Zasedba Tidal Waves se po skoraj štirih letih vrača na slovensko glasbeno sceno. Žigi Cerarju (električna kitara, vokal, programiranje, glavni pisec glasbe) in Klemnu Rizmalu (baskitara, spremljevalni vokal, soavtor glasbe) se je letos pridružil tudi Sebastjan Weber (bobni, pisec besedil). Člani, ki že več mesecev "meljejo, vadijo in ustvarjajo", so vrnitev naznanili s pesmijo Naprej, ki jo je pospremil tudi videospot.

"Želimo delati glasbo, ki je hkrati všeč nam, pa še komu – tudi slikar si želi, da njegovo sliko ljudje vidijo na razstavi," je za MMC dejal Weber in poudaril, da želijo ustvariti lastni podpis, po katerem jih bodo ljudje prepoznali. "Najpomembnejše sporočilo je, da ne obupaš," je poudaril Cerar in dodal, da s svojimi pesmimi želijo pomagati drugim. Rizmal ob tem meni, da je pomembno deliti svoje občutke – v nasprotnem primeru se lahko pojavijo težave.

Še naprej se nameravajo posvetiti avtorski glasbi v slovenskem jeziku, njihova želja pa je čim več koncertirati. Trojica namerava izdati še tri ali štiri single – drugega, za katerega imajo še več upanja, že v januarju ali februarju –, nato pa bodo mogoče začeli razmišljati o plošči.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Svojo pot ste začeli leta 2016, vmes je bilo nekaj menjav članov. Kako te vplivajo na dinamiko zasedbe?
Žiga: Imajo kar velik vpliv – lahko ustvarjaš glasbo, ne moreš pa se dogovoriti za koncerte, ker nimaš ljudi.
Klemen: Nikoli ne veš, kdaj se bo skupina spet spremenila in za koliko naprej lahko dejansko načrtuješ, ker nimaš stalnih članov – ne moreš vedeti, ali bo nekdo še igral s tabo čez pol leta, eno leto ali boš moral spet iskati nekoga in kje ga boš našel.
Žiga: Zgodilo se je, da smo se fotografirali, in potem je čez mesec ali dva nekdo rekel, da ne bi več igral. Nikoli nismo mogli narediti turneje. Tudi videospotov nismo mogli načrtovati oz. če smo jih že naredili, so ljudje po pol leta odšli in je potem vse bilo videti malce čudno. Včasih sva pomislila, ali je to, da se je zamenjalo več ljudi, slabo za ugled skupine. Sva pa ves ta čas ustvarjala glasbo.
Klemen: Tudi če ni bilo članov, sva vseeno izdajala stvari, saj se je stvar morala premikati naprej. Je pa res, tudi če nekaj "zagrabi", se potem spet zalomi pri koncertih – ali boš nekoga najel ali dobil novega člana …
Žiga: Trije singli, ki sva jih izdala na začetku delovanja, so se vrteli na radiu, Andrej Karoli nas je vzljubil, postali smo tudi Ime leta na Valu 202, kar je bilo noro. A takrat nisva imela ljudi in sva potem člana na silo iskala, da smo vse lahko izpeljali. Tista zasedba je bila kar kul, a se je potem zapletlo zaradi nekih drugih situacij, pa sva spet sama ostala.
Klemen: Ljudje imajo kdaj druge prioritete, nikogar ne moreš siliti.

Kako sta se povezala s Sebastjanom?
Klemen: Iskala sva bobnarja, na Facebooku sva ustvarila skupino Bend te išče/Ti iščeš bend specifično zato.
Sebastjan: Na njun oglas sem se odzval, ker me je njuna glasba pritegnila, zdela se mi je zanimiva.
Klemen: Nekaj kandidatov smo našli, nato pa smo se s Sebastjanom kar dogovorili, da bomo začeli. To je vse, kar potrebuješ. Tako že več kot pol leta meljemo, vadimo in ustvarjamo.
Žiga: Pogovarjali smo se o zadanih ciljih, v kateri smeri bi delali. Odločili smo se, da bomo še naprej ustvarjali samo avtorsko glasbo v slovenskem jeziku.
Klemen: Osredotočeni smo na slovenski trg, radie, koncerte, festivale, da pridemo na neko raven. Želimo, da vse oživimo, naslednje leto pa se bodo po mojem predvidevanju že začeli koncerti.
Sebastjan: Zdi se mi sicer, da skozi leta preposlušaš veliko glasbe, okus se ti izoblikuje, obenem pa se z leti omehčaš in ugotoviš, da "soft" ne pomeni nujno slabo, nekakovostno. Lahko na primer ustvarjaš zelo kakovosten pop, ki bo dosegel množice. Želimo delati glasbo, ki je hkrati všeč nam, pa še komu – tudi slikar si želi, da njegovo sliko ljudje vidijo na razstavi, mi pa, da nas nekdo sliši, a za to ne želimo iti čez trupla.

Na glasbeno sceno se vračate po skoraj štirih letih odsotnosti. Kaj so dobre in slabe strani večletnega premora?
Klemen: Tudi če vmes ustvarjaš, a ne izdajaš in nimaš koncertov, te ljudje malo pozabijo in nisi tako priljubljen, kot bi hotel biti. Spet moraš iskati nove poslušalce, prizorišča, vse se spremeni.
Sebastjan: Mislim, da je to tudi posledica pritiska družbenih omrežij, kjer se moraš ves čas pojavljati. Ni več osredotočenosti, predvsem pri mladih, da bi ljudje poslušali nekaj na dolgi rok. Če te leto ali dve ni, si pozabljen.
Žiga: Tudi na družbenih omrežjih smo bili dolgo odsotni, a smo zdaj spet dejavni. Tudi na TikToku, kjer naenkrat lahko dosežeš veliko število ljudi, želimo vzpostaviti to zgodbo, da gremo nekako od začetka. Razlog, da je bil premor tako dolg, je morda tudi to, da sem duševno malce "plaval". Po koroni je bilo neko čudno obdobje negotovosti, depresije … Zdaj pa gremo naprej in se ne oziramo na preteklost. Preteklost je z razlogom preteklost.

Se vam torej zdi, da se preteklosti ne smemo oklepati?
Klemen: Uporabiš jo za to, da si boljši, kot si bil.

Kot pravite, nimate nobenih zadržkov, da zvok glasbil obogatite s sintetičnimi zvoki. Je glasba za vas kot nekakšno igrišče?
Klemen: Marsikaj lahko narediš, omejitev ni, kar je velika prednost. Vseeno pazimo, da imamo neko bazo in uporabljamo tiste zvoke in petje, ki ustrezajo naši skupini.
Žiga: Iščemo edinstvene zvoke, ki niso preveč podobni skupinam, ki so že na sceni. Želimo, da bi se z nami odprla neka nova smer.
Sebastjan: Želimo ustvariti lastni podpis, po katerem nas bi ljudje prepoznali.
Žiga: Ko začnem nekaj delati, se izgubim, skoraj preveč stvari je za preizkusiti, medtem ko ugotavljaš, kaj bolje zveni. Tako je, kot bi šel z raketo čez vesolje in samo gledal z odprtimi usti, kaj vse obstaja in je na voljo (smeh).
Sebastjan: Če danes želiš narediti pesem, sploh ne potrebuješ več glasbenika, ker tehnologija omogoča tako čiste zvoke, da ne ločiš več, kaj je "umetno" in kaj ne. Dejstvo pa je, da moraš na koncu to vedno odigrati tudi na odru. Ker smo trije, pa si seveda pomagamo z "backing tracki", da imamo bogatejši zvok. Morda bi dodali še četrtega člana, ki bi bil na klaviaturah, in bi tako lahko še več odigrali v živo.

Kako pa ustvarjate svojo glasbo?
Sebastjan: Če ima kateri izmed nas dobro pesem, jo začnemo piliti. Trenutno je Žiga tisti, ki veliko ustvarja in nama potem pošlje glasbo v poslušanje, potem pa se dobimo v njegovem studiu in razmišljamo, vsak deli svoje ideje. Smo kot kuharji – on je glavni chef, midva pa dodajava začimbice. Všeč mi je, da imamo v skupini takega kreativca.

Se je vaš odnos do glasbe čez leta spreminjal?
Sebastjan: Starejši ko si, več imaš obveznosti, manj imaš časa, zato tega ne izgubljam več z nepomembnimi stvarmi. Rekel bi, da sem po teh letih našel svojo glasbeno identiteto, zdaj se glasbe lotevam resneje, bolj sem osredotočen, saj točno vem, česa si želim, kaj je dobra glasba in kaj ni. Res pa je, da se ves čas razvijaš, tudi z njima bom dobil neki nov vpogled.
Klemen: Bolj se osredotočamo na to, kakšen zvok bi si želeli imeti, hočemo, da bi naša glasba dejansko prišla do nekih poslušalcev in jo bomo lahko tudi na koncertih izvajali.

Sprva ste več ustvarjali v angleškem jeziku, zdaj pa slovenščini. Vam je ta prirasla k srcu?
Klemen: Ko ves čas poslušaš glasbo v angleškem jeziku, se ti zdi naravno, da tudi sam ustvarjaš v angleščini.
Žiga: Ker sem odraščal ob zasedbah, kot sta blink-182 in Green Day, si sprva nikoli nisem želel ustvarjati v slovenščini. Res pa je, da če delaš v angleškem jeziku, moraš imeti tudi finančno zaledje, da se lahko sploh kam spraviš. Računica se preprosto ne izide. Počasi se je v nas začela prebujati misel, da bi bilo zanimivo delati v slovenskem jeziku, saj ga še nihče ni uporabil v tovrstnem žanru. K temu je prispeval tudi nastop na prireditvi Ime leta v Kinu Šiška, ko nama je Andrej Karoli predlagal, naj narediva pesem v slovenščini.
Sebastjan: Radijski glasbeni uredniki imajo veliko raje zasedbe, ki ustvarjajo v slovenščini, kar je popolnoma razumljivo glede na to, da smo v Sloveniji, kjer je tako ali tako preveč tuje glasbe.
Klemen: Sčasoma vidiš, da se tudi v slovenščini da veliko narediti. Ker delujemo v Sloveniji, smo se osredinili na osvajanje slovenskega trga in ne poskušamo prodirati na tuje.
Sebastjan: Čeprav sem poslušal veliko angleške glasbe, mi je najlažje pisati v slovenščini. Ta je zelo lep jezik in dobro se je izražati v maternem jeziku, saj vse prihaja iz srca. Je pa res, da lahko v angleščini s preprostimi besedami narediš spevno melodijo, za jezike, kot so italijanščina, francoščina in španščina, se zdi, da so narejeni za pesmi. V slovenščini pa ni vse tako na prvo žogo – moraš malo razmišljati. Naši raperji na primer dokazujejo, da je slovenščina izjemno bogat jezik.

Najnovejši izdelek je Naprej, ki govori nekako o vašem razmišljanju o svetu, ki naj bi postajal vse bolj avtomatiziran. Po vašem mnenju je "preveč OnlyFans avantur in instakultur". Kako gledate na družbo?
Klemen: Pesem je nekako družbenokritična – preveč časa preživimo na spletu, veliko poudarka dajemo stvarem, ki v življenju nimajo velike teže. Moramo se osrediniti na ljudi okoli sebe in odnose.
Žiga: Življenje se dogaja zunaj, ne na telefonu, v sobi, kjer snemaš videovsebine. Razumem, da lahko od nečesa, kot je OnlyFans, dobro živiš, a treba se je vprašati, ali bo nekdo to čez leta obžaloval – ko si enkrat na spletu, tam ostaneš.

V pesmi omenjate mentalni oddih, sledenje srcu, svobodo. Kdaj se vi počutite najbolj svobodne? Kako vi poskrbite za mentalni oddih?
Klemen: Lepo je biti v naravi.
Žiga: Biti na svežem zraku je dobro, zame je popoln odklop tudi glasba. Poleg tega bi tu omenil svojo boljšo polovico in pse. Neverjetno me sprošča tudi delo z lesom. To me je od nekdaj veselilo, šele zdaj pa sem se temu začel bolj posvečati. Starejši ko si, hitreje čas teče. Malo si prisiljen, da najdeš zadeve, ki bi jih rad čim več delal, da zadovoljiš svojo dušo – ne samo, da si na telefonu.

Pravite, da s to skladbo vabite vse, da pustijo stare vzorce za seboj. Se vam zdi, da z glasbo lahko pripomorete k spremembi miselnosti ljudi?
Žiga: Tak je načrt.
Klemen: Naša vizija je, da bi si ljudje take stvari malce bolj vzeli k srcu.
Žiga: Želimo širiti pozitivne misli, jim dati občutek, da so vredni in da se je vredno boriti za vsak dan. Najpomembnejše sporočilo je, da ne obupaš. Naše pesmi izhajajo iz osebnih življenjskih dogodkov. S svojimi pesmimi želimo pomagati drugim. Če nekaj napišeš in se ljudje s tem poistovetijo, si zmagal.
Klemen: Mislim, da je v redu biti ranljiv in deliti svoje občutke. To, da nekaj držimo v sebi, lahko postane težava.
Žiga: Težava je, da se ljudje med seboj ne pogovarjajo o tem, kaj jih teži.

Za Naprej ste ustvarili tudi videospot, ki ste ga snemali v Prekmurju. Kako, da vam je Andrej Peciga odstopil starodobnik za snemanje?
Žiga: Moj stric je. Takoj je bil za stvar.
Sebastjan: V bistvu je predsednik Društva ameriških starodobnikov. Vzdušje v pesmi je popolno za vožnjo z avtomobilom in točno ta nas je spominjala na čas, ko greš ob spremljavi glasne glasbe na dopust. Obenem je pesem močna, kot je močan ta starodobnik. Vse se je poklopilo. Iskali smo ravno cesto, na kateri bi snemali, našli smo jo pri Beltincih. Ves dan smo se vozili gor in dol po njej.
Žiga: Mislim, da je bilo najboljše, ko smo se ustavili pri pokopališču, ker za snemanje enega kadra nismo našli drugega parkirišča. Bili smo pri miru, avtomobil je bil ugasnjen, režiser je bil s kamero spredaj, njegovo dekle pa je treslo kombi, da je bilo videti, kot da se vozimo.
Klemen: Če podrobno gledaš, se vidi, da se scena ne premika (smeh).

So videoupodobitve nuja? Jim dajete velik poudarek?

Klemen: Celotna grafična podoba mora biti.
Sebastjan: Zdaj ko smo začeli nekaj novega, je bila posebna priložnost. Dvomim, da bomo za vsako pesem izdali videospot. Dobro je, da ga imaš, ne zdi pa se mi nujno. Menim, da je glasba še vedno prioriteta – če je dobra, se bo vrtela ne glede na to, kaj jo spremlja.
Žiga: V prihodnje bomo sicer v videopodobo vložili več, da bo videti bolj filmsko.
Sebastjan: Proračun za tega je bil bolj majhen, a je na koncu odlično videti.
Žiga: Pomembno je sporočilo, ki ga prikažeš, skupaj s pesmijo.

Kako pomembno se vam danes zdi izdajanje singlov?
Klemen: Mislim, da se ta trend malo spreminja – večji poudarek je na singlih, potem ko pa imaš toliko materiala, pač posnameš še nekaj pesmi in izdaš album.
Žiga: Glede na to, koliko pesmi imamo izdanih, bi tudi mi morali še kakšnega izdati. Načrtujemo, da bomo izdali še tri ali štiri single – drugega, za katerega imamo še več upanja, že v januarju ali februarju –, nato pa bomo mogoče začeli razmišljati o plošči.
Sebastjan: Časi so se spremenili, glasba se drugače posluša kot nekoč, ko so ljudje poslušali celotno vinilko. Ljudje se hitro odločijo, ali jim je nekaj všeč ali ne. Prodaja plošč zato ni več tako dobra – najbolje gre koncertom in singlom, zato je dobro, da te sproti izdajaš. Sam sem sicer bolj "stara šola" – zelo si želim izdati vinilno ploščo. To bi bilo za dušo.

Komaj čakate, da nov material pokažete tudi v živo. Kako je imeti samostojen koncert?
Klemen: Imeti samostojen koncert je odlično. Ljudje dejansko čakajo samo tebe.
Žiga: Leta 2021 sva imela samostojna koncerta v Centru slovanskih kultur. Najboljši občutek je, ko igraš zunaj in nekdo vidi, da se nekaj dogaja, se ustavi ter potem posluša koncert do konca. To mi veliko pomeni. Spomnim se tudi, ko je do mene prišel neki par in mi povedal, da imava dober šov in glasbo, da sta se ob njej počutila zelo mladostniško – počutila sta se, kot da sta spet v najboljših letih. Mislim, da se bo zdaj po vrnitvi več zgodilo. Zdaj je naš cilj, da čim več koncertiramo.

Katero bi bilo vaše sanjsko prizorišče?
Žiga: Kino Šiška je bil lepa izkušnja, čeprav je bil naš nastop tam kratek. Mislim, da bi bile Stožice kar zanimive, čeprav kot predskupina, saj mislim, da imamo stadionski zvok. Se bomo potrudili, da se to zgodi.