Vojna v Ukrajini traja že več kot mesec dni. Po začetnem šoku predvsem Evrope, pa tudi preostalega sveta, so podobe porušenih ukrajinskih mest, neskončne kolone beguncev na mejnih prehodih na Poljskem, Madžarskem, Moldaviji in drugje postale stalnica. Delo novinarjev v teh tednih je zelo stresno, še posebej za kolege, ki so se odpravili na teren.

Polona Fijavž, Boštjan Anžin in Bojan Peček so več dni preživeli na mejah, na Poljskem, Madžarskem, Romuniji, Moldaviji in v Ukrajini, kjer so spoznavali pretresljive zgodbe beguncev na eni strani, na drugi pa požrtvovalne prostovoljce, ki so, številni tudi z drugega konca Evrope, prišli nesebično pomagat ženskam, otrokom in starejšim, ki so zaradi vojne vihre zapustili svoj dom in se z malo prtljage odpravili v neznano.

Kolege novinarje smo povprašali, kako zdaj gledajo na dogajanje v Ukrajini, ali bi šla znova na teren, zanimalo pa nas je tudi, kako vojno dojemajo v Nemčiji, Srbiji in na Madžarskem.

Kako zdaj gledate na prizore iz Ukrajine? Vas preveva občutek, da bi morali še biti na terenu?
Polona Fijavž: Ja, seveda. To je instinkt vsakega novinarja. Sama sem bila dober teden na poljski strani meje, nekaj dni po začetku vojne, prav v času, ko se je začelo tja zgrinjati na desettisoče beguncev vsak dan, torej v najbolj pravem trenutku za pridobivanje informacij. En popoldan mi je uspelo iti tudi čez, na ukrajinsko stran, ko sem sledila zgodbi srečanja z ukrajinskimi vojaki, ki so jim dostavili medicinsko pomoč, ampak dlje od tega nisem upala brez primerne opreme in s premalo izkušnjami z vojnih območij. Bi si pa zelo želela.

Boštjan Anžin: V resnici to do neke mere zaznamuje poročanje o marsičem. Jaz sem se po Romuniji in Moldaviji odpravil v Bosno in Hercegovino, kjer sem poročal o varnostnih in siceršnjih razmerah tam. Zdaj sem v Beogradu, kjer bodo prihodnji konec tedna volitve, seveda tudi zaznamovane z ruskim napadom na Ukrajino. V Srbiji so potekali tudi protesti v podporo Rusiji, niso se pridružili sankcijam. Spremljamo pa seveda tudi razmere v okoliščini. Takoj, ko bomo presodili, da bi bilo potrebno na kako drugo območje, grem tja.

Bojan Peček: Malce oguljena fraza je, da je novinarstvo poslanstvo, ne le poklic. Ampak, ko ukrajinsko tragedijo doživljaš namesto po internetu ali televiziji v stiku z živimi ljudmi tu in zdaj, novinarstvo res ni več zgolj obrt.

Ker se te na železniški postaji Zahony na madžarsko ukrajinski meji dotakne vsak otožen, velikokrat prazen pogled v brezup. In se te prav tako dotaknejo iz dneva v dan večja odločnost, pogum, kljubovalnost v očeh tistih, ki so ostali ob domačih ognjiščih. Da branijo in ubranijo svoje družine, domove, svojo deželo.

Zatorej, da: ko zdaj spet iz zavetja toplega doma spremljam tragedijo, ki se namesto pojemanja samo še stopnjuje, si večkrat rečem, da bi bilo prav še biti zraven, še sporočati resnico, še pomagati.

Najprej si nihče ni mislil, da bo vojna res izbruhnila, ko je, pa se zdi, da je večina pričakovala, da bo konec v nekaj dneh. Je bilo tako tudi vaše razmišljanje in razmišljanje ljudi, s katerimi ste govorili med svojim delom na terenu?
Polona Fijavž: Ja, ko sem še sredi februarja na varnostni konferenci v Münchnu poslušala grožnje Američanov Rusiji in ukrajinskega predsednika Zelenskega, ko je dejal, da naj ne delajo ljudje panike, da Američani svarijo, da je nevarno, ampak da je pri njih izredno stanje že osem let, toliko kot divja vojna v delu Ukrajine, sem imela občutek, da je Zelenski nekako Američanom primazal zaušnico s svojim videnjem razmer in da v resnici delajo paniko. Glede na lažne podatke ob napadu na Irak tudi ni povsem presenetljivo. Tako da me je brutalni vdor ruske vojske v Ukrajino presenetil, da.

Ko pa se je začelo, nisem nikoli imela občutka, da bo konec v nekaj dneh, ampak da se bo čez nekaj dni šele začelo razvijati, tudi zato so me poslali na poljsko-ukrajinsko mejo čez nekaj dni, ko se je začel pravi naval beguncev. In zato se mi je zdelo toliko bolj tragično, ko je večina beguncev, s katerimi sem govorila prve dni, menila, da morajo prevedriti na Poljskem nekaj dni, morda teden ali dva, potem se bodo pa vrnili domov. To se je v naslednjih dneh potem spremenilo, po desetih dneh vojne je bilo več ljudem jasno, da odhajajo za dlje časa, da za sabo puščajo može, očete, sinove, domove, življenje za dlje časa, morda celo za vedno, in bolečina teh je bila bistveno opaznejša. Gotovost vrnitve sta pri ljudeh nadomestili upanje in hkrati zavedanje, da to ni realno. To so bili najtežji trenutki, ko so nekateri, kot da bi se šele skozi pogovor zavedali, kaj to pomeni, in potem so jokali kot dež. Jaz pa z njimi.

Boštjan Anžin: Večina ljudi je bila prve dni v takšnem šoku, da so bolj kot o vrnitvi razmišljali, kam zdaj. Seveda je večina menila, da vojna sredi Evrope ne more trajati dolgo. V Sarajevu sem se pogovarjal z Julio Skubytsko, ki vodi oddelek sicer sarajevskega muzeja vojnega otroštva v Kijevu. Med intervjujem sem vprašal, kaj pričakuje, kako dolgo bo morali ostati tu. Odgovorila je, da pričakuje, da bi se morali začeti vračati po pol leta, nato pa je zamišljeno dodala, da je to pravzaprav ironično. Sama je dokumentirala življenje otrok v vojnah, in kot pravi, so prav vsi, pa naj gre za drugo svetovno vojno, za pregon Judov iz Kijeva ali tiste, ki so se razselili zaradi ruske zasedbe Krima, dejali, da so, ko so pakirali, verjeli, da se bodo vrnili kmalu. In ko je pakirala sama, je razmišljala enako. Mene so, če ne prej, v Moldaviji prepričali, da bodo spopadi lahko trajali tudi zelo dolgo.

Bojan Peček: Žal ne. Sam sem bil z ekipo (snemalcem in montažerjem) na Madžarskem in (en dan) v Ukrajini od 9. do 16. marca, ko nikomur ni več padlo na pamet, da bi minimiziral vojno v smislu, da gre zgolj za rožljanje z orožjem ali "neposrečeno avanturo" ruskega mogočneža Putina. Ko sem se v zahodnoukrajinskem mestu Užgorod pogovarjal z domačini, sem prišel do nasprotnega spoznanja: da se zavedajo tragedije, ki se jim dogaja, in da jih je prav to spoznanje še bolj poenotilo v boju proti na videz veliko močnejšemu agresorju.

Še več: prepričani so, da se bo prav prek Ukrajine in njene usode odločalo o miru v Evropi – če pade Ukrajina in se Putin s svojo vojsko ne umakne, potem bo vojna kmalu tudi v mnogih drugih državah stare celine, vključno s Slovenijo.

Sorodna novica RTV-poročevalci na terenu: "Med Ukrajinci optimizem, pa tudi tesnoba. Ljudje še kar upajo na čudež."

Načrtujete, da boste še odšli na teren v prihodnjih dneh oz. tednih?
Polona Fijavž: Ja, seveda. Žal sem se na poti okužila s covidom, ob obilici dela in tej krizi sem, priznam, kdaj pozabila na osnovne ukrepe in se nekje na Poljskem okužila. Takoj, ko bom spet zdrava, mislim, da je treba na Poljsko, da naši gledalci in poslušalci vidijo in slišijo iz prve roke, kakšne so razmere zdaj tam, kako Poljska obvladuje to izjemno breme, kje so težave, kako razmišljajo Poljaki in kako Ukrajinci, da nam, neposredno povedo, kakšne so razmere tam, kakšno Ukrajino so zapustili.

To lahko dobimo samo, če smo na terenu, in zato je delo dopisnika, ki je blizu, ki ima stike, tako pomembno. Poročanje preko agencij nikoli ne more biti enako kakovostno, in na RTV Slovenija to imamo, dokler še imamo. Tako da ja, želim si na teren, takoj ko bo mogoče, naša javnost mora biti obveščena iz prve roke. Poleg tega je v trenutkih, ko se ujamemo, da ne poslušamo več zelo pazljivo o vsaki podrobnosti iz Ukrajine, ko zanimanje za vojno upada, ko se nanjo nekako "navadimo", ko ljudje postanejo le še številke za mnoge, je toliko pomembneje, da novinarji s terena prinašamo majhne in velike zgodbe vojne. To je naše delo, naše poslanstvo.

Boštjan Anžin: Z Janjo sva bila na terenu od konca februarja, približno 20 dni, samo vožnje je bilo za več kot 50 ur, sèm ni všteto čakanje na meji. Verjetno še do srbskih volitev, ki bodo 3. aprila. vsaj malo po Srbiji (zunaj Beograda, kjer je tudi razpoloženje drugačno), razmišljam o Kosovu, kjer na severu Srbi očitno ne bodo mogli glasovati, tudi o Črni gori. Sicer pa te dni že snemava tudi po Srbiji. Kot že rečeno – če bomo (bodo) presodili, da bi bilo trba še kam v smeri proti Ukrajini, seveda tudi to. Sicer pa še zdaj nisem povsem izčrpal materiala, ki sva ga prinesla nazaj.

Bojan Peček: Vprašanje za moje šefe – urednike.

Kako o Ukrajini poročajo v državi, kjer ste? Kako ljudje dojemajo vojno? Jih je strah za lastno varnost? So se že navadili na vsakodnevno poročanje?
Polona Fijavž: Nemci so bili povsem pretreseni, ko se je napad zgodil. Povsem. Na desettisoče ljudi se je zbralo na ulicah v podporo, prejšnji konec tedna je bil pred Brandenburškimi vrati znova koncert, znova na desettisoče ljudi. Na stavbah v Berlinu v podporo visijo ukrajinske zastave in zastave miru, otroci v šolah zbirajo materiale, rišejo in pišejo sporočila proti vojni in Putinu, izražajo svoja mnenje, veliko se pogovarjajo o vojni. Mimo katere koli šole v Berlinu se sprehodiš, vidiš na njej kak znak v podporo Ukrajini. Ampak v Nemčiji, kjer živim, ni veliko ljudi strah, da bi Putin napadel tudi njih, to skrbi bolj Poljake, Nemce skrbijo posledice, ki jih vojna prinaša, mnoge skrbi ta oboroževalna tekma, izdatki za obrambo, ki se bodo povečali, cene energentov, kaj bo z Evropo. Kajti Nemčija še vedno uvaža ruski plin, v zadnjih treh tednih je Rusiji zanj plačala 4 milijarde evrov, denimo.

Po drugi strani se dogovarjajo s Katarjem in ZAE, torej z represivnimi režimi, da bodo energetsko odvisnost od Rusije zmanjšali. Tako da poleg poročanja o razmerah v Ukrajini se razprava v Nemčiji osredinja tudi na domačo odvisnost, v zadnjih dneh bi rekla, da celo prevladuje in veliko kritik je slišati tudi na račun politike Angele Merkel zadnjih 16 let, ki da je dopustila tolikšno energetsko odvisnost Nemčije od Rusije in popolnoma podcenila Putina, kot da bi jo delno krivili za to, kar se dogaja danes.

Boštjan Anžin: Zelo čustveno dogajanje dojemajo v BIH-u, še toliko bolj, ko je Evropska unija tja napotila dodatnih 500 vojakov in svoje enote podvojila. Spet zelo različno v obeh entitetah. V Federaciji solidarnost z Ukrajinci, tudi zaradi izkušenj, denimo obleganja Sarajeva, v Republiki Srbski več razumevanja tudi za Rusijo.

Tudi v Srbiji vse skupaj dojemajo čustveno, a precej drugače. Ko omeniš rusko agresijo na Ukrajino, se kmalu pogovarjaš o bombardiranju nekdanje Jugoslavije, takrat brez mandata Varnostnega sveta. Da je vse skupaj sprovociral Zahod, Nato. Tu so potekali tudi shodi v podporo Rusiji, izogibajo se sankcijam. Zdaj – 10 dni pred volitvami – pač ni trenutek za kakršno koli obračunavanje z Rusijo, tudi zato, ker ljudje tu od vladajočih politikov že leta poslušajo, da je Rusija njihov pravi prijatelj, nazadnje med pandemijo. Rusija pa je tudi glavni srbski zaveznik, ko gre za vprašanje Kosova. Temu primerno je tudi poročanje o dogajanju v Rusiji, še posebej tabloidi blizu vladi poskušajo rusko krivdo ves čas relativizirati, razumeti ali pa odgovornost prevaliti na Ukrajino in Zahod. Seveda je tudi strah, a morda bolj kot pred kakim vojaških spopadom (čeprav predsednik, ki v kampaniji stavi na mir in stabilnost, "straši" pred možnostjo vse hujših spopadov) pred podražitvami, ki so že stanjšale denarnice ljudi. Bo pa vsekakor zanimivo, tudi po srbskih volitvah, ko bo pritisk EU-ja in ZDA še večji.

Bojan Peček: Madžarska je neposredna soseda Ukrajine, njuna meja meri okrog 140 kilometrov, med državama je pet mejnih prehodov. Premier Orban je zato že ob nedavnem obisku v Lendavi (21. 2.), tri dni pred začetkom ruske invazije, dejal, da se mora njegova država pripraviti na morebiten naval beguncev in da bo v tem smislu bolj prizadeta od Slovenije. In resnično so prizori z železniških postaj Zahony ali Budimpešte (velika večina beguncev iz Ukrajine namreč potuje najprej v madžarsko prestolnico, nato pa v Zahodno Evropo) hvalevredni: množica prostovoljcev z vseh vetrov, odlično organizirana pomoč, brezplačna hrana, napitki, organizacija nadaljnjih prevozov, morebiti nastanitve. Skratka civilne organizacije, ki jim madžarska vlada pusti pomagati, to počnejo resnično zelo dobro in srčno.

Država kot taka pa ima v mislih predvsem okrog 156.000 zakarpatskih Madžarov, ki kot narodna manjšina živijo v Ukrajini. Številni so Madžarski očitali, da ima pri ravnanju z begunci dvojna merila in da so posebej pozorni do "svojih" beguncev, torej rojakov Madžarov. A uradna Budimpešta zagotavlja, da želijo pomagati vsem, ki so si poiskali stalno zatočišče v njihovi državi. A kot rečeno, takih ni veliko.

Seveda je tudi strah, da se vojna ne bi razširila na Madžarsko, Orban je zato na mejo poslal vojsko. Na drugi strani pa je pri sankcijah proti Putinovemu režimu bistveno previdnejši kot večina držav EU-ja. To mu očita opozicija, a Orban ima za to tehten vzrok: z ruskim plinom se namreč ogreva 90 odstotkov madžarskih družin, 85 odstotkov goriva je prav tako iz Rusije … Znano je tudi, da Madžarska Natu ne dovoli prevoza orožja (pomoči Ukrajini) čez svoje ozemlje, češ da bi to lahko zanetilo vojno tudi pri naših vzhodnih sosedih.

Kar zadeva poročanje, je madžarska medijska scena dokaj specifična, saj jo v veliki večini obvladuje vladajoča politična elita. Tako da je poročanje dokaj skladno z madžarsko zunanjo politiko, če se želiš dokopati do manj uradnih, a za novinarsko delo relevantnih informacij, se moraš znajti tudi na drugačen način. Je pa vse skupaj treba ocenjevati tudi v luči bližnjih parlamentarnih volitev (3. april) – Orban in Fidesz si prizadevata, da jim prav ukrajinska kriza prinese dodatne glasove, podobno pa velja za opozicijski šesterček, ki pa seveda še zdaleč nima tako močne medijske mašinerije.

Če zdaj pogledate nazaj na obdobje, ko ste bili na terenu, kaj je bilo za vas najtežje: tehnične težave, skrb za lastno varnost …
Polona Fijavž: Veste, na takšnem terenu ni v resnici nič težko, ker je toliko zgodb, toliko dogajanja, toliko vidikov, ki jih želiš predstaviti gledalcem, da bodo vsi vedeli, kako je na meji, kaj se dogaja z begunci, kaj doživljajo. In tukaj se moraš držati nazaj – odmerjati zgodbe s pravo mero, si razdeliti različne vidike na več dni, ne vse že danes, kar bi instinktivno želel: eno so begunci in njihove tragične zgodbe, želje, cilji, strahovi, a tukaj je še na tisoče prostovoljcev, ki so prišli z vsega sveta pomagat in brez katerih bi se Poljska sesula pod težo toliko ljudi. Potem so zgodbe ljudi, ki so prišli z avti, avtobusi, kombiji iz vse Evrope, da bi odpeljali begunce s sabo, jim uredili prenočišča, potem so tukaj ljudje, ki so pripeljali na tone pomoči iz vse Evrope, tudi številni Slovenci, in jo želijo dostaviti v Ukrajino.

Potem so tukaj tuji borci, ki prihajajo od povsod, katerih zgodbe je treba predstaviti in se potruditi, da ti toliko zaupajo in jo delijo s tabo, kar lahko traja ves dan, pa zdravniki, ki spremljajo begunske krize že desetletja, da ovrednotijo in povedo, v čem se tale razlikuje. Skratka toliko je možnosti in zgodb, da delovna vnema zasenči vse preostalo. Vseeno je, če se moraš opolnoči peljati še uro in pol do prenočišča, zjutraj pred osmo pa biti spet na istem kraju, če na koncu dobiš posteljo le v hostlu na skupnih ležiščih, kjer te okradejo, če na bencinskih črpalkah polniš računalnike, vse nekako gre, tudi če sva s snemalcem le dva, vse druge javne televizije pa imajo na terenu ekipo po pet ljudi, vključno s producenti, ki jim urejajo prenočišča, intervjuje itd. To so trenutki, ko so pomembne le zgodbe, ki jih želiš prenesti bralcem, gledalcem in poslušalcem. O vsem drugem razmišljaš pozneje.

Boštjan Anžin: Za lastno varnost (razen kdaj v avtu) me ni skrbelo. Naporno je bilo pa brez dvoma vse skupaj. Z Janjo sva res delala na polno. Malo sem pogledal po poročilu. V 18 dneh sva posnela, pregledala, napisala besedilo, zmontirala, skonvertirala, poslala v Ljubljano in vse, kar sodi zraven, 30 prispevkov (za radio in TV), pretežno avtorskih reportaž, za radio seveda s prevodi, vse večinoma pripravljeno za objavo, naredila sva 11 vklopov v živo za televizijo, večinoma v Odmevih, šest za radio (tudi kak Studio ob 17., ko sem bil zraven celo uro).

Ne vem, koliko je bilo ljudi, ki so kaj povedali v kamero, ampak skupaj gotovo več kot 100, in seveda se nismo pogovarjali o lahkih stvareh. Vmes – predvsem zvečer in ponoči ali navsezgodaj zjutraj sva vozila. Tudi čez Karpate. V avtu sva sedela s čakanjem na mejah vred okoli 60 ur. In seveda na koncu ne odločiš sam, kje boš. Večinoma veš, kaj boš počel in kje boš spal, za največ en dan naprej. In tokrat je bilo vsak dan manj prostih prenočišč ob meji. Vmes v vsaki državi kupuješ SIM-kartice za javljanja v živo in iščeš nastavitve, da jih tvoja naprava, imenovana aviwest, sploh sprejme. LCD-zaslon kamere je začel crkavati v Romuniji, ampak k sreči dokončno zmrznil šele v Sarajevu. Ko je vklop v živo – in teh je bilo veliko –, si tam kake pol ure prej. Ješ, ko gre, po navadi se naješ za zajtrk, ker je naslednja hrana lahko tudi šele po Odmevih. Za vsak slučaj sva imela v prtljažniku vodo, toast in paštete. Vse sva pojedla. Pošiljala sva tudi iz avta, bencinskih črpalk, trgovin ... In potem se najdejo kaki komentarji, da je delo na meji bolj "turizem".

Bojan Peček: V tako izjemne, čustveno nabite situacije ne prihajaš vsak dan. Zato se tudi odzivaš različno – v prvih dneh še nekako zgolj opazuješ "od zunaj", kot da te vse skupaj kaj dosti ne zadeva, potem pa iz dneva v dan bolj "padaš not". Postajaš del zgodbe.
Skrb za lastno varnost je takrat v ozadju, adrenalin je tisti, ki te poganja, da svoje delo opraviš, kolikor se da profesionalno. A vsaj sam sem imel ves čas v mislih, da je vojna in da marsikaj ni popolnoma predvidljivo, zatorej se ti lahko zgodi, da si nemočen.

Tako smo ob vrnitvi iz Ukrajine na Madžarsko načrtovali prispevek in vklop v živo v Odmeve, imeli smo kar nekaj zelo dobrega materiala. A kaj, ko so se madžarski mejni organi odločili, da nas kar tako ne spustijo nazaj. Pred mejo smo namreč obtičali in v avtu čakali debelih 7 ur, nesrečni prebežniki v avtobusih še toliko dlje. Še danes ne vem, zakaj? Verjetno ne bo daleč od resnice domneva, da kljub deklarativno prijazni uradni politiki do beguncev dokaj trdo ravnanje pri opravljanju mejnih formalnosti na svoj način odvrača še večje množice, da bi se v beg spustili čez madžarske mejne prehode. Kakor koli, mi smo bili za Odmeve prepozni in smo načrtovano objavili naslednji dan.