno, tako kot v nekaterih drugih državah članicah Evropske unije, potekajo razmisleki o zaostritvi politike izvozov vojaškega orožja in opreme v Turčijo". Kot kažejo odločitve o začasni prekinitvi izvoza orožja v Turčijo, pa so v Združenem kraljestvu, Nemčiji, Franciji, Španiji, Nizozemski, Švedski, Norveški, Finski in na Češkem ta razmislek kljub neprimerno večjemu obsegu poslov že opravili.