Čeprav Lana daje vtis naivne 'lutkaste' deklice, na opazke, da je gotovo s kom spala, da je v glasbeni industriji dobila priložnost za preboj, odgovarja: 'Prosim vas, saj ni več leto 1952.' Foto: Reuters
Čeprav Lana daje vtis naivne 'lutkaste' deklice, na opazke, da je gotovo s kom spala, da je v glasbeni industriji dobila priložnost za preboj, odgovarja: 'Prosim vas, saj ni več leto 1952.' Foto: Reuters
LDR igra na noto ameriškega domoljubja in poveličevanja njihovih popkulturnih ikon. V komadu National Anthem, v katerem za ameriško himno razglasi denar, poje 'rdeče, belo, modro je nebo'. Foto: Reuters
'Nekoč sem bila zelo poredno dekle, zato moram zdaj veliko moliti,' je izjavila ob neki priložnosti izvajalka, nekoč znana kot Lizzy Grant. Foto: Universal
Lano, 'utelešenje hipsterskih sanj', si zlahka predstavljamo v provokativni pozi v oglasu za oblačila American Apparel. Foto: Universal

25-letnica z bujnimi ustnicami (ki so ali niso umetno napolnjene, ampak, ali je to res tako važno?) in z včasih zapeljivim pogledom, včasih pa s tistim pogledom preplašene srnice prepeva o privlačnosti nevarnih grobih moških z alkoholnim zadahom - ki so videti kot James Dean, seveda - in jim šepetaje sporoča: "Ti si glavni, očka (v pesmi You Can Be The Boss, ki je sicer ni na albumu, o katerem pišemo) ..."

A nato v neki drugi pesmi isti ali vsaj zelo podoben lik moškega kot (dobesedno) fatalna ženska ubije, no, vsaj namiguje, da ga bo. Če verjamete, seveda.

Zaradi takšne zunanje podobe je Lana, ki sebe opisuje kot "gangstrsko Nancy Sinatra", že vnaprej obsojena na predsodek, da ni ravno najbistrejša v svojem razredu, nato pa v intervjujih (za Q, na primer) preseneti z "globokimi mislimi" in podatkom, da je študirala metafiziko, saj se že od malih nog ukvarja z razmišljanjem o tem, kaj je smisel življenja. Prav to premlevanje in dejstvo, da se kot zelo "možganska" oseba nikakor ni mogla vključiti v družbo vrstnikov, naj bi jo pripeljalo do vdajanja alkoholu, ki pa ga že nekaj let, kot pravi, ne uživa več. Je torej This Is What Makes Us Girls, zaključna pesem z albuma, ki so jo pred dnevi kot ozadje predvajali tudi na reviji visoke mode hiše Dior, avtobiografska zgodba o "ubogi bogati deklici", ki se spominja svoje ne tako oddaljene mladostne razposajenosti in hedonizma?

A Lano, kot je soditi po besedilih, opojne substance še vedno privlačijo, vsaj pri tistih usodnih moških. No, v precej filmskih besedilih, prikrojenih liku glamurozne Bonnie (da, tiste, ki celoto sestavlja s Clydom) z debitantskega albuma Born to Die, ki bo po vsem svetu na prodaj v torek, ga redno srka tudi sama, medtem ko s svojimi popolno manikiranimi nohti in z brezhibnim mejkapom načrtuje zločinske pohode.

Če vas je Lana očarala ali ste med tistimi, ki ste jo "a priori" zasovražili, ker je pravzaprav izmišljen lik, ki ga igra dekle po imenu Lizzy Grant, v resnici ne ravno "gangstrska Nancy Sinatra", ampak hči milijonarja z idiličnega ameriškega podeželja, se vprašajte, zakaj vas tako razburja.

Ali ni pravzaprav večina prisotnih (vsaj ženskih izvajalk) na glasbenem prizorišču nekakšnih lutk v rokah založb, ki krojijo naš okus in nam dajejo misliti, da smo mi tisti, ki svobodno izbiramo? Kaj je tisto na Lani, kar tako vznemirja glasbene laike in poznavalce? Vas (nas) tako jezi tudi njena vrstnica Lady Gaga, nekoč tako kot čisto običajna Lizzy Grant čisto običajna Stefani Germanotta? Ali je pri Gagi to pač sprejemljivo, ker se ne pretvarja, da ustvarja kaj drugega kot lahkoten pop? Bodimo iskreni, nalezljivo naslovno popbalado Born to Die z Laninega prvenca bi v malce drugačni različici zlahka pripisali prav Gagi.

Ni čisto jasno (baje tudi njej sami ne), zakaj na Lano Del Rey nekateri še vedno lepijo oznako "indie", saj so na Born to Die poleg nesporno genialne popbalade Video Games, zaradi katere je bila Lana poleti sploh izstreljena v zvezdniško orbito, zbranih 11 pesmi, ki so čistokvrni popkomadi (pod nekatere so se podpisala velika popproducentska imena, ki jih je mogoče povezati tudi z Belindo Carlisle pa z Eminemom), tudi založba, pri kateri je album izšel, nikakor ni kakšna manjša "indie" ustanova, ampak na Otoku Polydor in v ZDA Interscope, ki delujeta pod okriljem velikana Universal. Komad Radio, na primer, se sliši kot ustvarjen za to, da bi bil uspešnica.

Čisto jasno pa ni niti to, zakaj si je Lana (nič več "indie" Lizzy!) na albumu privoščila spodrsljaje, kot je Off To The Races, ki se ga ne bi (ali bolje, bi se ga) sramovala kakšna hiphopstarleta in v katerega besedilu LDR omenja "vsak utrip njegovega kokainskega srca" in pri, denimo, R. Kellyju obvezni šampanjec "crystal" (da, čisto zares), nato v isti pesmi navrže še omembo bakardija, pa ležanje ob bazenu v bikiniju, zvezdniški hotel v LA-ju Chateau Marmont in celo obet služenja kazni v razvpitem zaporu Rikers Island (da, čisto zares).

Siceršnja podoba "temačne popplošče s twinpeaksovskim pridihom" (Carmen) je precej uspela, prav tako izvedba, se strinjajo kritiki: LDR poje v prepoznavnih žalobnih nizkih tonih - "Hollywood sadcore", žanr, ki si ga je izmislila sama, pač. In ne govorimo o tiste vrste nizkih tonih kot v njenem že kar zloglasnem "zafušanem" nastopu na Saturday Night Live.

Odzivi na brezhibno "spolirani" album so v splošnem naklonjeni, precej ironično pa so mu le 5,5 od 10 točk namenili pri "hipsterski bibliji" Pitchfork, ki je bila eno glavnih gonil Laninega vzpona. Se podoben "nož v hrbet" ob izidu prvenca obeta tudi njihovi (zdaj še) ljubljenki Azealii Banks?

Ocena: 4; piše: Alenka Klun