Ideja bokala za vodo je ta, da stoji na površini vodoravno in ne navpično, kot sicer. Pri natakanju vode je posameznik izpostavljen zvočnim dražljajem tekočine, ki, tako kot v jami, doni. Foto: thomaseyck.com
Ideja bokala za vodo je ta, da stoji na površini vodoravno in ne navpično, kot sicer. Pri natakanju vode je posameznik izpostavljen zvočnim dražljajem tekočine, ki, tako kot v jami, doni. Foto: thomaseyck.com

Ko hodim naokoli in vidim oblike, forme, ki vzbudijo mojo pozornost, si jih zapomnim. Ne fotografiram jih, ne narišem jih, ampak jih ohranim v spominu. Verjamem namreč, da bodo te oblike, če mi res kaj pomenijo, same od sebe prebudile moj spomin.

Aldo Bakker
Aldo Bakker
Amsterdamski oblikovalec Aldo Bakker, ki med drugim predava tudi na Akademiji za oblikovanje v Eindhovnu, meni, da so nizozemski oblikovalci izredno pragmatični, radikalni in predrzni, hkrati pa imajo tudi smisel za humor. Foto: Katja Štok
Aldo Bakker je začel kariero, tako kot njegovi starši, kot oblikovalec nakita, dokler s svojimi izdelki iz stekla, lesa, dragocenih kovin in keramike ni pritegnil pozornosti javnosti in osvojil številnih priznanj in nagrad. Njegovi izdelki so del stalne zbirke v številnih muzejih in galerijah. Foto: MMC RTV SLO/Katja Štok
Pri Bakkerju je oblika vedno na prvem mestu, zato mnoge bega funkcionalnost izdelka. Na fotografiji je sleda iz kolekcije baker. V notrnjem delu je narejena iz 100-odstotnega srebra, za podjetje Thomas Eyck pa je bilo narejenih zgolj 15 primerkov. Foto: thomaseyck.com

V Amsterdamu rojeni oblikovalec Aldo Bakker se na bienalu BIO 50, poleg vloge mentorja, slovenskemu občinstvu predstavlja tudi s kolekcijo finega porcelana in stekla, ki bo do 12. oktobra na ogled na nizozemskem veleposlaništvu v Ljubljani.

Za Bakkerja pravijo, da mu je bil dar ustvarjanja položen v zibelko, saj je sin priznanega nizozemskega oblikovalca nakita in industrijskega oblikovalca Gijsa Bakkerja, mati Emmy van Leersum pa je bila avantgardna oblikovalka nakita.

Če kaj, sta zanj značilna samovolja in izredno umetniški pristop k oblikovanju od znotraj navzven, kar pomeni, da je funkcionalnost na drugem mestu. Številni tako sploh ne prepoznajo uporabnosti njegovih stvaritev, kar jih pravzaprav dela še zanimivejše. Alda Bakkerja zanimajo oblike, pa naj bo to avtocesta, stopnišče ali pročelje tipične hiše v Amsterdamu iz 17. stoletja ter njihovo utelešenje v fizični obliki objekta.

Z Aldom Bakkerjem smo se na kratko, saj se mu je mudilo naprej, pogovarjali ob otvoritvi razstave Dutch Design Ambassadors @ Bio 50, v rezdenci nizozemskega veleposlanika v Sloveniji.


Kako postaneš tretji najboljši oblikovalec na Nizozemskem?
Ne bi vedel. Kaj sploh pomeni biti najboljši, kakšen je kriterij? Veste vi?

Pravijo, da je razlog za to predvsem vaš dovršen pristop k oblikovanju.
Če bi govorila o prodaji, ne bi bil na prvem mestu. Moje delo se sicer prodaja, ne bi pa rekel, da je komercialno uspešno, kar mi je pravzaprav zelo všeč, saj to tudi ni moj namen.

Kje jemljete navdih?
Oblike zbiram že od majhnih nog. Ko hodim naokoli in vidim različne oblike, forme, ki vzbudijo mojo pozornost, si jih zapomnim. Ne fotografiram jih, ne narišem jih, ampak jih ohranim v spominu. Verjamem namreč, da bodo, če mi res kaj pomenijo, same od sebe prebudile moj spomin. Takrat se tudi zavem, kaj mi te oblike pomenijo.

Zanimivo je, da nimate formalne izobrazbe, ampak ste se vsega naučili iz knjig. A teh niste brali, temveč ste si v njih le ogledovali slike, fotografije. Povejte kaj več o tem procesu, kako deluje?
Tako da se nenehno sprašujem o oblikah, ki so mi všeč …

… o tem, kako bi jih izdelali?
Ne, to je popolnoma drugotnega pomena. Pomembno je, da jih jaz razumem, saj so mi lahko všeč ali pa mi niso všeč. Vedeti želim, zakaj me določena oblika privlači.

Kaj vas je privlačilo pri oblikovanju namiznih porcelanastih servirnih posodic, ki ste jih izdelali za podjetje Thomas Eyck (solnica, posodici za olje ali kis, vrč za mleko in bokal za vodo)?
Sam sebi sem postavil izziv, da imajo posodice lahko le eno odprtino, na njih pa nisem smel pritrditi ročaja ali držaja iz drugega materiala. Vse je moralo biti narejeno iz porcelana v eni obliki. To je bil izziv, ki sem si ga postavil sam, in ne kdor koli drug.

Recimo, posodica za kis je narejena iz dveh posodic – velike in majhne, ki je kot neki balkonček na velikem delu. Zame je bila izdelava teh posodic prostorsko in arhitekturno doživetje. Počutil sem se kot neki mali možicelj, ki hodi med temi objekti in jih gleda. To je doživetje, ki sem ga odkril in mu dal obliko. Vznemirja me, da ta mali balkonček za kis stoji tik nad površino. Rad imam občutek gravitacije – je kot lebdeči bazenček.

Kako se uporablja servirna posodica za kis?
Funkcionalno se uporablja v dveh korakih – v prvem kis pretočiš v majhen balkonček, z nagibom v stran pa kis poliješ po solati ali čemur koli že. S tem imaš tudi več nadzora nad doziranjem.

Pa servirna posodica za mleko?
Lahko je tudi posoda za olivno olje, a jaz jo imam raje za mleko, saj se lepo dopolnjuje z belim porcelanom. Tudi ta posodica daje občutek prostora, v katerega rad pogledam in vidim sinergijo mleka in porcelana. Ker je porcelan zelo tanek, lahko skozenj pronicajo sončni žarki, kar v notranjosti posodice ustvari lepo atmosfersko dogajanje.

Vaš pristop k oblikovanju, pa naj bo to stol, miza, kozarec ali bokal za vodo, je zelo skulpturen. Se vedno na takšen način lotite oblikovanja?
Prav imate, v ospredju je res objekt, ki mu lahko pravite skulptura, jaz sicer pravim, da odkrivam oblike. Na drugem mestu pa je funkcija. Zame je najpomembnejše, da se to dvoje prepleta in objekt pripoveduje zgodbo sam zase, čeprav zdaj to počnem namesto njega (smeh).

Je kateri kos, ki ga raje delate od drugega?
Naslednjega (smeh).

Ko hodim naokoli in vidim oblike, forme, ki vzbudijo mojo pozornost, si jih zapomnim. Ne fotografiram jih, ne narišem jih, ampak jih ohranim v spominu. Verjamem namreč, da bodo te oblike, če mi res kaj pomenijo, same od sebe prebudile moj spomin.

Aldo Bakker