Zasedbo, ki je prvenec naslovila Brez nadzora brez morale, sestavljajo pevec in kitarist Rok Ahačevčič, kitarist Robi Glač, baskitarist Jaka Novak, bobnar Blaž Kuster ter tolkalist in klaviaturist David Podgornik.

Mnogi jih zaradi zvoka primerjajo z Big Foot Mamo, česar se oni ne sramujejo in odkrito priznavajo, da so jih veliko poslušali, zato močnega vpliva ni smiselno zanikati. "Dejansko smo vsi odrasli z Big Foot Mamo in zdaj to zanikati in govoriti ne, mi smo pa poslušali tuje skupine. Nismo, poslušali smo Big Foot Mamo. Smo seveda tudi tuje oziroma jih zdaj, ampak vseeno smo v Sloveniji in kako pa boš drugače naredil rokenrol, kot da bo 'žgalo' in da bo super," je za MMC pojasnil David Podgornik.

Odkrito priznavajo tudi to, da so za njimi tudi koncerti, na katerih so igrali zgolj za dve osebi, a jim to motivacije ni vzelo – za prihodnje leto so napovedali drugi studijski album, ki ga bodo 12. marca predstavili v ljubljanskem Kinu Šiška, za koncert pa so do zdaj uspeli prodati že skoraj 400 vstopnic.

Več si lahko preberete v spodnjem intervjuju z Davidom Podgornikom in Jako Novakom.

Rock zasedbe niso ravno redna pojava na Emi. Zakaj ste se odločili za prijavo?
DP: Rekli smo, da bomo poskusili in se pokazali širši množici, bila je dobra izkušnja, vseeno pa tega ne bi ponavljali, ker konec koncev smo rokenrol zasedba. Če pa potegnemo črto, je šlo za fajn izkušnjo, dejansko nas je nekaj ljudi na podlagi tega spoznalo. Vseeno pa nas takrat ni poznalo toliko ljudi, da bi rekli, oni pa niso več rokerji. Zdaj si pa tega ne bi več dovolili.

Se vam zdi, da zaradi žanra s tovrstnimi izbori izgubljate kredibilnost?
DP: Zagotovo jo. Če bi šli zdaj na Emo recimo Big Foot Mama, bi vsak rekel, kaj se pa grejo. Mi smo pa na sceni dve leti, ne pozna nas še toliko ljudi, da bi si ustvarjali sliko o nas, tako da ni nič narobe, če mladi bendi to poskusijo.

Je bila to vaša prva izkušnja z igranjem na matrico?
DP: Ja, to je bila prva izkušnja na matrico in prvič smo dobro igrali (smeh), ker smo bili točni. No, razen vokal ni bil točen, ostali smo pa bili (smeh).
JN: Potrebovali smo dve vaji, da smo se sploh navadili igrati na takšen način.

Ste se počutili slabo, ker je bila v primerjavi s siceršnjimi to tako drugačna odrska izkušnja?
DP: Dejansko. Ko smo se pogovarjali z ostalimi tekmovalci, so govorili, kako je dobro vzdušje v dvorani, ker je bilo veliko animatorjev. Mi smo vajeni koncertov – ko ljudje pridejo, kar sicer ni velikokrat (smeh) – da je dejansko dobro vzdušje, tam pa je bilo precej umetno in smo se veselili, da bo vsega skupaj konec. Tiste tri minute nastopa so mi bile najmanj všeč, vse ostalo v povezavi z Emo je bilo super.

Na kakšen način se je delovanje vaše skupine spremenilo, ko ste podpisali pogodbo z založbo?
JN: Na začetku je bila to zagotovo neka moralna spodbuda, dejansko smo doživeli, da smo nekaj vredni in to je tudi glavna pozitivna stvar, ki smo jo v povezavi z založbo dobili. Šele zdaj, po dveh ali treh letih, pa pride tudi ta finančna injekcija.
DP: V tistem obdobju so oni podpisali pogodbo s štirimi mladimi bendi in čakali, kateri bo v redu in kateri ne. Je pa zagotovo lažje, ker na založbi so ljudje, ki poznajo ljudi – že sporočilo za javnost znajo spisati, ki ga mi pač ne znamo in je fino. Je pa tudi velika napaka to, da se potem vsi preveč zanašajo na založbo in so prepričani, da bodo vse uredili oni – kot denimo koncerte, ki smo si jih mi v celoti uredili sami. Založba tukaj ni imela nobene vloge. Kar pa se tiče izdaje plošče, sporočil za javnost, glede tega pa naredijo veliko in lahko ta del v procesu ustvarjanja odmisliš.

Na finančno injekcijo ste mislili v smislu podpore pri ustvarjanju materiala ali honorarjev?
DP: O honorarjih za nas ne, ampak financirajo naše projekte.
JN: Naj bo to izdaja videospotov, singlov, plošče ...
DP: Ne gre pa tukaj za mesečne honorarje. Ampak podprejo določen odstotek pri izdelavi izdelka, konec koncev pa tudi vzamejo. Ne gre za to, koliko kdo da in koliko dobi, ampak denar kroži. Je pa fino, da se z ljudmi na založbi dobro razumeš, ker gre za en tak simbiotski odnos – daš dam. Ne moreš se iti tega: "Zdaj smo pa mi hudi in ne bomo ničesar dali." Ne gre, ker potem založba reče dovolj.

Nekje sem zasledila komentar, da so vaša besedila pesmi trivialna oziroma preprosta in predvidljiva. Se vam zdi, da v tem žanru slovenskega mainstream rocka sploh drugače ne gre, ker občinstvo to tudi pričakuje?
DP: To smo se ravno zadnjič pogovarjali. Naša skladba Kralj je poslušalcem čisto navaden žur komad, nihče pa ni pomislil, da je bil naš kitarist v času, ko je to napisal, resnično depresiven – ko ni bilo nič ne črno ne belo, ni vedel, kam naj gre. Če gledaš na prvo žogo, so res preprosta in trivialna.
JN: Refreni so zagotovo tri ali štiri besede in gremo.
DP: Niso pa ravno najbolj butasti na svetu, vseeno se trudimo ljudem nekaj dati. Sploh zdaj z drugo ploščo, nočemo samo tega, da se skače in je žur, ampak če bo morda kdo lažje zaspal zaradi naših besedil, bomo zelo veseli.

Ne moremo mimo paralel, ki jih lahko potegnemo z Big Foot Mamo. Čeprav pravite, da ste to že prerasli, pa je to vseeno precej očitno tudi v novejših skladbah.
JN: Zagotovo. To je ta izpovednost slovenskega mainstream rocka, ki takšna je in takšna vedno bo. Zagotovo so oni naš velik vpliv.
DP: Dejansko smo vsi odrasli z Big Foot Mamo in zdaj to zanikati in govoriti ne, mi smo pa poslušali tuje zasedbe - nismo, poslušali smo Big Foot Mamo. Smo seveda tudi tuje oziroma jih zdaj, ampak vseeno smo v Sloveniji in kako pa boš drugače naredil rokenrol, kot da bo "žgalo" in da bo super. Saj drugo se tudi ne "prime". Mi bil lahko komplicirali in v skladbe tlačili po 16 akordov, ampak nimaš nekega manevrskega prostora – oziroma mi morda drugače ne znamo in zdaj iščemo izgovore. Ampak to smo mi, to smo Lumberjack, nam pa gre morda malo na živce, ker so to naše zgodbe. Big Foot Mama je svoje zgodbe pisala pred 25 leti, ko so bili toliko stari kot mi, mi jih pa zdaj. Je podoben način pisanja besedil in glasbe, ampak so dejansko to stvari, ki so se dogajale nam, ker smo mi avtorji skladb, kakor koli obrnemo.

"Prijemljejo" se tudi skladbe, ki niso čisto znotraj okvirjev mainstream rocka.
DP: Edino pravilno, kako pa bi bilo, če bi igrali zgolj mi in Big Foot Mama. Vedno imaš vijolične in rožnate zavese in se zdi super, ampak bele se pa ves čas kupujejo. Mi smo morda izbrali to varno rokenrol pot, ampak takšni smo in nekaj veliko eksperimentirali ne bomo, ker to nismo mi, čisto preprosto.
JN: Konec koncev tega mainstream rocka v Sloveniji ni bilo od Big Foot Mame, medtem ko alternativna scena ves čas obstaja in je zelo nasičena. Ravno tukaj smo mi videli svojo priložnost.
DP: Pa niti ni šlo za to, da smo videli priložnost – no, smo, ampak smo bili že na začetku usmerjeni v to, tudi zaradi vpliva in vsega ostalega. Vseeno pa močno pozdravljamo vse alternativne zasedbe, ker je super, da je scena raznolika in drug drugemu dajemo prostor. Če bi bile same skupine, kot so MRFY in Koala Voice, bi bilo preveč. Bi pa zelo radi igrali z MRFY, že zato, ker smo si tako različni.

Se vam torej zdi, da mlade skupine nekje morajo videti vzor oziroma imeti nekoga, ki ga lahko "kopirajo", da sploh najdejo svoj zvok?
DP: Ko ustvarjaš skladbo, jo tako in tako slišiš iz drugih skladb, ki si jih poslušal – ali pred petimi leti ali včeraj in če bi rekel, da bi jaz celo življenje poslušal Rihanno ali Pink, zdaj pa bom ustvarjal Black Sabbath glasbo, ne gre.

Se vam torej zdi, da ste svoj zvok našli, glede na to, da pravite, da eksperimentirali ravno ne boste?
JN: To pa zagotovo še ne. Ravno zdaj z drugo ploščo odkrivamo, da je tudi v rokenrolu veliko dimenzij, ki jih lahko še odkrijemo in so še nedefinirane. Smo še mladi, okusi se bodo spreminjali, ostali bomo pri rokenrolu, je pa tukaj okrog še veliko prostora za druge elemente – pa naj gre za pop, blues, electro, kar koli.

Kakšen je vaš recept za to, da se usidraš na slovensko glasbeno sceno?
DP: Da si pristen. Ker dejansko tega manjka, da poveš vsakemu iskreno in daš od sebe tisto, kar znaš, in ne tisto, kar hočejo drugi, ker potem tega ne boš naredil dobro, ker ne bo tvoje in ne bo iskreno. Pri nas je razliko naredil odrski nastop – nas ljudje poznajo kot koncertno zasedbo, na YouTubu oziroma na spletu pa nas šele zdaj počasi spoznavajo, so pa ljudje hodili na koncerte na žur, ker je bilo fino. Takrat smo bili stari 18 ali 19 let, zdaj smo malenkost starejši in bi si od glasbe morda želeli kaj več, ampak mi smo res igrali povsod, za nič denarja.

Zadnjega pol leta recimo dobimo kaj od koncertov. Pred časom smo igrali v Idriji in sta naju prišla poslušat dva. Dva sta bila v dvorani. In sem jaz rekel tonskemu mojstru, če mi lahko malenkost dvigne nivo klaviatur, pa mi je nazaj rekel: "Saj te nobeden ne posluša." In v Sloveniji, kjer ni nikogar, ki bi te plasiral oziroma te potegnil naprej med "zvezde", je pomembno, da se res pokažeš in daš ljudem vedeti, da si del njih. Če vsi kupujejo v Lidlu, zakaj bi se delal zvezdnika, če tudi ti kupuješ tam kot vsi ostali. Če te ljudje res začutijo in te vzamejo za svojega, se tudi ni težko dvigniti in priti na koncert. To je sicer zelo težko doseči. Vsi klikajo in poslušajo, da bi pa kdo vstal in prišel na koncert, je pa druga zgodba.

Ravno to je bilo moje naslednje vprašanje – kako všečke na Facebooku in oglede na YouTubu pretvoriti v obiskovalce koncertov?
JN: Mi smo imeli bolj obraten problem.
DP: Nas so dejansko ljudje na koncertih spoznavali. Mi smo igrali za 10 ljudi – pa to ne pretiravam, čeprav bendi o tem neradi govorijo. Vsi so igrali za več sto ljudi, super, bravo, jaz bi koga vprašal, kako jim to uspe, pa mi nihče ne zna povedati, ampak ko igraš pa pred desetimi, potem 20, potem pa jih pride 50, pa si že misliš super, koliko ljudi je prišlo. Potem se je pa ta "družina" začela širiti iz koncertov. Ampak je pa res danes lepo poslušati na YouTubu, da bi pa kdo vstal in šel na koncert, pa redko – sploh za neke mlade bende, ki se šele uveljavljajo.
JN: Recimo več vstopnic imamo prodanih za koncert v Kinu Šiška, kot imamo všečkov na zadnjem singlu.
DP: Na Facebooku imamo potrjenih 350 ljudi, prodanih vstopnic pa je 377.

Eno je to, da je ljudem težko vstati in priti na koncert, kaj pa to, da so pripravljeni za vstopnico odšteti več deset evrov?
DP: Pri nas ljudje niso prišli zaradi same glasbe, ker bi si lahko doma zavrteli skladbe, ampak so prišli na žur, na rokenrol večer. Mi smo prvo ploščo naslovili Brez nadzora brez morale in s takšnim mišljenjem so ljudje tudi prišli na koncert. Mi se pa tega nismo sramovali – vsi so bili neki umetniki, mi smo bili pa "muzičarji". Je pa res, da je težava, ker veliko igramo in na različnih koncih. Nekje je vstopnina lahko 5 evrov, dva tedna pozneje pa nekaj kilometrov stran igramo brezplačno. Seveda ne bodo kupili vstopnice. Zato so klubski koncerti zelo tvegani, sploh če nekje igraš brezplačno in s kakšnimi večjimi bendi – recimo silvestrovanja, poleti, ko so brezplačni dogodki na trgih. Se ne splača. Ampak seveda, za vse drugo se lažje zapravi kot za koncertno vstopnico.

Kako pomembna so za vas družbena omrežja? Omenjate, da težko pretvorite obiskovalce koncertov v všečke.
DP: Ne obvladamo jih, ampak vseeno pa se trudimo. Kot smo naredili videospot za Tisti dan – zadnji videospot prvenca – smo se pogovarjali, da moramo še nekaj narediti. Dejansko malo vemo, kdaj bi kaj naredili, ni kar iz danes na jutri. Takrat smo rekli, da moramo še nekaj narediti in smo se odločili za videospot – na družbena omrežja smo objavili prošnjo, naj nam ljudje pošljejo fotografije in spomine s koncertov in smo dejansko naredili tri minute in pol kolaža, ampak ljudje so se odzvali. Tudi na družbenih omrežjih ne uporabljamo strategije, da mora biti objavljeno točno ob dvanajstih, ker je takrat gor največ ljudi, ampak če zaključimo koncert ob pol enih zjutraj in se nam zdi, da bi nekaj delili s svetom, objavimo. Sicer dobimo dva všečka, ampak se pa pozneje nabere. Če imaš ljudi, ki te spremljajo, je v redu.
JN: Je pa zagotovo pomembno, da imaš vsaj neki videz strani enoten. To so nam tudi na založbi na začetku močno pomagali, da imaš promocije za koncerte urejene po nekem sosledju. Je pa zelo pomembno, da je vsebina – ne glede na to, kakšna je – plasirana na družbena omrežja.
DP: Če bi rekel, da smo glede tega totalni debili, bi se zlagal. Dejansko se posvečamo tako menedžmentu benda kot tudi bookingu, čeprav smo Dolenjci, ki veljajo za bedake.

Pravita, da je recept za uspeh pristnost. Bi potem rekla, da je to tudi vaš največji doprinos glasbeni sceni?
JN: Upamo, da je. Ni pa na nas to, da bi sodili, kakšen je naš doprinos sceni.
DP: To bodo povedali drugi čez 20 let.
JN: Delamo pa zagotovo na tem, da bi se na celotno sceno vrnila pristnost, in če bo kdo rekel to, bomo neverjetno zadovoljni.

Se vam zdi, da gredo stvari za mlade glasbenike na bolje?
JN: Zagotovo, nam se zdi, da je krasno.
DP: Odvisno je od tega, kako delaš. Imaš tudi srečo in se zgodi ne vem kaj, ampak za nas je super, težko bi si lahko bolje predstavljali v treh letih resnega dela. Smo noro veseli, so pa tudi bendi, ki pravijo, da ni v redu, da se mladih glasbenikov ne podpira, ampak ne vem pa, kaj naredijo, da bi se jih. Sedeti na riti in čakati ...

Kateri so potem najboljši načini, kako opozoriti nase?
DP: Mi smo nase opozorili, ko smo igrali na ORTO Festu in smo založbi rekli, ali lahko znana medijska hiša pride na naš koncert, pa so nam rekli, da nismo še tam, čeprav smo že izdali prvo ploščo. Potem smo nekaj dni po tem igrali na neki šolski prireditvi – ob dvanajstih dopoldne za petnajst osnovnošolcev, za šolo pa je bil potok. To je bilo februarja. In smo rekli, da bomo posneli videoposnetek, v katerem bo Robi skočil v potok in odplaval k medijski hiši. To smo posneli in ljudi prosili, naj delijo, da bo to videla tudi novinarka. Najprej ni bilo nič, potem pa smo na dan koncerta ob sedmih zvečer na Facebooku videli, da bodo prišli. Ampak smo res to naredili prvič, takrat je delovalo, zdaj pa ne bi več. To je eden izmed načinov, kako opozoriti nase.

V zadnjem času se precej govori o družbenokritičnih besedilih in o tem, da če jih nimaš, nisi v koraku s časom. Ampak a se morda ravno zaradi tega zdi lažje izstopati z ljubezenskimi?
DP: Morda smo še malenkost premladi, da bi ustvarjali družbenokritična besedila.
JN: Pa naša težava je tudi ta, da nobenemu v življenju ni ničesar zares manjkalo. Smo imeli tudi slabe trenutke, nihče pa ni stradal ali kaj podobnega. Zato se tudi za zdaj nismo čutili, da smo v položaju, da bi lahko napisali kaj takšnega.
DP: Nismo zreli za to oziroma morda tudi nikoli ne bomo.
JN: Seveda so tudi neki skupni globalni problemi, kot je okoljska kriza, ki se nas tičejo vseh, ampak preprosto za zdaj nismo dovolj zreli.
DP: Nismo pa želeli biti pametni, ker si hitro 20-letni "mulc", ki misli, da vse ve. Res smo imeli lepa otroštva.
JN: Je pa zagotovo res, da v prihodnje ni izključeno, da bi tudi mi kaj doprinesli k skupnemu dobremu tudi z glasbo.

Kdaj bo izdana druga studijska plošča? Kako daleč ste s pripravo?
DP: 12. marec 2020 (smeh). Plošča bo prišla skupaj s koncertom v Kinu Šiška. Pripravljamo nekaj drugačnega, da ne bo samo rokenrol žur, ampak tudi nekaj malo več, da si bodo ljudje zapomnili. Ploščo delamo z Dejanom Radičevičem, novim producentom. Zamenjali smo ga, ker smo želeli poskusiti še nekaj novega, zdaj trenutno imamo vaje. Bo šlo pa precej na tesno.

Torej še ni vse posneto?
DP: Posneto ni še nič. Zdaj smo na vajah pri tretji skladbi od desetih. Snemali bomo januarja. Sicer smo rekli, da bo novembra naš zadnji koncert, zdaj pa smo potrdili že štiri za december. Potem smo rekli, da januarja pa res ne bomo koncertirali, ampak imamo dva tudi že za takrat (smeh).
JN: Januarja bomo posneli, februarja bomo še kaj dodali, potem pa produkcija. Bo uspelo, mora (smeh).
DP: Malo mora biti tudi rokenrola (smeh).