Kosovski parlament je le nekaj dni pred dvanajsto obletnico samostojnosti po večmesečni politični krizi za novega premiera potrdil vodjo stranke Vetevendosje (Samoopredelitev) Albina Kurtija, ki je oblikoval koalicijo z Demokratsko zvezo Kosova in poslanci etničnih manjšin. Največji vladni stranki sta bili doslej v opoziciji, a sta na predčasnih volitvah oktobra lani zmagali.

Rok Zupančič s Katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede predvideva, da bo nova vlada zagotovo predstavila nekaj novosti, a večjih sprememb vseeno ni pričakovati: "Albin Kurti je zagotovo zelo karizmatičen in elokventen voditelj, neke vrste revolucionar. Lahko celo rečemo, da je kombinacija anarholevičarja in nacionalistično usmerjenega desničarja. Prav gotovo bo zelo trd pogajalec, v odnosih s Srbijo kakšnih dramatičnih premikov ni pričakovati. Ideje o veliki Albaniji niso realne, velikokrat gre za zelo priročen politični argument tako na kosovski kot srbski strani. Poleg tega je tudi mednarodna skupnost konservativna in ni naklonjena spreminjanju meja."

Zametke novega dialoga med Srbijo in Kosovom je bilo zaznati pred dnevi ob robu varnostne konference v Münchnu, kjer sta bila srbski in predsednik Aleksandar Vučić in kosovski kolega Hashim Thaci. Predstavniki obeh držav so podpisali pismo o nameri vzpostavitve avtocestnih in železniških povezav, s čimer naj bi spodbudili gospodarski razvoj. O ukinitvi visokih carin za srbsko blago na Kosovu za zdaj ni informacij.

Sicer pa Kosovo v trinajsto leto samostojnosti vstopa še vedno kot dežela razlik in dežela sprememb. Je najmlajša evropska država, kjer ponosno obešajo ameriške zastave in plačujejo z evri. Pomemben delež k vsaj znosnemu standardu prispevajo številni zdomci. Raznoliko pokrajino zaljšajo novogradnje kričečih slogov in razkošne poročne dvorane, ob cestah je neskončno bencinskih črpalk. Vsakdanje življenje zaznamujejo globoke rane konfliktov med Albanci in Srbi, med miti in resnicami je na Kosovu zelo tanka linija. Politika razprtije le še poglablja, korupcija je na vseh ravneh.

Milorad Bata Nikolić, Srb iz Gračanice, po lastnih besedah zelo dobro sobiva z Albanci: "Želim si le miru in da moj narod lahko ostane tukaj. Želim si dobrih odnosov z Albanci, zelo jih spoštujem. Spopadov je bilo že dovolj. Rojen sem bil leta 1963, pet let pozneje so bile na Kosovu že prve demonstracije. Vedno sem molil, da bi se to končalo drugače, ne z vojno. Ampak, nekomu je ustrezala vojna. Če bi kdo vprašal nas Srbe in Albance, vojne morda ne bi bilo."

V Gračanici so odnosi med Srbi in Albanci dokaj urejeni, česar si lahko le želijo v Mitrovici, kjer most med narodoma ostaja zaprt. Na srbski strani mesta plačujejo z dinarji, na glavni ulici so številni plakati s podobo Vladimirja Putina. Za varnost v mestu skrbijo mednarodne sile.

Tanka linija med miti in resnicami

Nedžmedin Spahiu na sredini mostu, ki ločuje naroda, pove: "Če bi me pred dvajsetimi leti vprašali, kakšen bo čez dvajset let ta most, bi vam verjetno odgovoril z moderno evropsko vizijo. Danes lahko vidimo, da so se zgodile spremembe, a so te zelo počasne. Pričakoval sem precej več. Bistveno je, da mladi bežijo s Kosova, da bi našli boljšo službo in perspektivo na Zahodu. To vpliva na našo družbo, ki se civilizira, a hkrati nam vsi najsposobnejši kadri odhajajo. Ne bi se čudil, če bi čez deset let tukaj videli prazno mesto z zelo malo ljudmi. Hkrati pa me ne bi presenetilo niti, če bi se začelo kaj dobrega – denimo, da spet odprejo rudnik Trepćo ali da se več ljudi začne ukvarjati s podjetji in poslom, tako bi bilo mesto videti bolj evropsko. Žal pa naša usoda ni odvisna samo od nas, odvisni smo tudi od drugih, ki odločajo o nas. To ima velik vpliv na našo prihodnost."

V središču živahne Prištine je čutiti več optimizma kot v slabše razvitih delih države. 28-letni Astrit Sahitti verjame, da bodo mladi, ki polnijo središče mesta, vendarle drugače začeli voditi državo: "Smo najbolj optimistični ljudje v Evropi. Imamo veliko upanja. Mladi lahko veliko ponudijo državi. Bolje bo. Če ne bo, bomo šli popolnoma do konca, lahko pa poskušamo narediti kaj dobrega za državo. Dobiti moramo mednarodno podporo za spremembo politične smeri, mlade moramo motivirati in jih narediti za nosilce pozitivnih sprememb."

Morda bo torej nova generacija zakopala bojne sekire med dvema narodoma, ki živita drug ob drugem in drug mimo drugega. Poslovnež Erold Bellegu najbolj realno možnost za rešitev sporov med Kosovom in Srbijo vidi v Evropski uniji: “Evropa je edina, ki lahko nekaj da tako Kosovu kot Srbiji. V idealnem položaju bi lahko obe državi postali članici Evropske unije in meje ne bi bile več pomembne. Ne bi jih več bilo. Evrope to ne bi stalo veliko denarja, rešili bi velik problem. Pritisniti bi morali na nas, da bi delali za isti cilj. Da, v resnici imamo problem mi in Srbi, a če se bo začela še ena vojna, bo to problem vse Evrope.”

Morda bo obnovljeni dialog med Srbijo in Kosovom vendarle prinesel tudi kakšen praktični napredek. Prvi korak bi pomenile že boljše prometne povezave, nekateri omenjajo gradnjo avtoceste od Niša do Prištine, realnejša se za zdaj zdi vzpostavitev letalske povezave med Beogradom in Prištino, ki ne obstaja že polnih 21 let. Dogovori z nemško Lufthanso naj bi že potekali, letalska povezava bi nedvomno pomenila vsaj simbolično zbližanje.