Medtem ko postajajo meje vse bolj neprodušno zaprte, s prisotnostjo mednarodne policije in rezilno žico na mejnih prehodih, lov na prebežnike pa vse bolj sofisticiran s pomočjo visoke tehnologije, ki zaznava človeško toploto kilometre daleč, postaja tudi boj migrantov za prestop zelene meje vse bolj tvegan in življenjsko ogrožujoč.

V Bosni in Hercegovini, ki se po 26 letih vojne, ki je zahtevala okoli sto tisoč smrtnih žrtev, dva milijona ljudi pa je bilo razseljenih, sooča s korupcijo, nacionalizmi in težkim gospodarskim položajem, migranti nimajo osnovnih življenjskih pogojev. Od 7000 do 8000 migrantov, kar jih je v Bosni in Hercegovini, jih okoli 2500 živi na prostem ali v zapuščenih, na pol razrušenih stavbah, saj v begunskih taboriščih ni dovolj prostora.

V Bosansko Bojno, vasico poleg hrvaške meje, zaradi bližine meje pridejo afganistanske družine z majhnimi otroki, zatočišče poiščejo v porušenih stavbah in čakajo na priložnost za nadaljevanje poti v Evropsko unijo. Pogosto se srečujejo tudi z nasiljem nekaterih lokalnih prebivalcev, ki po dveh letih, kolikor že traja ta situacija, postajajo do beguncev vse bolj nestrpni.

Sadeq iz Afganistana je v Bosanski Bojni že sedem mesecev, mejo pa je s svojo ženo in petletnim sinom poskušal prečkati že 20-krat. Z nami se je pogovarjal na dan, ko je načrtoval ponovni poskus prečkanja meje.

Sadeq, kdaj boste znova poskušali prečkati mejo?
Nocoj bom poskušal "iti v igro", prečkati mejo skupaj z družino, s sinom, ki je star 5 let. Na pot se bomo napotili ob 11. ali 12. uri ponoči, da ne bomo opaženi na meji in nas Hrvaška policija ne bo vrnila.

Koliko časa ste v Bosni in Hercegovini?
Tukaj smo približno dve leti. Nekaj časa smo bili nastanjeni v kampu Ušivak, nekaj časa v kampu BORIČI* v Bihaču, ker pa je položaj v kampih nezadovoljiv oziroma ni dober, smo znova prišli na točko blizu meje, da poskusimo, čeprav je položaj na meji zelo težek, zelo zahteven, na primer, iskati moramo hrano in vodo.

Kolikokrat ste že poskušali prečkati mejo?
Mejo smo poskušali prečkati približno 20-krat, nekajkrat iz smeri Mostarja in nekajkrat iz smeri Bojne, toda na žalost smo bili deportirani. Tudi ko smo zaprosili za mednarodno zaščito, na žalost hrvaška policija naše prošnje ni sprejela in nas je deportirala. Ko nas ujamejo policisti, nam včasih odvzamejo telefone, jih uničijo in nam jih zlomljene vrnejo. Vsi spomini, ki jih imamo, so v mobilnih telefonih, vse povezave, ki jih imamo z družino in sorodniki, vse izgubimo in nič nam ne ostane. Potem smo odvisni od humanitarnih organizacij, da nam pomagajo, saj nimamo ničesar za nadaljevanje poti.

Kako to pot prenaša vaš sin?
Ko poskušamo prečkati mejo, moj sin hodi sam, saj imamo veliko prtljage, s seboj nesemo hrano, vodo in zaradi obilo tovora ne moremo nesti otroka ali ga posaditi na ramena, zato mora sin vso pot pešačiti. Ko nas vrnejo, mora sin znova vso to pot pešačiti nazaj. Res je za njih zelo težko, ker ko nas policija deportira, imamo približno 5 do 6 ur poti, da se vrnemo v Bujno. To je za majhnega otroka res naporno.

Zakaj ste zapustili svojo državo?
Zato, ker je v naši državi, Afganistanu, zelo nevarno. Ravno pred nekaj dnevi je celo Evropska unija izrazila sožalje, ko je na zahodni strani Kabula eksplozija bombe povzročila smrt deklet, dijakinj, približno 70 dijakinj je umrlo in mislim, da je bilo približno 150 ranjenih. Da je v Afganistanu nevarno, vedo vsi prebivalci sveta, Evropska unija in vse države to vedo, izrazili so tudi sožalje, tam resnično ni varno za nas. Predvsem mi, ki smo iz ljudstva Hazara, nimamo prostora za življenje v Afganistanu. Življenje za ljudi Hazara je resnično težko.