Slovenska prestolnica ju je imela priložnost prvič pobližje spoznati leta 2011, ko sta se ustavila v tedaj akustično še vedno ne najbolj prijaznih Stožicah, kot predskupina popveterana Eltona Johna. Prav on je odigral veliko vlogo pri vzponu imena in dela 2Cellos v svet, potem ko se je prepričal tudi v živo, kaj lahko virtuoza iz videoposnetka objavljenega na YouTubu pravzaprav ustvarita šele v živo. Britanski "stari maček" popularne glasbe je mladeniča vzel pod svoje okrilje (in hkrati okrilje založbe Sony).

Prav pred malo več kot dvema mesecema sta violončelista praznovala svoj drugi rojstni dan oz. se spominjala 20. januarja 2011, ko se je na portalu YouTube znašel njun videospot za instrumentalno priredbo Michaela Jacksona, Smooth Criminal. Posnetek je v le nekaj tednih postal svetovna uspešnica, ki si jo je ogledalo nekaj milijonov uporabnikov po vsem svetu. Mladeniča na stolih sredi praznega avditorija in z lesenima violončeloma v rokah pa je ta video odpeljal po svetu.

Smooth Criminal je danes postal nepogrešljivi del njunega repertoarja, a kot sta znova pokazala sinoči sredi ljubljanskega dobrodelnega koncerta, je priredba postala rutina vkomponirana v celo serijo svetovnih uspešnic, ki jih Šulić in Hauser razbijeta na prafaktorje in hkrati zlepita skupaj noto za noto v prepoznavno celoto. V Gallusovi dvorani, kjer je bil prazen stol prej izjema kot pravilo, sta za v nasprotju z lanskim koncertom v mariborski dvorani Tabor pripravila še bolj izpopolnjeno predstavo, nadgrajeno s priredbami z njunega zadnjega albuma In2ition - brez vokalnih vložkov, ki jih je mogoče slišati na albumu. In prav naslednik prvenca 2Cellos gre še korak dlje z avtorsko kompozicijo Orient Express, ki je sinoči nista vključila v svoj repertoar.

Inštrumentalno preigravanje svetovnih uspešnic sta sinoči v hramu kulture začela z odo skladatelja Karla Jenkinsa Benedictus, ki še najmanj od vseh do zdaj izpostavljenih priredb pooseblja njuno na trenutke tekmovalno naravo in ustaljeno delitev vlog med preigravanjem priredb. A to je bil le preblisk na začetku tunela, se je izkazalo v nadaljevanju, ko se je na velikem zaslonu za njima začela vrteti videoprojekcija. Tema je izginila in luči so se usmerile v ambasadorja klasične glasbe v rokerski preobleki oz. podobi, ki je daleč od 'zategnjenih' smokingov: le kavbojke, športna obuvala in kratka majica. Gallusovo dvorano sta prebudila že ob U2-jevski klasiki Where the Streets Have No Name in jo spravila k ploskanju.

"Kako ste? Mi smo končno v Ljubljani in smo ful veseli. Upamo, da pridemo čim prej nazaj. Zaigrala vam bova nekaj s prvega albuma, nekaj z drugega in nekaj z nobenega. Naslednja je za vse dame," je po izpolnitvi polovične kvote Green Dayev v njunem repertoarju (poleg Good Riddance, je postala nepogrešljiva tudi skladba When I Come Around) zbrane najprej nagovoril Šulić. Seveda ni sledilo nič drugega kot Book of Love oz. priredba, ki je ljubiteljem Zuccera (ki je posodil svoje vokale v skladbi) morda bolj znana pod naslovom Il Libro Dell 'Amore.

A nagovori občinstva še vedno ostaja njuna šibka, bolje rečeno simpatična popestritev koncerta. "To je naš prvi nastop v Ljubljani. Tudi naslednja pesem je zelo lepa in romantična. Za vse punčke. Da vas slišim," se je trudil Hauser napol v slovenščini in napol v hrvaščini vzpostaviti še komunikacijo z občinstvom. To mu je dodobra uspelo, saj je po šaljivih pozivih 'punčkam' povabil še fante: "In (da slišim op. a.) še fante!"

Vrtiljak 'cross overjev' v izvedbi 2Cellos
Šulić in Hauser sta ob začetnem ogrevanju v uro in pol trajajočem vrtiljaku 'cross over' poslastic kmalu zavzela svoji ustaljeni vlogi, kjer Šulić postane neutrudni in precizni ritemstroj. Medtem pa Hauser s svojim lokom v eni roki in z drugo roko na vratu violončela prevzame voditeljsko vlogo. Tako postane v enem trenutku nadomestilo 'frontmanov', kot so Bono, Billy Joel Armstrong, Chris Martin, Matthew Bellamy, Kurt Cobain; spet v drugem kitaristov, kot so Slash, Jimmy Hendrix in Angus Young; do celo računalniških vzorcev britanskega didžeja Calvina Harrisa, ki jih je vstavil v Rihannino in Harrisovo uspešnico We Found Love.

Dvorana sede, Hauser na nogah
A svoji vlogi pogosto tudi zamenjata ali pa se oba "znajdeta" na isti strani. Jacksonovo Human Nature tako na primer odigrata večinoma z vsemi desetimi prsti brenkajoč po violončelu. A bolj kot ustaljenost so tudi sinoči dvorano - na verjetno edini izvedbi predstavnikov klasične glasbe, kjer bi večina že po uvodu v skladbo najraje skočila na noge, ampak zadržano ostajajo prikovani na stolu in sledijo ploskanju v dvorani - navduševale skrajnosti. Naj bodo to kirurško natančni 'žagajoči' vložki Šulića ob skladbah, kot sta With or Without You in Viva la Vida, ali pa Hauserjevi visoki toni v Welcome to the Jungle, Tehnical Difficulties oz. klaviatursko stopnjevanje pri We Found Love, miganje z boki ob You Shook Me All Night Long in celo tekanju po dvorani in odru med Highway to Hell. Namreč prav pred klasiko AC/DC je Hauser odšel z odra in se vrnil s violončelom, pritrjenim ob telo, s katerim je še bolj izživel svojo nemirnost, po kateri je postal znan.

Kot že omenjeno Smooth Criminal v celoti postane 'le' neke vrste rutina, a zaradi tega jo 2Cellos ne obravnavata nič kaj podcenjujoče. Še več, to je bila sinoči edina skladba, kjer je lahko Gallusova dvorana videla vrtenje Šulićevega violončela okoli njegove osi in njegovo transformacijo sredi skladbe v džezovskega mojstra štirih strun. Jacksonova uspešnica, ki je odprla marsikatero pot za 2Cellos, pa je na njuni aktualni turneji (nič drugače ni bilo niti včeraj) tudi napoved v udarnejše nadaljevanje, kjer ob tempu, ki ga zgradita s priredbami, kot so Voodoo People (v izvirniku skladba Prodigy), Tehnical Difficulties (v izvirniku skladba skupine Racer X), When I Come Around (v izvirniku skladba skupine Green Day), Smells Like Teen Spirit (v izvirniku skladba Nirvane), You Shook Me All Night Long (v izvirniku skladba AC/DC) ..., ne dovolita niti daljših aplavzov.

Potrebni so trije za 2Cellos
To pa je tudi del, ko se jima na odru pridruži za bobni Dušan Kranjc. Dvojici se priključi z udarci na bas boben ob uspešnici Coldplay iz zadnjega albuma Every Teardrop Is A Waterfall, ob Rihannini We Found Love prevzame že večji del ritmike, do AC/DC-jeve Highway to Hell pa že postane enakovredni tretji član 2Cellos. A kljub vsemu ostane v ozadju.

Hoteli so še več, dobili nepričakovano
"Hočete še? Hočete še?" Je sinoči vzklikal Šulić, potem ko sta razvnela občinstvo (tudi na račun Hauserjevega tekanja) med Highway to Hell. In vzkliki so bili soglasni in pritrdilni. In ob vsakem vprašanju glasnejši. "Bili ste sijajna publika, zato ste si zaslužili en dodatek," je Hauser sklenil ob svoji tretji vrnitvi na oder in jih pozval k prepevanju Coldplayeve Viva la Vida - na koncu pa dobil vseeno bolj ploskajočo dvorano.

Navdušenje je preraslo v vrhunec, ko je Šulić malo za šalo in malo zares začel usklajeno s Hauserjem nekaj tonov Avsenikove Golice. "Naslednjič bomo do konca. Me mora Luka naučiti," je razočaranje po hitrem koncu tešil Hauser. Občinstvo, tisto, ki je bilo sinoči zbrano v Gallusovi dvorani, je njuno prizadevanje nagradila s stoječim aplavzom.

Nazaj na drugo stran luže
2Cellos sta s koncertom, ki sta ga sklenila umirjeno s Stingovo Fields of Gold, še enkrat potrdila, da je klasična glasba daleč od dolgočasja, hkrati pa dokazala, da ju prav njuna sproščenost, drobne kretnje (ko Hauser z obraznimi mimikami kaže svojo vnemo in po drugi strani s kazalcem udarja po navideznem bobnu med tisto sekundo premora, ko lahko z levo roko spusti vrat violončela), in improvizacija med vsem dobro znanimi melodijami ohranjajo na seznamu najbolj dejavnih svetovnih glasbenikov ta hip.

2Cellos namreč po turneji po Japonski in Evropi že v ponedeljek letita proti Združenim državam Amerike, kjer jih čaka še cela kupica oboževalcev Gleeja, ki ju je vzela za svoje po njunem gostovanju v eni izmed epizod. Po "samostojnem poletu" pa ju v nadaljevanju leta že čaka priključitev spet v turnejo z Eltonom Johnom.

Več utrinkov s koncerta si lahko pogledate spodaj.