Čeprav so sinoči Stožice po tihem od Marka Knopflerja pričakovale ikonično skladbo Sultans of Swing.

A dočakale je niso. Stari lisjak na kitarah je namesto tega ponudil svojim poslušalcem mešanico največjih uspešnic skupine Dire Straits (ki so bile v manjšini), nekatere manj znane skladbe iz njegovih soloprojektov, solaže na odru in raznolikost v zvoku, ki se je - odvisno od sedeža, ki ga je imel obiskovalec sinoči - znova precej razlikoval. A akustika v Stožicah se je v primerjavi s preteklimi "spodrsljaji" izkazala za relativno solidno.
Stožice, Stožice
In ker konec koncev le ne pride vsako leto v Slovenijo Mark Knopfler, so to obiskovalci še posebej cenili, saj so mu sledili ob vsaki potezi na kitari. V precej umirjenem tonu. "Na rockovskih koncertih se ne sedi," nas je opozorila ena izmed obiskovalk, a prav to je bila usoda dvorane v Stožicah med slabima dvema urama Knopflerjevega poigravanja in preigravanja na kitaro.
Ikona rokenrola - v prvi vrsti produktiven skladatelj in glasbenik - se je namreč v zadnjih letih osredotočil predvsem na folkglasbo, ki jo je popestril z zvoki dud, ukulel, harmonike, piščali in violine. Prav te so poleg neuničljive trojice: kitara-bas-boben zaznamovale sinočnji koncert v Stožicah, ki se ga je udeležilo po uradnih podatkih dobrih 7.000 obiskovalcev.

Knopfler se je vrnil v Slovenijo po letu 2005, ko je nastopil v Hali Tivoli. Opremljen z novejšimi soloskladbami, ki dajejo pečat njegovi novi turneji Privateering. "Dober večer, Ljubljana! Prosim pozdravite nazaj Marka Knopflerja," je v slogu cirkuškega napovedovalca naznanil lik na odru. Dvorana Stožice je bila tako njegova sedma postaja na turneji, ki bo obsegala 72 koncertov v 65 mestih in se bo sklenila na španskih odrih 31. julija. In že samo dejstvo, da se je vrnil med svoje slovensko občinstvo, so sinoči Stožice pozdravile z bučnim aplavzom.

Večer, kjer so se pod sojem reflektorskih luči izmenjevali njegov Les Paul in skrbno ohranjeni rdeči Fender Stratocaster, so dvorano napolnili nadrealne tone, ki jih je zmožen ustvariti le Knopfler. Udaril je neposredno - brez spektakla - s skladbo What It Is v spremstvu svoje šestčlanske instrumentalne spremljave.

Koncert za sladokusce
To je bil uvod v nastop, kjer glasba ni letela mimo ušes, temveč je zahtevala od poslušalca določeno mero koncentracije in pozornosti, da bi jo razumel na način, kot ga je podajal Knopfler. Mojstra pihal Michael McGoldrick in violine John McCusker sta imela pri tem pomembni stranski vlogi. Namreč prav ob variacijah tihih zvokov, ki jih je mogoče izvleči iz flavte oz. godala, je Knopfler prilagajal tempo in jakost svojih kitar. Skladbe še daleč niso imele natančno določene minutaže, ki se je ni smelo prekoračiti. Ne. Skladbe so tekle ena v drugo, dovoljevale le aplavze ob koncu in sprožale (redke) spontane ploske iz dvorane.

Status ikone rokenrola je Knopfler upravičeval, ko se mu je pridružil zvok celotne skupine - poleg McGoldricka in McCuskerja še Richard Bennet na kitari, Guy Fletcher na klaviaturah, Jim Cox na pianu oz. harmoniki, Glenn Worf na basu in Ian Thomas na bobnih.

"Kako ste? Nocoj bomo dolgo igrali," je bil eden izmed Knopflerjevih redkih besednih nagovorov sinočnjega večera. Pustil je, da je govorila le glasba. Občinstvo je tako lahko spoznalo več njegovih obrazov in izražanj. Knopflerja na akustični kitari (ob Privateering) so spremljali ploski občinstva. Knopflerja ob "jedkih krikih" njegove svetlorjave lepotice sredi neutrudnega speva ukulel in akustike ter minimalnimi vokalnimi vložki (Hill Farmer's Blues). Knopflerja kot mojstra za legendarnim rdečim Fender Stratocasterjem, kjer je bila enkrat dovolj le spremljava kontrabasa in bobna (I Used to Could), spet drugič violinski folk (Corned Beef City).

Prvi del koncerta, ki ga je prelomila izvedba večne skladbe skupine Dire Straits Romeo and Juliet, ki je spravila iz občinstva tudi malce glasnejše spontano prepevanje, je Knopfler premišljeno prepuščal solažam svojih instrumentalistov. Naj bo to nekajminutni uvod flavte v Father and Son ali violinsko-kitarska epopeja (Haul Away).

Uspešnice skupine Dire Straits za pokušino
Prav prva uspešnica zasedbe Dire Straits sinočnjega večera je dala koncertu nov pogon. Knopfler je začel z nizom bolj razigranih bluzovskih in folkskladb (Song for Sonny Liston, Postcards from Paraguay, Haul Away), kjer je treba posebej izpostaviti predvsem približno 13-minut trajajočo Haul Away, kjer se je Knopfler zoperstavil mojstrstvu violinskih minimalizmov (pa naj bo to brenkanje po strunah ali izvabljanje najnižjih tonov iz nje) s svojo kitaro. Nekje na sredini pa zapustil "dvoboj" tihih zvokov violine in kontrabasa.

Razgreti od hitrejših ritmov so tisto prvo pravo zadoščenje dočakali ob podaljšani različici Telegraph Road. Komponente, ki jih je Knopfler predstavljal čez koncert, so se na tem delu spojile do popolnosti. Občinstvo je dobilo staro poznano uspešnico, Knopfler s skupino pa prostor za dokazovanje, kako se skladbi ne podaljšuje življenjska doba le z neskončnim preigravanjem po pravilih, ampak kako se jo nadgrajuje z mero improvizacije. In to je storil v dveh konkretnih vmesnih kitarskih solažah.

Občinstvo je tako prišlo na svoj račun. A pustili so jih lačne v trenutku, ko so dobili košček tega, kar so iskali. Knopflerja in ekipo je ob prihodu nazaj na oder pričakala množica ljudi pod njim, ki se je rešila ukleščenja v neudobne stole in bila pripravljena na nadaljevanje v tempu, ki ga je začrtal Telegraph Road.
Sultan brez Sultans of Swing
"Sultans of Swing," so se vrstili nekateri vzkliki pod odrom, ko je Knopfler začel s še eno mojstrovino skupine Dire Straits Brothers in Arms. Po posvetu pa stoječo dvorano zapustil s So Far Away (prav tako skladbo zasedbe Dire Straits). Dvorana je ostala na nogah. Ploskala in žvižgala. Tema je nekaj časa še vztrajala nad dvorano, a prižig luči je zbledel vsakršno upanje, da bo Knopfler na oder stopil še tretjič v enem večeru.

Že res, da ni bilo tistega stopnjevanja, ki ga Knopfler zna narediti med improvizacijami Sultans of Swing med nastopi v živo, kjer drži občinstvo v pričakovanju do zadnje tretjine, zato je bil sinoči "sultan brez svinga". Toda 63-letnik je daleč od turneje največjih uspešnic skupine Dire Straits, saj konec koncev tega ne potrebuje. Ima ime in ima svojo glasbo, ki nadaljuje svojo evolucijsko pot.

Nekaj utrinkov smo za vas pripravili tudi v spodnji galeriji in amaterskem videoposnetku.