Foto:
Foto:

Nedavno je v Ljubljani, v 94-tem letu, umrl Rade Hamović. Spomini bledijo, a med soborci in ljudmi, ki so ga poznali, je spomin nanj lep in živ.
Kot oficir se je izšolal za časa kraljevine Jugoslavije. Že na začetku narodnega upora proti okupatorju (junij 1941) je vstopil med partizane. Postal je znan po svojih junaštvih in ljudje v planinah vzhodno od Sarajeva so ga sprejeli kot svojega zaščitnika. Zanj je bila značilna viteška hrabrost, hrabrost brez okrutnosti. Imel je izjemno nadarjenost, da hitro realno oceni položaj in v teku boja neposredno daje navodila borcem kako nastopati proti sovražniku. Bil je zelo vzdržljiv, človek velike energije, ki je ogromno prehodil in delal pozno v noč. Pridobival je zaupanje med soborci in dober glas o njem se je širil med ljudmi. Italijani so razpisali nagrado za tistega, ki bi ga izdal. Nemška krogla ga je enkrat za las zgrešila - po naključju je ostal živ.
Ni bil dober le v operativnem vojskovanju, ampak tudi v načrtovanju prihodnjih operacij, nesporno velik vojaški strateg. Še naprej je vodil enote na bojišču, a tudi kmalu napredoval v vrhovni štab partizanov in prostovoljcev Jugoslavije. Postal je eden od devetih partizanskih vojskovodij, tesnih sodelavcev Tita v vrhovnem štabu. Širše je Rade Hamović postal znan kot sodelavec J. Tita pri izdelavi vojaškega načrta in nato kot operativni koordinator treh partizanskih armad, ki so proti koncu vojne prebile sremsko fronto. Ob hudih žrtvah na obeh straneh so zlomile zadnji veliki odpor nemških zavojevalcev, tudi čet njihovih kolaborantov (skupini nemških armad je poveljeval A. Löhr). Nato je v pohodu dolgem 750 km 29. hercegovska divizija –Rade Hamović je bil načelnik štaba – prišla do Ljubljane. Skupaj s slovenskim 7. korpusom je osvobodila Ljubljano in nato sodelovala pri zavzetju Trsta.
Po drugi svetovni vojni je bil med drugim komandant zagrebške vojne oblasti, ki je zajemala tudi Slovenijo. Napredoval je in bil več let načelnik general štaba jugoslovanske armade. A malokdo se v življenju izogne hudim udarcem, ki spremenijo življenjsko pot. Iz ne do konca pojasnjenih razlogov je bil general na hitro upokojen pri 52-letih. To je bilo v času ruskega vojaškega vdora v Čehoslovaško (leto 1968), ko so v Beogradu obstajale različne ocene kakšno nevarnost predstavlja ta vdor za Jugoslavijo. Bolj ali manj osamljeno je zatem živel v Beogradu. Iz javnega življenja se je popolnoma umaknil. A nato se je preselil in pred 25-leti začel novo življenje v Ljubljani. Tu je imel že od prej več dobrih znancev. V drugem zakonu je skoraj sedemdesetletnik tu zaživel običajno življenje. Njegova soproga, Ljerka je zanj lepo skrbela. V njunem zakonu je bilo veliko medsebojnega razumevanja, našla sta srečne dni.
Rade Hamovića so ljudje povsod dobro sprejeli, ker je bil načelen starešina, imel je človeško širino in čut za navadne ljudi, za njihove težave in krivice. Bil je Srb, po rodu iz Stolca v Hercegovini, zagovornik miru med južnoslovanskimi narodi, zagovornik sožitja ne glede na nacionalnost in vero. Tega se je držal tudi doma, v narodnostno mešanem zakonu. Boji med balkanskimi narodi ob razpadanju Jugoslavije so ga živo prizadeli. Vedel je, da ko pride do spopada med Hrvati in Srbi, da v Bosni pride do krvavih obračunov. Njegovo sestro so prek zaprtih vrat stanovanja v Mostarju ubili proustaški nasilneži. Drugi sorodniki so bili razseljeni, zaprti v taborišču, a nekateri so uspeli pobegniti na Norveško. Ni mogel razumeti kakšen je lahko človek, da je dal povelje za uničenje več kot 400 let starega mostu prek Neretve. Mir je iskal v lepi slovenski naravi. Pošiljal je pomoč starim prijateljem v Bosni, različnih narodov in ver, ki so preživljali ta pekel. Pisal je pisma, ki so jih sorodniki lahko dobili le prek Rdečega križa.
V Ljubljani, 24. junija 09 Vlado Klemenčič
Novico je napisal uporabnik vladoklem.