Perpetuum Jazzile se lahko pohvali že z zavidljivimi 40 leti delovanja, jubilej pa so se z domačim, slovenskim občinstvom odločili praznovati s kar štirimi zaporednimi koncerti v Cankarjevem domu. Tega niso naredili še nikoli poprej. “Običajno smo bili vajeni, da imamo en ogromen koncert v Tivoliju ali Stožicah ali pa so bili trije koncerti v Cankarjevem domu, letos pa je prvič, da tu nastopamo štirikrat. To je bil morda trenutno največji izziv,” je za MMC dejal Jan Trost, bariton, in dodal, da so lahko veseli, da jim jih je uspelo relativno lahko razprodati. "Smo utečen stroj, je pa res, da je vsak tovrstni podvig projekt zase. To pomeni, da ga je treba na eni točki začeti in prav to je najbolj kritična točka – če ga dobro zasnuješ, gre potem izvedba lahko dobro naprej,” je še poudaril in dodal, da so v vsakem projektu izzivi, ki pa jih multipraktik talentov rešuje sproti, včasih kolektivno, včasih individualno.

Še preden so stopili na oder, je bilo člane pred tretjim koncertom v seriji štirih mogoče videti v različnih stopnjah priprav. Nekateri so sedeli v tišini in se poskusili osredotočiti, predvsem pa je v zaodrju odmevalo od ogrevanja njihovih glavnih instrumentov – glasilk. Za popotnico so izvedli motivacijski ritual in nato strumno zakorakali pred občinstvo v Gallusovi dvorani. Začeli so z velikim pokom. Dobesedno. Po prostoru se je namreč razlegel zvok legendarne pesmi Richarda Straussa, Also sprach Zarathustra, ki je svojo z vesoljem povezano noto dobil predvsem prek filma Stanleyja Kubricka 2001: A Space Odyssey. Tudi pevce je v ozadju pospremila animacija galaksije, ki je k temu vtisu še dodatno prispevala. Po bombastičnem uvodu, ki je občinstvo, med katerim ni manjkalo tujcev, popeljal na okoli dveurno popotovanje s časovnim strojem po zgodovini Perpetuum Jazzila, so nadaljevali z vesoljsko tematiko. Več glasov je zapelo v harmoniji, se zlilo v eno in postopoma prešlo v skladbo Space Oddity glasbene ikone Davida Bowieja.

Poleg glasovnega spektakla so Perpetuum Jazzile že od samega začetka postregli s svetlobnim in vizualnim šovom, ki so ga nastopajoči, odeti v črno in postavljeni v formaciji na stopničkah, dopolnili z uigrano koreografijo – preprosti gibi so bili učinkoviti. Ta je k posnemanju in zibanju pritegnila tudi marsikoga v zbranem občinstvu. Ničkolikokrat je bilo namreč mogoče videti posameznika, ki si je sam pri sebi mrmral pesem in se sam pri sebi smehljal in v ritmu kimal z glavo.

Naslednja pesem je bila tudi zimzelena, a bolj poskočna – dvorano je do zadnjega kotička zapolnila melodija skladbe Don’t Stop Me Now rockovske zasedbe Queen. Perpetuum Jazzila res ni bilo mogoče ustaviti, uspešno so ustvarili tudi iluzijo slavnega kitarskega sola v tej skladbi. V tem primeru (in kasneje tudi pri drugih pesmih) so dodatno moč pesmi in celotni a cappella skupini dajali posnetki posameznih članov, ki so zavzeli veliki zaslon v ozadju. Uspešnici britanske zasedbe je nato sledil venček švedskega izvora – ABBE. Med drugim so tako zbrani slišali od pesmi Waterloo in Gimme! Gimme! Gimme! (A Man After Midnight) pa do Mamma Mia in Lay All Your Love on Me.

“Iz srca smo hvaležni, da ste nocoj tu in da naša zgodba traja že več kot 40 let. V tem času se marsikaj spremeni – tudi država, življenja, zveze ... Poustvarili smo marsikatero uspešnico,” so bile besede, ki so sledile bučnemu aplavzu. Tako so odpotovali daleč v preteklost in se poklonili takratnim zvezdam – pesmi naslednjega izbora so spadale h klasični glasbi. Poleg Beethovna, Bacha, Mozarta in Verdija se je med njimi znašla tudi Schillerjeva Oda radosti. Na ta način so Perpetuum Jazzile še dodatno znova pokazali vse, kar se da doseči “zgolj” z glasom.

Po še enem res zasluženem aplavzu so nadaljevali brez prestanka, s polno paro in odpeli pesem Sir Duke Stevieja Wonderja, kmalu pa se je časovni stroj spet “zavrtel” in v ušesa zbranih se je prikradla mešanica slovenskih pesmi. Odzvanjala so besedila, kot so: “Ko boš prišla na Bled, boš moja punčka spet/.../Čudna noč nad mestom spi, čudna luč nad njo žari /.../Prisluhni školjki, v njej poletje ti šumi/.../Vse dam, vse dam za eno noč, za eno noč, poletno noč”, pridružila pa se je tudi znamenita melodija Mačka Murija.

“Pot Perpetuum Jazzila je bila polna izzivov, a polna doživetij, čustev, mejnikov,” so bile besede, ki so bile del zahvale tudi nekdanjim pevcem skupine, obenem pa je ta služila kot poudarek, da so del repertoarja vedno predstavljale slovenske skladbe. “To vsi poznate, a nocoj premierno v a cappella izvedbi,” je bil uvod v Mesto sanj Alenke Godec, katerega čustveno besedilo: “Nikdar nisi čisto sam, vedno ti nekdo poda roko, da odpelje te drugam,” se je zagotovo, predvsem v “slečeni” različici dotaknilo marsikoga. “Desno roko v zrak in vzklikajmo, daj!” pa so bile močne besede, ki so vodile v bolj udarno različico ljudske pesmi Dajte, dajte.

Slovenskemu venčku je sledila uspešnica v angleškem jeziku, ki so jo Perpetuum Jazzile izdali septembra, v tednu, ko je minilo natanko 40 let od njihove ustanovitve slovenskega svetovno znanega vokalnega orkestra – Smells like Teen Spirit zasedbe Nirvana. “Spomini na ameriško turnejo so še sveži,” so nadaljevali in tako pojasnili, da se priredbe grandž pesmi niso lotili zgolj zato, ker v skupini trenutno prevladuje generacija, ki je odraščala v 90. letih prejšnjega stoletja in je bila to ena izmed takratnih himn. Pomembno se jim namreč zdi, da za občinstvo v tujini pripravijo tudi pesem, ki je poznana v njihovi državi.

Tako so Perpetuum Jazzile slovensko občinstvo odpeljali na kratko popotovanje po različnih državah in zapeli pesem Dernière danse francoske pevke Indile, Mas Que Nada Brazilca Sérgia Mendesa in Più Bella Cosa italijanskega zvezdnika Erosa Ramazzottija. Italijanski melos se je nato s skladbo In the Mood Bette Midler spremenil v džezovsko vzdušje. Na vprašanje: “Ali uživate?” pa so poslušalci v en glas nemudoma zakričali pritrdilno.

Da so kos kateremu koli jeziku, so dokazali tako, da so svoj bogati nabor dopolnili še z makedonsko ljudsko pesmijo Jovano, Jovanke, kmalu pa so se vrnili domov in prvič “zaigrali” tudi na harmoniko. Pet prostovoljcev iz občinstva je dirigiralo različnim delom zasedbe, medtem ko so njihova grla poskrbela, da je po Cankarjevem domu odzvanjala legendarna pesem Ansambla bratov Avsenik Na Golici. Nekateri izmed nastopajočih so na koncu s prostovoljci tudi brusili pete s plesanjem polke.

Naslednja pesem je opevala kraj, na tisoče kilometrov stran od Slovenije – skladbo Africa izvajalca Tota so napovedali zvoki, ki so oponašali začenjanje nevihte, marsikdo pa jo je prepoznal že po uvodnih notah. Po tej “klasiki” so Perpetuum Jazzile poželi enega izmed bolj navdušenih aplavzov. Dramatičnost naslednje pesmi so napovedale že animacije strel in odločni pogledi tistih na odru. Besede: “They will not control us, we will be victorious,” skladbe Uprising skupine Muse so odmevale iz ust skupine in vlile moč vsem zbranim. Preskok iz bojevitosti je napovedala pesem, ki je prišla iz Las Vegasa – duh kralja rokenrola Elvisa Presleyja so oživili z izvedbo pesmi Suspicious Minds, spodbuda, naj občinstvo ploska v ritmu, pa je naletela na vesel in pozitiven odziv. Nekatere so ritmi dvignili na noge, poslušalci pa so iz srca v en glas skupaj z zasedbo že po koncu pesmi spet zapeli refren.

Zadnja pesem pred bisom je nadaljevala ustvarjeno energijo in navdušenje – s pesmijo Celebration skupine Kool & the Gang se je cela Gallusova dvorana pridružila razpoloženemu praznovanju obletnice Perpetuum Jazzila. “Skupaj žurajmo še naslednjih 40 let,” so zaklicali v navdušenju, ki je preplavilo dvorano in nikogar ni pustilo ravnodušnega. Zavesa ni dolgo ostala spuščena, odobravajoči žvižgi in vzkliki so skupino spodbudili, da so se hitro vrnili na oder in znova prevzeli vajeti. Tokrat so se vrnili k britanskim legendam Queen in poskrbeli, da so se razživeti ploski hitro prilagodili ritmom uspešnic We Will Rock You in Radio Ga Ga. Nastopajoči so tudi prvič v tokratni seriji koncertov v Cankarjevem domu izkoristili priložnost, da za vedno ujamejo ta trenutek in so tako z občinstvom naredili tudi skupno fotografijo.

Koncert, ki je potekal skoraj brez predaha, so končali s pesmijo Michaela Jacksona Man in the Mirror. Četudi je bil zaključek mirnejši, pa je nosil pomembno sporočilo – vedno je treba s spremembami začeti pri sebi. Glede na to, da Perpetuum Jazzile, ki si je s koncertom prislužil dolge stoječe ovacije, deluje že štiri desetletja, ta nauk poznajo bolje kot kdor koli drug. "Moj staž bo januarja dopolnil 18 let. Biti del te skupine je vlak čustev, energije, prijateljstev. Življenjska izkušnja. Kot družina in skupina smo izkusili veliko. Zdaj imamo 40 let, pa mogoče še na 40 let," je za MMC še zagotovil Trost.