Konec leta 1938 je DKW F7 v bližini Potsdama preživel kotaljenje skoraj nepoškodovan. Foto: Audi
Konec leta 1938 je DKW F7 v bližini Potsdama preživel kotaljenje skoraj nepoškodovan. Foto: Audi

Na hribu pri Golmu v bližini Potsdama so namreč namestili posebno rampo, s katere so po bregu navzdol zakotalili kompaktnega štirikolesnika DKW F7. Avtomobil se je po nekaj vratolomnih obratih - vpričo inženirjev, radovednežev in seveda ekipe s kamero - ustavil ob vznožju strmine, z delujočim motorjem in skoraj nepoškodovan.

Čedalje zahtevnejši preizkusi
Dogodek predstavlja uradni začetek tovrstnih preizkusov pri Audiju, ki je nastal po združitvi štirih avtomobilskih znamk, med njimi tudi DKW-ja. Nemški inženirji pa niso bili zadovoljni le s tehnično dokaj nezahtevnim preizkusom, kot je bilo prevračanje vozil po bregu navzdol, pa čeprav je bila to še kako realna možnost, ampak so kmalu začeli tudi s pravimi varnostnimi trčenji. Eno izmed takšnih je bilo bočno trčenje, pri katerem so v bok preizkusnega vozila pognali obtežen voziček.

Zahtevnost preizkusov so skozi desetletja do danes še stopnjevali, hkrati s tehničnimi izboljšavami na vozilih, ki so prenašala čedalje težja trčenja in bila sposobna močno ublažiti posledice za potnike v vozilu. Eno izmed prvih vozil s posebnimi conami za absorpcijo uničevalne energije je bil na primer NSU 1958 prinz, konec šestdesetih pa so v trčenjih med preizkusi modelov NSU Ro 80 in audi 100 začeli redno uporabljati tudi preizkusne lutke. Poleg dejanskih fizičnih trkov so pomembno vlogo v preizkusih začeli kmalu dobivati tudi računalniki in danes približno 200 Audijevih specialistov za varnost opravi mesečno tudi do 20.000 računalniških simulacij, povezanih s trčenji in varnostjo.

Kjer ni šlo s tehniko, je pomagala iznajdljivost
Spomini na prve začetke različnih preizkusov vozil pa oživijo predvsem ob jubilejih, kot je 75. obletnica prvega kotaljenja, hkrati pa so arhivski zapisi in fotografije dokaz, da je bilo preizkušanje resno delo, pa naj je šlo za trčenja, merjenje vidnega polja voznikov, aerodinamike in pretoka zraka skozi motorni prostor ali pa nosilnost strehe. Pri tem delu inženirjem ni manjkalo izvirnosti, pogosto so si pomagali s tedaj najsodobnejšimi napravami, ali pa preprosto poklicali na pomoč delavce, da so prispevali lastno težo za preizkus nosilnosti strehe in celotnega vozila.