Chelsea Manning je bila aretirana leta 2010, iz zapora pa je prišla leta 2017. Foto: Reuters
Chelsea Manning je bila aretirana leta 2010, iz zapora pa je prišla leta 2017. Foto: Reuters

Zvezno tožilstvo v Alexandrii, ki preiskuje WikiLeaks in ustanovitelja Juliana Assangea zaradi objav zaupnih dokumentov ZDA, si je zaželelo pričanja Chelsea Manning.

Ta je v sredo zavrnila odgovore na vprašanja velike porote, češ da je že vse povedala na vojaškem sodišču, kjer je bila obsojena na 35 let zaporne kazni. Zaprta je bila sicer sedem let, saj ji je predsednik Barack Obama tik pred koncem svojega predsednikovanja znižal kazen oziroma jo spremenil v to, kar je že odslužila.

Sodnik Claude Hilton je zato Chelsea Manning poslal v zapor, kjer bo ostala, dokler si ne premisli oziroma dokler se preiskava ne konča, kar pa lahko traja v nedogled.

Njeni odvetniki trdijo, da je zaporna kazen okrutna, tožilstvo pa zagotavlja, da bodo v zaporu znali poskrbeti za njene zdravstvene potrebe.

WikiLeaks je prav tako del preiskave domnevnega ruskega vpletanja v ameriške volitve 2016. Posebni tožilec Robert Mueller je ugotovil, da so Rusi kradli informacije z demokratskih računalnikov in jih objavljali na WikiLeaksu z namenom pomaganja Trumpa do izvolitve.

Chelsea Manning razkrila ameriške zločine v Iraku

Chelsea Manning je bila še kot Bradley Manning, pred spremembo spola, aretirana leta 2010, tri leta pozneje pa obsojena zaradi izdaje več kot 700.000 tajnih dokumentov, diplomatskih depeš in posnetkov z bojišč spletni strani WikiLeaks leta 2010.

Med drugim je z njeno pomočjo WikiLeaks objavil videoposnetek napada ameriškega helikopterja v Bagdadu na skupino ljudi leta 2007. V napadu sta bila med drugimi civilisti ubita dva novinarja Reutersa, posnetek pa je razkril tudi posmehovanje ameriških vojakov iz njihovih žrtev in prikazal še bolj umazano, a prezrto stran vojne v Iraku.

Amnesty International je poudarjal, da je Chelsea Manning, ki je v zaporu dvakrat poskušala storiti samomor, delovala v javnem interesu, saj da so nekateri dokumenti kazali na morebitne kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava ameriške vojske v tujini, Cie, pa tudi afganistanskih in iraških vojaških sil, ki so sodelovale z ameriško vojsko.