Foto: John Henry Marcell
Foto: John Henry Marcell

64-letni Stephan Lamby ima za sabo kariero televizijskega moderatorja in novinarja, v zrelih letih je postal dokumentarist vladnega dogajanja. O tem v okviru lastnega produkcijskega podjetja piše knjige (zadnja z naslovom Ernstfall, Nujni primer) in snema dokumentarne filme. Leto in pol je bil za petami kanclerju Olafu Scholzu in ministrski ekipi.

Postregel je z zanimivimi informacijami. Med drugim, kako so Američani posvarili vlado, da bo Putin 24. februarja 2022 (vedeli so tudi natančno uro) napadel Ukrajino. Medtem je nemška obveščevalna služba ponavljala, da gre za vojaško vajo.

Ali pa: da se je kancler v prvem letu srečanj z ukrajinskim predsednikom Zelenskim zdel zadržan – razumljivo, saj so Ukrajinci uničili plinovod Severni tok, ki je kljub zaprtju še vedno nemška last!

Lambyja obiščem na njegovem domu v Hamburgu. Obisk sovpada ravno z novinarsko konferenco vlade, ki rešuje proračunsko krizo. Ta je nastala, potem ko je ustavno sodišče nemško javno-finančno konstrukcijo, zgrajeno iz različnih skladov in obvodov proračuna, razglasilo za neustavno. Med gledanjem tiskovne konference postane jasno, da bo Nemčija v proračunu oklestila nekatere podpore za zelene naložbe, npr. sončne panele, da pa bo prihodnje leto Ukrajini namenila že 8 milijard evrov pomoči.

"Izrekel je nekaj, kar me je prestrašilo, in sem prepričan, da bo pri poročanju zanemarjeno, in zame je to pravo sporočilo: nemška vlada se pripravlja na zaostrovanje vojaških razmer v Ukrajini," na kanclerjeve besede pripomni Stephan Lamby.

Nemški kancler obljublja, da bo Nemčija Ukrajini, ki brani evropske vrednote, stala ob strani, tudi če bodo potrebni izdatki za pomoč presegli nemške proračunske okvire. "Putin je še naprej odločen, da bo Ukrajino vojaško spravil na kolena. In stavi, da bo mednarodna podpora Ukrajini upadla. Nevarnosti, da bi ta izračun lahko uspel, ni mogoče odpisati. Na žalost," je v predstavitvi proračunskega kompromisa v bundestagu dejal kancler Scholz.

"To, kar se dogaja v Ukrajini, je največjega pomena za arhitekturo evropske varnostne politike. In Olaf Scholz je dal jasno vedeti, da na te razmere gleda enako, da se torej nevarnost povečuje … Da se pripravlja na to, da bo Rusija zmagala v vojni proti Ukrajini, ne glede na to, kako je to konkretno videti …, vendar je to zdaj prvič javno sporočil, kar je dramatična novica.

Foto: John Henry Marcell
Foto: John Henry Marcell

Vlado podpira le še 17 odstotkov vprašanih

Kjer koli v medijih se Scholz pojavi, ga sprašujejo, kako si razlaga, da vlado podpira le še 17 odstotkov vprašanih. Veliko kritike je bilo izrečene na njegov slog sporočanja, češ da je premalo ognjevit, preveč pust. Lamby razmišlja takole. "Opazoval sem volilne boje na zveznih volitvah v zadnjih 20 letih in ugotovil: če imajo Nemci na izbiro dolgočasnega, a zelo resnega kandidata ali kandidatko in kandidata ali kandidatko, ki je retorično zelo prefinjen in zelo empatičen, izberejo dolgočasnega resnega kandidata. Angela Merkel je vzornica v političnem komuniciranju Olafa Scholza in je vedno veljala za dolgočasno, a resno, zato je Olaf Scholz v letu 2021 vodil volilno kampanjo kot moška različica Angele Merkel. In dosegel je uspeh."

Scholz je prava oseba za komuniciranje v času vojne, pripomni Lamby, ne pa tudi v času gospodarske in ekološke preobrazbe. To sta dve različni področji. Ampak če gre za to, komu Nemci zaupajo v pogajanjih s Putinom, potem je odgovor: zaupajo kanclerju Scholzu.
Toda kaj je tisto, kar mu pri sporočanju zamerijo? Kaj pogrešajo?

"Ne verjamem, da Nemci želijo, da bi kancler postal bolj čustven. Prej menim, da bi moral kancler pojasniti svojo politiko, pojasniti svoje motive, pritiske in omejitve. Da bi Nemci razumeli, zakaj se odloča za določeno politiko, zakaj je bil proti dobavi tankov Leopard Ukrajini pozno poleti 2022, pozneje pa je dobavo tankov Leopard odobril. Ljudje ne razumejo, kaj se je zgodilo vmes, in to nima nobene zveze s čustvenostjo, temveč z razlago politike, kar Nemci pogrešajo," pravi Lamby.

K padcu podpore zaupanja v vlado je najbolj prispeval prepir med koalicijskimi strankami – Socialnimi demokrati, Zelenimi in Svobodnimi demokrati – ob načrtu zakona za menjavo ogrevalnih naprav. Osnutek zakona, ki je nastal na gospodarskem ministrstvu, vodi ga Robert Habeck iz Zelenih – je priromal v rumeni tisk in vnele so se obtožbe, da hočejo Zeleni prisiliti ljudi v takojšnje visoke stroške. Habeck se je komaj branil, tudi pred koalicijskima partnericama, zakon so nato precej spremenili in sprejeli v parlamentu. "To je šlo na račun verodostojnosti in zaupanja v vlado, ki se do danes ni mogla popolnoma otresti teh nizkih ravni. Vtis je skušala popraviti jeseni z besedami, da se bo naučila iz svojih komunikacijskih napak in jih popravila. Sredi novembra pa je zvezno ustavno sodišče odločilo, da proračunska politika vlade ni v skladu z ustavo. Pretreslo je politično samopodobo Olafa Scholza, saj Scholz, o katerem smo pravkar govorili, ne velja za velikega motivatorja, velikega govornika, temveč za tistega, ki se spozna na politiko. In to, kar se je zgodilo sredi novembra, ni bila zunanja kriza, kot je vojna ali naravna nesreča, niti podnebna katastrofa, temveč napaka, ki jo je pri načrtovanju proračuna povzročila zvezna vlada, kar je zamajalo zaupanje ne le vanjo, temveč tudi v politične sposobnosti Olafa Scholza osebno, in to pojasnjuje, zakaj je splošno zaupanje na najnižji ravni od začetka meritev pred več kot 30 leti."

Trenja med koalicijskimi partnerji

Tudi Lamby je, kot številni analitiki, mnenja, da Scholzu ne uspe brzdati prepirov med koalicijskimi strankami. Zeleni hočejo več državnih podpor za zelene naložbe, Socialni demokrati hočejo večjo obdavčitev bogatejših in prerazporeditev med revnejše, Svobodni demokrati hočejo restriktivno finančno politiko brez višanja davkov in z omejenimi socialnimi transferji. Lambyju se je na začetku sestava vlade zdela posrečena, češ da bo upoštevala in pomirila vse deležnike v družbi. Toda, pravi, "konstruktivni potencial se je v dveh letih spremenil v destruktivnega, in to je grenko."

Toda ali ni enako res, da se je trenutna nemška koalicija, soočena s krizami, nanje zelo hitro odzvala? Sprejela je veliko zakonov na področjih okolja, sociale, obrambe, pomoči gospodarstvu, energetike, zdaj se loteva zdravstvene reforme. "Da, prav, na nekaterih področjih socialne politike je vlada dosegla dobre rezultate. V kratkem času je sprejela veliko zakonov, dvignila je minimalno plačo na 12 evrov (prihodnje leto že 12,41, op. a.), kar je bila velika obljuba SPD-ja v predvolilni kampanji v bundestagu. To koristi številnim delavcem, ki živijo v negotovih razmerah, tako da so rezultati na področju socialne politike precej dobri. Vendar pa to bilanco zasenčijo stalni spori v vladi glede podnebne in gospodarske politike. V tem pogledu je vlada sama kriva, da je njen ugled tako slab, saj pozitivnih rezultatov ne zna postaviti v ospredje. Vzbuja vtis, da je razdeljena in ne zmore obvladati velikih izzivov."

Vlada se spopada tudi z očitki, da stori premalo za zamejitev migracij. Vladni vrh z zveznimi deželami je sicer prinesel zaostritve – tudi v zmanjšanju finančne pomoči prišlekom – a nič ne prepriča – ker tudi ne more – do migracij kritične skrajno desne Alternative za Nemčijo, ki sedi v bundestagu in v parlamentih zveznih dežel in se pripravlja na zmago ali vsaj na veliko okrepitev na evropskih volitvah in volitvah treh vzhodnih zveznih dežel. Ostro retoriko AfD-ja prevzemajo tudi opozicijski CDU/CSU, torej krščanski demokrati, ponekod tudi koalicijski Svobodni demokrati. Kaj ni to nevarno – da z naslavljanjem tem iz desnega spektra tega samo še krepiš? Nedvomno, meni Stephan Lamby. "AFD že vpliva na vladno politiko, ne da bi bil sama del vlade. Navsezadnje smo že priča zaostrovanju pravice do azila in obravnave migrantov, zdaj pa vidimo, da CDU osnutek svojega novega temeljnega programa zelo močno usklajuje s stališči AFD, tako da – znova – AFD že vpliva na politiko."

Stephan Lamby je imel vedno odličen dostop do najvišjih predstavnikov oblasti. Le nekdanja kanclerka Angela Merkel se je tega vljudno branila. Kar ne pomeni, da Lamby v kanclerkinih najhujših urah v kamero ni ujel njenih izrazov skrbi, neprespanosti, zamišljenosti … Kakšne so njegove izkušnje, kako politiki obravnavajo novinarje?

"Najprej sem imel dostop tudi do Helmuta Kohla in opazil sem, da je Kohl dvomil o medijih, imel je svoje ljubljenčke in ljudi, s katerimi se sploh ni pogovarjal – začuda je govoril z mano, saj pri njem nisem bil priljubljen, je pa res, da sem imel soavtorja. Menim, da takšna obravnava pri Helmutu Kohlu ni bila v redu. Kar moram priznati Angeli Merkel, je to, da je vse novinarje obravnavala enako slabó, torej ni imela nobenih favoritov, enako velja za Olafa Scholza. Moj vtis je, da Scholz dokaj enakopravno obravnava novinarje v prestolnici, daje veliko intervjujev, veliko več intervjujev kot Angela Merkel, vendar ne vidim, da bi prednostno obravnaval del medijev, in to se mi zdi dobro."

In kakšna je torej zgodba z Merklovo?

"Imel sem vtis, da je imela do nas, ustvarjalcev dokumentarnih filmov, nekaj nezaupanja. Vprašala me je, kako dolg bo moj film. Rekel sem: eno uro. Ona pa je odvrnila: Dala vam bom enourni intervju, vi pa si izberite stavke, ki jih potrebujete za svoj film. Rekel sem, ja, gospa kanclerka, točno tako delamo ustvarjalci dokumentarnih filmov, vzamemo stavke, ki jih potrebujemo. Rekla je, potem vam bom dala desetminutni intervju in imeli boste potrebne stavke. Tako je skušala nadzorovati snemanje dolgega filma, to je bilo njeno nezaupanje do nas, dokumentaristov. Z Olafom Scholzem je drugače. Z njim sem opravil veliko intervjujev, tudi dolgih, zato nisem bil deležen nezaupanja. Kot ustvarjalec dokumentarnih filmov sem imel občutek, da si sam ne zaupa …, da se boji povedati kaj, kar bi pozneje obžaloval, zato je jezik Olafa Scholza še danes tog in nadzorovan."

Nemška vlada pod drobnogledom, pogovor s Stephanom Lambyjem

Številne kritike do Angele Merkel

Z današnjega vidika – v vzvratnem ogledalu – je bila politika štirih vlad, ki jih je vodila Angela Merkel (z liberalci – Svobodnimi demokrati in Socialnimi demokrati) bolj reaktivna kot vizionarska, bolj pragmatična in manj drzna. Nekateri gredo dlje in njene odločitve kritizirajo kot nevarne, škodljive, zgrešene. Izkazalo se je, da je preveč zaupala ruskemu predsedniku. Dopustila je nemško odvisnost od ruskih fosilnih energentov, prepozno se je posvetila podnebni politiki. Seveda je z drugega pola kritike, celo močnih čustev deležna njena politika do migrantov. "Ne samo čas vlade Angele Merkel, tudi vladavino Helmuta Kohla sem doživel kot velik reformni zaostanek z zavedanjem, da so potrebne drastične reforme. V vladi Merklove je bil tudi Olaf Scholz, podkancler zadnjih štirih let, v katerih ni bilo pomembnih reform. Drastičen primer nedejavnosti je naslednji: medvladni odbor za podnebne spremembe IPCC obstaja že več kot 30 let in prav toliko časa govori o tem, v katero smer se razvija svetovno podnebje in da je nujno treba uvesti drastične reforme, pospešiti gradnjo obnovljivih virov energije in v veliki meri opustiti rabo fosilnih goriv. To je znano že več kot 30 let in tega se je zavedala celo fizičarka Angela Merkel. Seveda, saj je poročilo vedno znova prejela, tako kot smo ga tudi mi. Leta 2007 je v Heiligendammu gostila vrh G8 na temo podnebnih sprememb z Vladimirjem Putinom ob Baltskem morju, torej se je vsega tega zavedala, a kljub temu ni sprožila preoblikovanja nemške industrijske družbe v smer podnebne nevtralnosti. Namesto tega se je še naprej zanašala na poceni plin iz Rusije – pri čemer je vedela za agresivne namere Vladimirja Putina – in tako Nemčiji preprečila prehod na podnebno nevtralnost ter omogočila, da je Nemčija na področju energetske in gospodarske politike vse bolj odvisna od Rusije. Storjene so bile resne napake, ki jih zdajšnja vlada poskuša razvozlati pod pritiskom."

Nekdanja kanclerka o preteklih odločitvah molči. Ne dolgo, pravi Lamby. Prihodnjo jesen bo izšla njena knjiga in najpozneje takrat bo dala veliko intervjujev. Če seveda prihodnjo jesen ne bodo v osredju popolnoma druge stvari: ameriške volitve, razvoj dogodkov v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, v Nemčiji pa volitve v treh deželah, kjer zmago naskakuje skrajna desnica. Dogajanje bo dokumentiral tudi Stephan Lamby.

Izpostavljeno: V Nemčiji največ gneva in celo nasilja uperjenega v Zelene