V torek je londonsko Brixton Academy zavzela 'Invazija K-popa'. Foto: Reuters
V torek je londonsko Brixton Academy zavzela 'Invazija K-popa'. Foto: Reuters
Kanadsko-korejska pevka G. Na si je oder delila tudi z zasedbo 4Minute. Foto: Reuters
Predstavila se je tudi deška skupina Beast, ki po videzu svojemu imenu ravno ne ustreza. Foto: Reuters
4Minute na tiskovni konferenci pred koncertom v Londonu. Foto: Reuters

Skupina mladih korejskih popzvezdnikov se je poleg Azije odločila osvojiti svet. V torek jim je uspelo napolniti londonsko Brixton Academy, čeprav doslej trgi, kot so Velika Britanija, Nemčija, Francija, predvsem pa velikanski v ZDA zanje ostajajo dokaj nedosegljivi.

Japonska, ki velja za drugi največji glasbeni trg na svetu, je odprtih rok sprejela "K-pop", kot okrajšano označujejo korejski pop. Izvajalci te zvrsti so se pridružili japonskim superzvezdnikom "J-popa", ki si preboja na tujem morda želijo malce manj, saj je že njihov domači po velikosti zavidanja vreden.

Kot pravi izvršni urednik McClure's Asia Music News in poznavalec tamkajšnjega glasbenega prizorišča Steve McClure, je namreč za japonske izvajalce trud, da bi osvojili druge trge, dvorezen meč, saj čas, ko nastopajo v tujini, pomeni izgubljen čas, ko gre za nastopanje doma. Na japonskem trgu namreč vlada neusmiljen tempo.

Na Japonskem prodaja tuje glasbe dosega le četrtinski delež, vseh 10 najbolje prodajanih albumov na domačih lestvicah ta hip so ustvarili domači ustvarjalci. Rekord še vedno drži Hikaru Utada z albumom First Love iz leta 1999, med tujimi izvajalci pa je največji uspeh doslej imela Mariah Carey.

Korejci bolj profesionalni od Japoncev?
McClure, tako kot številni drugi, več upov za mednarodni uspeh polaga v K-pop, saj razmeroma majhen korejski glasbeni trg v glavnem nadzirajo telekomunikacijska podjetja, ki izvajalce s finančnimi injekcijami spodbujajo k uspehu v tujini. Iznadljive založbe, kakršna je S. M. Entertainment, svoje varovance urijo za osvajanje tujih trgov, za japonski, na primer, izvajalcem plačajo tečaje japonščine in njihovo glasbo prikrojijo japonskemu okusu.

Ena novejših zgodb o uspehu je tista o devetčlanski južnokorejski dekliški skupini Girls' Generation, ki je svoj prvi album v japonščini v deželi vzhajajočega sonca prodala v pol milijona izvodih. McClure Korejcem boljši uspeh na tujem prerokuje tudi zato, ker naj bi bili korejski popizvajalci bolj profesionalni od japonskih in ponujajo tudi boljše zvočne izdelke, pa čeprav gre v večini za umetno ustvarjene zasedbe.

Glavna ovira je jezik
Najočitnejša prepreka pri osvajanju Evrope in Severne Amerike za azijske izvajalce pa je seveda jezik. V svetovni popkulturi je kraljica še vedno angleščina, zato je za izvajalca iz Toronta še vedno lažje sporočati zamisli in občutja kot za nekoga iz Tokia.

"Jezik je največja ovira, ki nas ločuje od svetovne glasbene arene," potrdi G. Na, 24-letna kanadsko-korejska pevka, ki je odraščala ob angleščini, a je uspešna v Koreji. Skupaj z dvema drugima skupinama K-popa je nastopila v londonski Brixton Academy pod okriljem Invazije K-Popa, kot so tržili koncertni spektakel.

Že oktobra se je podoben dogodek zgodil v newyorškem Madison Square Gardnu. Prav takšni koncerti so dokaz želje po uspehu, ki izvajalce in menedžerje vleče na Zahod. Kot pravijo, je povpraševanje večje kot kdaj koli prej, a se zavedajo tveganja. Pomembno je predvsem biti na pravem mestu ob pravem času.

V svetu popa ni prostora za azijske obraze?
Morda je zanje v tujini najteže prodreti prav v zasičeni žanr popa, a v ZDA in drugod so uspeh našli azijski izvajalci v ožjih glasbenih kategorijah: klasiki, plesnih zvrsteh, rocku in celo heavy metalu. Prav japonski predstavniki slednjega žanra X Japan so leta 2010 imeli uspešno severnoameriško turnejo in pritegnili pozornost koncertnih organizatorjev v Evropi, Južni Ameriki in drugod po Aziji, kjer so nastopali letos.

Japonska rockskupina L'Arc-en-Ciel se že nekaj časa spogleduje z ZDA in Evropo, za leta 2012 pa načrtujejo svetovno turnejo, med drugim bodo nastopili tudi v londonski dvorani, ki sprejme 2.500 ljudi. Njihov kitarist Ken je za Reuters kot težavo omenil predvsem kulturne razlike: "Na Japonskem vedno poslušam glasbo iz ZDA in Velike Britanije, nikoli pa nisem imel občutka, da ljudje v Veliki Britaniji poslušajo glasbo z drugih koncev sveta. Zato se zelo veselim, da bom lahko dobil občutek, kako Britanci dojemajo našo glasbo."

McClure dodaja, da naj bi bila glasba univerzalni jezik, a ni vedno tako. "Zdi se, da je na svetovnem tržišču popglasbe težko sprejeti azijski obraz. Ne vem, zakaj je tako, saj so Azijci na drugih področjih uspešni."