Avtorica filma je v ospredje postavila pričevanja ljudi. S snemalcem Gregorjem Naglavom sta v pičlih štirih dneh posnela šestnajst sogovornikov na različnih lokacijah.

"Take dokumentarne filme snemajo tuje in tudi naše produkcije več mesecev in celo več let. Z Gregorjem pa sva bila sama, a trud se je izplačal. Tem ljudem, sploh staršem ubitih otrok pomeni veliko, da bodo imena njihovih sinov in hčera omenjena na naši televiziji, to so mi večkrat povedali," je povedala Jelena Aščić in ob tem dodala, da se je izogibala politizaciji dogodkov izpred trideset let. V "glavne vloge" je postavila ljudi, ki jim je obleganje obrnilo življenje na glavo in odvzelo najbližje.

"Želela sem predstaviti njihove zgodbe in doživljanje nepredstavljive grozote. Ostrostrelci so jim ubijali otroke pred njihovimi očmi. Sarajevčani so bili skoraj štiri leta brez vode, elektrike, ogrevanja in hrane. Hiranje je, podobno kot smrt, postalo del njihovega vsakdana," je dejala.

Ob tem Jelena Aščič pove, da ne glede na vso agonijo, smo v teh tridesetih letih na vse skorajda pozabili, zato se pojavljajo nova vojna žarišča in napetosti. "Grozote se ponavljajo kljub floskulam 'Nikoli več'. Tako kratek spomin imamo."

Avtorica filma daje vsem v zgled sogovornike v filmu, saj ne gojijo sovraštva do kogar koli, temveč so preteklost sprejeli kot del svojega življenja.