Po napovedih ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega so že ustanovili dva mednarodna bataljona tujcev.

Rusko obrambno ministrstvo je napovedalo, da tuji borci niso vojaki, zato jih ne ščiti mednarodno humanitarno pravo in ne bodo obravnavani kot vojni ujetniki.

21-letnik iz Finske se je na ukrajinskem veleposlaništvu v Helsinkih prijavil, da bi rad pomagal ukrajinskim borcem. Za sabo ima 13 mesecev vojaškega treninga v finskem bataljonu ostrostrelcev.

Dobil je vsa potrebna dovoljenja in stik, kje se mora oglasiti na ukrajinski strani, neizkušenim na ukrajinskih veleposlaništvih sicer to odsvetujejo. Seveda ga vprašam predvsem: "Zakaj?"

"Ko sem videl, da Rusi izvajajo vojne zločine, sem se odločil, da imam dovolj vojaških izkušenj, da pomagam ljudem, in če lahko pomagam eni osebi, potem to želim storiti, zato sem prišel," je dejal.

28-letni Joseph je priletel iz Avstralije, enaka zgodba: ima vojaške izkušnje, pravi, noben konflikt doslej ni bil tako črno-bel. Tukaj pa je jasno, da je Rusija agresor: "Slabo mi je ob misli na to, kar se dogaja tukaj, in začutil sem, da moram nekaj storiti, imam potrebne veščine, lahko pomagam. Če lahko pomagam ranjenim otrokom, vojakom pri triaži, različne reči, tudi bojne linije ... storil bom, kar lahko."

Oba sta samozavestna, oba vodi idealizem. Ali je zares pripravljen tvegati svoje življenje, ga vprašam.

"Da, to sem se odločil že doma, na Finskem. In da, sem pripravljen žrtvovati življenje." Za kaj? "Za neodvisno Ukrajino, možnost, da pomagam ljudem, civilistom, ven iz države, na varno."

Na sebi ima jesensko jakno, staršem ni povedal, kam odhaja. Oba vesta, da bo vojna postala še bolj brutalna in tudi da ju bo ta izkušnja, če se vrneta, spremenila za vedno.