Ljubeljska cesta v današnjem stanju skriva svoj nekdanji pomen in zelo slavno zgodovino. Foto: MMC RTV SLO/Matej Rebolj
Ljubeljska cesta v današnjem stanju skriva svoj nekdanji pomen in zelo slavno zgodovino. Foto: MMC RTV SLO/Matej Rebolj
Pohodnikom se s ceste ponujajo lepi razgledi. Foto: MMC RTV SLO/Matej Rebolj
Kjer sta danes obeliska, je bil nekoč eden najstarejših visokogorskih predorov v Evropi. Foto: MMC RTV SLO/Matej Rebolj
Med drugo svetovno vojno je bilo na Ljubelju koncentracijsko taborišče. Foto: MMC RTV SLO/Matej Rebolj

Slovenija je zaradi hribovitega terena precej neprehodna dežela, zato so ljudje od nekdaj iskali prehode, po katerih bi čim laže in hitreje prečkali gorske verige. A z razvojem tehnike in avtomobilizma je marsikatera takšna cesta postala zelo privlačna tudi za voznike. Ena takšnih je tudi cesta čez ljubeljski prelaz, ki je od nekdaj veljala za najkrajšo pot iz Kranjske na Koroško.

Pot čez prelaz je najverjetneje vodila že v prazgodovini, gotovo pa so po njej potovali že Rimljani, saj je prav tu potekala najkrajša povezava med predhodnico Ljubljane Emono in Virunumom, glavnim mestom province Norik na današnjem Gosposvetskem polju. Cesta za Rimljane ni bila pomembna zgolj zaradi premikov vojske, ampak so po njej iz Norika, današnje Koroške, proti jugu tovorili železo, v obratni smeri pa sol.

Najstarejši visokogorski predor v Evropi
Po zatonu Rimskega imperija je začela cesta čez Ljubelj propadati, a je vse srednjeveško obdobje kljub težji prehodnosti ohranila svoj pomen. Ohranila se je do obdobja zgodnjega kapitalizma, ko je naraščajoči promet po njej zahteval obnovo, do katere je prišlo med letoma 1560 in 1575. Med gradnjo ceste so na vrhu prelaza izkopali tudi krajši predor, ki je bil tedaj eden prvih visokogorskih predorov v Evropi.

Predor je zdržal vse do naslednje velike obnove ceste leta 1725. Stara cesta namreč ni več zmogla vsega prometa, prav tako pa ni bila grajena za vozove, ki so vse pogosteje prečkali prelaz, zato so jo razširili, zaradi dotrajanosti pa so podrli tudi predor, namesto katerega so naredili usek, ki je tam še danes. Tedaj so v useku postavili tudi dva obeliska. Nova cesta je služila namenu dobrih dvesto let in marsikaj doživela. Med drugim so prelaz leta 1813 poskušali osvojiti tudi Napoleonovi vojaki, a so jih Avstrijci uspešno zadržali.

Najbolj žalostno obdobje je prelaz doživel med drugo svetovno vojno, ko so Nemci na Ljubelju organizirali edino nacistično koncentracijsko taborišče na naših tleh, podružnico zloglasnega Mauthausna, iz katerega so vozili ujetnike, ki so v letih 1943–1945 gradili ljubeljski predor. Predor so dokončali ravno v pravem času, da se je lahko nemška vojska skozenj umaknila iz Gorenjske na Koroško. Po drugi svetovni vojni je ljubeljski prelaz zaradi zaostrenih političnih razmer nekaj časa sameval, potem pa je čezenj spet stekel promet, dokler ni zgornjega dela ceste končno nadomestil današnji predor. Leta 1964 je tako zgodovinska cesta čez ljubeljski prelaz izgubila gospodarski pomen.

Privlačen za voznike
Ker je veljal za zelo zahtevnega, je bil ljubeljski prelaz že od začetkov zelo privlačen tudi za avtomobiliste in motocikliste, ki so na njem radi preskušali svoje vozniško znanje in zmogljivosti avtomobilov. Na njem so začeli kmalu prirejati tudi dirke. Že pred prvo svetovno vojno so tod speljali traso znamenitega relija Alpehfahrt, v letih 1926 in 1927 pa sta na njem potekali dve dobro obiskani avtomobilski dirki v organizaciji ljubljanske sekcije avtomobilskega kluba Kraljevine SHS. Večji pomen so imele motociklistične dirke, ki so jih začeli na Ljubelju prirejati v tridesetih letih preteklega stoletja in so potekale vse do zatona v sedemdesetih letih.

Danes stara ljubeljska cesta služi predvsem pohodnikom, vsakega septembra pa za nekaj dni spet doživi staro slavo, ko na njej v organizaciji AMD Tržič poteka dirka za Hrastov memorial, na kateri se pomerijo starodobniki.