Dan za ljubljanskim koncertom bo Bellova nastopila v zagrebški Tvornici kulture. Foto: Facebook
Dan za ljubljanskim koncertom bo Bellova nastopila v zagrebški Tvornici kulture. Foto: Facebook
Julee Cruise na lanskem koncertu v Kinu Šiška. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
... in Julee Cruise v času Twin Peaksa in Modrega žameta.
Chrysta Bell je za film Inland Empire posnela pesem Polish Song.
Bellova ima zelo izdelan slog. Foto: Facebook

V videu za Swing With Me se Chrysta (umetniško ime, seveda, tisto pravo naj bi zvenelo precej bolj nemško) zapeljivo zvija pred kamero, se preteguje, otipava in koraka proti kameri v spodnjem perilu - s kuliso Pariza v ozadju.
Z utišanim zvokom bi Američanko z obrazom Marie Callas in glasom Beth Gibbons iz Portisheada pravzaprav lahko zamenjal za malce bolj prefinjeno članico Pussycat Dolls - z zvokom pa vam je hitro jasno, kaj na njej je Lyncha tako pritegnilo, da si jo je vzel za svojo muzo.
Njuna skupna pot se je začela pred približno desetletjem, ko je Lynch opazil takrat 20-in-nekaj-letno mladenko v enem izmed klubov, v katerih je zabavala maloštevilno občinstvo. Letos sta skupaj izdala njen prvenec This Train.

Zlovešča lepota
A vsi nad njuno navezo niso tako navdušeni. "Čeprav je Bellova lepa ženska z ljubkim globokim vokalom, je nekaj skrajno neokusnega na tem, da nosi njen prvi solopodvig prstne odtise precej starejšega moškega prav do njene fotografije na naslovnici," so zapisali v "njenem" The Austin Chroniclu. Chrysta se je v intervjuju za MMC komentarju na to elegantno izognila, pa čeprav bi se dalo razgovoriti na temo, da je v svetu (pop)glasbe skoraj vedno neki "starejši moški", ki stoji za novinkami, ki skušajo uspeti v šovbiznisu.

Vokala Bellove se morda spomnite iz Lynchevega Inland Empira (2006) ali pa vam bo zvenel znano zgolj zato, ker v spomin prikliče zvočno podlago Twin Peaksa ali pravzaprav katerega koli drugega Lynchevega izdelka, v katerem je poudarek na zlovešči in eterični lepoti.
Kako zveni Chrysta v živo, se lahko prepričate v petek, 12. oktobra, ob 21.00 v Kinu Šiška - prav tam, kjer smo pred letom in pol poslušali tisto prvo, izvirno, Lynchevo muzo, Julee Cruise.


Glasbena muza Davida Lyncha. Včasih je bila to Julee Cruise, ki smo jo tu v Ljubljani slišali lani. Kaj je potrebno, da postaneš Lyncheva muza? Nekje sem v referenci na vas prebrala "sanjski svet, ki je resničen". Je to primeren opis?
Ni mi popolnoma jasno, kaj je potrebno, da postaneš Davidova glasbena muza. Njegov okus za glasbo je širok. Med izvajalci, ki jih je produciral, vem za Jocelyn Montgomery, Rebekah del Rio, Julee Cruise. Vse te ženske imajo čisti vokal in bogate, jasne tone v izvedbi. Plošča Jocelyn Montgomery, ki jo je David mojstrsko produciral pred mnogo leti, je preprosto vrhunski. Njen glas je popolnoma onostranski. Menim, da glasbena kemija med nama z Davidom prihaja iz moje naklonjenosti do njegove glasbene estetike, njegovega cenjenja mojega glasu in deljene želje ustvarjati čutno, sanjsko glasbo.

Z Lynchem ste sodelovali pri (njegovem filmu) Inland Empire. Do zdaj že kar dobro vemo, kakšen tip glasbe lahko povezujemo z njegovimi filmi, ampak kašne smernice pa je dal vam pred snemanjem filmske glasbe za Inland Empire?
Polish Poem sva napisala vrsto let, preden je Inland Empire sploh obstajal. Šlo je za pesem, ki je popolnoma stekla v dveh ali treh poskusih melodične improvizacije. Melodija se mi je kar nekako predstavila. Komaj sem morala pomisliti, samo odprla sem usta in pustila, da note privrejo na dan. Ko bi bile vsaj vse pesmi take! V tisto pesem je bilo vloženo najmanj napora od vsega materiala, ki sva ga ustvarila skupaj. Potem ko sva jo posnela, je kar nekaj časa ležala na trdem disku. Šele v montažni fazi Inland Empira je nekako skrivnostno vzniknila in se izkazala za točno to, kar je Lynch iskal za glasbeno temo filma. Ko je bila znova odkrita, se nisva ne David ne jaz sploh spomnila, da je kadar koli obstajala. Tako čudna stvar. Šele po tem, ko sva jo znova skupaj poslušala, sem se spomnila na snemanje. Bila je preprosto ena tistih magičnih stvari, ki so se zgodile.

Zadnje čase se Lynch loteva nekaj zanimivih glasbenih projektov in glasbenih sodelovanj. Posnel je animacijo za Interpol (I Touch a Red Button Man za single Lights), remiksal komad Zole Jesus In Your Nature in izdal svoj lastni album. Kateri je tisti element, ki ga Lynch pravzaprav da posameznikovi glasbi?
Da ji izjemno edinstven Lynchev žig. Njegov slog v vsakem mediju, v katerem ustvarja umetnost, je popolnoma njegov. Kot da bi v ustvarjalnem vesolju obstajala galaksija, do katere ima dostop samo on.

Prepričana sem, da ste videli kar precej Lynchevih filmov. Imate favorita?
Imam različne favorite v različnih obdobjih v svojem življenju. Trenutno sem res 'padla' v film Divji v srcu. Noro fantastičen je.

Težko se je ogniti primerjav z Lano Del Rey, samoproglašeno Lynchevo navdušenko, ki je za zadnjo H&M-ovo kampanjo celo priredila "njegovo" pesem Blue Velvet. Recenzije nekako nakazujejo, da se ona trudi, medtem ko je vam dejansko uspelo zajeti tisto polno Lynchevo atmosfero. Zanima me vaše mnenje o tej temi.
Ah, da, Lana. Njena želja povezovanja z lynchevsko estetiko se mi zdi zelo zanimiva, čeprav sama omenjene kampanje nisem videla. Ljudje so mi omenili, da je velika oboževalka Lyncha, kar kaže, da ima odličen okus. Če bo to prineslo svež priliv njenih mladih oboževalcev njegovemu delu, mislim, da je to pozitivno. Kar pa se tiče mene, mi je uspelo popolnoma zajeti lynchevsko atmosfero, ker je David sam v vsakem vidiku plošče. Lana je ena izmed neštetih opaznih izvajalcev, ki priznavajo Davida kot pomemben vpliv. Pred kratkim sem brala članek v reviji Spin, kjer je bilo podrobno navedenih mnogo uspešnih glasbenikov, ki navajajo Davida kot svojo velik umetniški navdih. Toliko velikih izvajalcev je bilo naštetih. Bilo je zabavno prebirati. Počutim se neverjetno blagoslovljeno, da sem lahko prav z njim posnela ploščo, in celo še srečnejšo za ves čas, ki ga lahko preživljam z njim. Vsak dan znova sem hvaležna za njegovo navzočnost in vpliv v svojem življenju.

V nedavnem intervjuju si povedala, da je bil Twin Peaks tisti, ki te je odprl novi sferi glasbe v tvojem življenju. Ti je katera koli TV-serija potem še kdaj vzbudila enaka ali vsaj podobna občutja?
Twin Peaks je bil tako drugačen od česar koli pred njim ali po njem. Bil je težko opredeljiv, pa še vedno neverjetno privlačen. Res ti zleze pod kožo in ostane s teboj. Zelo so mi všeč Oglaševalci (Mad Men), a zaradi drugačnih razlogov. Ta serija prikaže odtenke družbenih in človeških medsebojnih odnosov z izjemno natančnostjo. Tako briljantno zadene arhetipe. Plus Christina Hendricks. (Zavzdihne, op. a.)

V Twin Peaksu in v Modrem žametu je bila vloga pevke (Julee Cruise) eden izmed integralnih delov serije oziroma filma. Ampak kaj pa zunaj zaslona? Kako težko je prenesti to vlogo na koncerta prizorišča?
Pripeljati This Train na oder je bilo nekaj, o čemer sva z mojim glasbenim direktorjem Dutchem Rallom zelo skrbno premislila. Za cilj sva si zadala zajeti bistvo posnetega materiala, a ker Davida ni na turneji z nami, ne more nikdar zveneti točno tako kot na plošči, ne prizadevava pa si doseči nemogočega. Pesmi dobijo injekcijo nove in drugačne instrumentacije, pri tem pa še vedno ohranjajo integriteto izvirnega materiala. Poleg tega vseeno vključimo nekaj dejanskih "samplov" s plošče, da dobimo tisto vzdušje. Dodali smo tudi vizualne elemente, ki sta jih ustvarila Dutch in David, da dodamo še eno razsežnost glasbi, ki jo lahko doživimo samo na nastopih v živo.
Kaja Sajovic