O, o, o, o, o, o, sliki se mi sanja, o sliki se mi blede....................
Vendar slika nikoli ne pride iz sanj. Slika je p-res-neto in
p-res-enetljivo resna rec. Od drugod. Nikoli cisto od tu in zato tudi
nikoli iz sanj. To, cemur recemo igra in igraje, ni igra, kvecjemu igraje.
Prislovi in naslovi in liki, v redu, vsi ti se lahko menjajo, izmenjujejo,
spreminjajo in izginjajo, ker niso resni. Slika sama pa ni ime. Je strašni
akt in strašno strastni glagol. In nori takt. S skritim sebkom (, ki ni ne
jaz ne ti ne znanec), ki brez prestanka in pristanka pohajkuje, da se na
trenutke zdi zblojen in zgubljen. Blodim in bledem le sam, kadar si ne
zaupam in zato ne cutim. Ta slika, tako strašno resna, s svojim grozljivim
krohotom pa vselej ve, ker vselej je, gleda in vidi. In gleda te in vidi
globje not vate kot vanjo ti, zagotovo. In ko jo gledam ta, ki ga je
izbrala, se gledava, kot zrcalo zre zrcalo: ce je tako, kot mora biti,
vidiva nic. V praznini ciste svetlobe odsevanih odsevov je cel, še
popolnoma nedotaknjen in – na sreco – za pamet nedojemljiv in divjelep
svet. (Zato, za zacetek, vsaj nikoli vec ne reci: „Te slike pa ne razumem.“)
Avstralija: pogledal sem v grozodejstva, grozodejstva so hušknila skozme,
da se iztisnejo. Izbrala so me. Prav. V cudovitih barvah sem videl nelepe,
krute reci. Napuh in prezir in zlocin. Vsaki družbi je smrt ljub fetiš.
Oblika higiene. V Avstraliji, enako kot v Berlinu, je zemlja pod menoj
kricala in me prisilila, da ji prisluhnem. Bos. Skoz podplate, kajti
podplati imajo oci in nos, sem vdihnil njen glas. Ene same krike. Bili so
duhov mrtvih in duhov živih. Živi smo samo umirajoci. Samo umirajoci lahko
živimo. Divje do bolecine. Divje preko bolecine. Skoz bolecino v cisto
lepoto o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o O.
Cudovita enigma, kako lahko slikar s tako lahkoto in nepopisnim užitkom
slika tako brutalne, srhljive, krute reci „na lep nacin“. Ce je stvar res
tako resna, kot trdim, je edini možen odgovor prav preprost: DOLŽNOST.
Marko Jakše: "Si spet jokala, ljuba moja?"
"O ja! In še vedno jočem. Večno bom jokala."
(izbor slik iz avstralskega ciklusa MORE FRESHEST MEAT)
Znanstveno raziskovalno združenje za umetnost, kulturno - izobraževalne
programe in tehnologijo EPeKa in Umetnostna galerija Maribor vabita na
otvoritev razstave del Marka Jakšeta v četrtek, 14. oktobra 2010 ob 19.
uri, v Viteško dvorano UGM. Razstavo si bo mogoče ogledati do 31. oktobra
2010.
Marko Jakše (1959, Ljubljana) je 1987 je končal ALU v Ljubljani kot
samouk. Od takrat živi kot svobodni umetnik. Razstavljal je na mnogih
samostojnih in skupinskih razstavah, doma in v tujini, za svoje delo pa je
prejel več domačih in mednarodnih priznanj in nagrad.
"Slika je spet noter. No, saj ni nikoli šla ven. Vsaj iz sebe ne. Mogoče
se je le malce sprehodila, da se pogovori sama s sabo, tako zaupno kot se
včasih mora, da ostane pri sebi. In da ponovno najde spokojnost, ki jo
mora imeti, da je lahko celovita, da ne štrli in da ne pogreša. Ja, v
svoji čezmernosti zna velikokrat pogrešati. Pa kar nekam gre in se vrne in
spet gre. Da bi se vsaj za hip izmaknila, da bi izginila, da bi pozabila.
Tudi mudi se ji nemalokrat, ker je treba še veliko odkriti in še več
najti, a ne naglica niti monumentalnost ji ne pristojita. No, včasih se že
rada postavi, čeprav se ji zdi, vsaj na prvi pogled, ko se zagleda v
ogledalu, nečimernost nespodobna. Včasih kar klavrna. Je pa njena in
takšna je!"
Marko Jakše je eden tistih, ki bi ga lahko – z različnimi deli – umestili
v karseda različna obdobja. Je slikar, ki kipari, je konstruktor, ki
gradi, njegove slike nastajajo kot arhitekturne tvorbe, ki jih gradita
poteza in oblikujeta barva. Zlagoma in postopoma. Je pesnik, ki spravlja
verze v podobe, je pisatelj, ki sloji zgodbe, kot bi se dogajale v eni
gesti, kot bi se življenje odvilo pred našimi očmi v enem zamahu. Hipno in
bliskovito. Je umetnik, čeprav bi se s tem izrazom ne strinjal, je eden
največjih sodobnih ustvarjalcev, kar mu spet ne bi bilo po godu, je
mojster, avtorsko specifičen in samosvoj, ki ga ni mogoče umestiti v
nobene trende, čeprav je marsikdo to že poskušal. Izzvenelo je bolj ali
manj površno in povprek.
Povezati takega ustvarjalca s pradomovino slike, tam so najstarejše podobe
iz 40.000 let pr.n.št., je zaokrožiti eno od zgodb, ki jih pripoveduje
naša civilizacija. Avstralija, dežela aboridžinov, staroselcev, ki s
slikanjem pripovedujejo svoje zgodbe, je kontinent, ki je sestavljen iz
teh zgodb. Če bi pogledali vse slike, bi spoznali njeno celotno zgodovino
in če bi razumeli aboridžine, bi spoznali tudi nas. Med drugim aboridžini
menijo, da to, čemur pravimo mi umetnost, rečejo oni življenje, in zato je
njihova povezanost z naravo tako pristna in neposredna. Človek je živo
bitje, je del narave kot vse ostalo, najsi bodi žival ali rastlina,
zemlja, voda, zrak, ogenj ali kamen. Tako je tudi slika pripoved
življenja, polna simbolnih pomenov, sprejemanja zunanjega in dojemanja
notranjega.
Trimesečno ustvarjalno in na prvem mestu življenjsko popotovanje po
Avstraliji, med drugim v rezidenci The Art Vault (Umetniška zakladnica), v
mestu Mildura, je Marko Jakše uresničil in udejanjil na razstavljenih
slikah.
Peter Tomaž Dobrila
Info: Stefan Simončič: stefan@epeka.si
Razstavo so podprli: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor,
Umetnostna galerija Maribor in Kulturno izobraževalno društvo KIBLA.
Štefan Simončič
stefan@epeka.si
040 933 990
ZRZ EPeKa
Ulica bratov Greifov 14
2000 Maribor
www.epeka.si
Novico je napisal uporabnik EPeKA.