Beltinška zasedba ŠKM banda je  svoj četrti studijski album, imenovan Panontikon, izdala pred nekaj dnevi. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Beltinška zasedba ŠKM banda je svoj četrti studijski album, imenovan Panontikon, izdala pred nekaj dnevi. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
ŠKM banda
Zasedba je glasbeno izražanje, ki sta ga na zadnjih albumih zaznamovali dve kitari, baskitara in boben, obogatil še z raznovrstnimi akustičnimi instrumenti, kot so bendžo, ukulele, kalimbe in ksilofon. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
ŠKM banda
Člane skupine zdaj čaka pohod na koncertne odre, ki - kot sta dejala malo za šalo, malo zares - z leti postaja vedno težje. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
ŠKM banda
Vsaka pesem ima svojo zgodbo in te pelje od mirnih, melanholičnih, mehkih pasaž, preko "nagruvanih" vmesnih polj do ekspresivnih noizerskih poljan ter nazaj in počez. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
ŠKM banda
Člani skupine so pred tem izdali tri studijske albume in DVD-izdajo nastopa v živo na Valu 202 za neodvisno prekmursko založbo God Bless This Mess: Rdeči (2011) Izštekani (DVD, 2010) Šamar Janka (2008) in Patentat (2005). Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Z naslovi je vedno težko, ker imamo za skladbe ves čas delovne naslove, ki nastajajo ad hoc, ko delamo skladbe. Tiste, ki nam niso všeč, na koncu spremenimo za potrebe skladbe.

Jernej Koren
ŠKM Banda
Njihovi nastopi so mešanica melanholije in udarnega rocka na drugi strani. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Pri naši glasbi mi je najboljše to, da daje ljudem različne asociacije. Konkretni primer: ko smo imeli promocijo prejšnjega albuma (Rdeči, op. a.) v Gali Hali, je bilo najzanimivejše to, da mi je vseh 20, 30 ljudi, s katerimi sem se pogovarjal po koncertu, povedalo različen vtis. Recimo, eno od takrat novih skladb so vsi izjemno pohvalili, ampak – vsak od obiskovalcev je imel v glavi različno zgodbo, ko so slišali glasbo. In to je zame bistvo našega ustvarjanja: ista glasba daje ljudem različna občutenja in sproža različna čustva.

Jernej Sobočan
ŠKM banda
Pred njihovim novim ljubljanskim "debijem, 28. oktobra v klubskem zavetju Cankarjevega doma, smo o novem albumu spregovorili nekaj besed v ljubljanskem prostoru za druženje Ziferblat. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Hitro lahko zapadeš v enoličnost pri ustvarjanju glasbe. Skupaj ustvarjamo že 14 let in smo razvili določen občutek, ''šesti čut'', s katerim lahko hitro ugotovimo, kaj se prevečkrat ponavlja in da ne zveni vse podobno. Že na začetku ustvarjalnega postopka te trenutke izločimo in se posvetimo zanimivejšim vzorcem.

Jernej Koren
ŠKM banda
Člani zasedbe so prijatelji že od mladih let in z glasbenim ustvarjanjem po eni strani ohranjajo prijateljsko vez močno. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Ni jezikovne ovire, ker nimamo besedil. Najširše bi se nas dalo označiti kot postrokovsko skupino in ta žanr ima svoje občinstvo po alternativnih evropskih klubih. Predvsem na Češkem - kolikor smo sami videli. Pademo pa tudi v oznako eksperimentalne glasbe, tako da dobimo tudi krog poslušalcev, ki so dovzetni za to glasbo.

Jernej Koren
ŠKM banda
Na koncu je bil v ožjem izboru naslov panoptikon, torej Benthamov koncept nadzora posameznika, ki ga je pozneje nadgradil Foucault, vendar so nato ugotovili, da je bil že uporabljen (bend Isis). "Nato smo iskali nekaj, kar bi asociiralo na Prekmurje. In smo prišli do ideje o združitvi Panonije, Panonskega morja, panonske duše, s prej omenjenim panoptikonom," je dodal Sobočan. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Iz vasi do mesta oziroma iz "benda" v bend je dolga pot, in traja leta in leta, da si zgradiš občinstvo, ki cenijo in podpirajo tvojo glasbo. In so pripravljeni priti na tvoj koncert in tudi kupiti kakšno ploščo. Pot do sem je trda, toda na koncu, ko si tako daleč, je neprecenljiva.

Jernej Sobočan
ŠKM Banda
Poleg slovenskih odrov je za njimi tudi nekaj gostovanj po Evropi. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Inovativen način združevanja vplivov džeza, rocka, postrocka in noisa je prekmurska četverica, zbrana v zasedbi Štefan Kovač Marko banda, nadaljujejo v bolj akustični preobleki.

Prekmurski ambasadorji instrumentalnega zvoka z odsotnostjo vokala so tokrat v roke vzeli bendžo, ukulele, akustične kitare, ksilofon, kalimbe ... Te zvoke sta predvsem raziskovala oba kitarista v skupini Mito Sušec in Iztok Koren. Nastal je album Panontikon. Naslov je skovanka panoptikona in Panonije, panonske duše, panonskosti ... "Torej nečesa, kar je povezano s Prekmurjem," je za MMC dodal bobnar Jernej Sobočan.

Če je še na zadnjem albumu Rdeči prevladovala dinamičnost preskokov od mirnih pasaž do ekspresivnega noisa, ujeta v približno treh minutah avdiozapisa, je tokrat večji poudarek na gradnji zgodbe in tudi večji repetativnosti. "Moraš pa razmišljati, da zaznaš, kdaj se stvar ponavlja in kdaj je tega preveč. To je zelo občutljiva tema, s katero smo se soočali," je za MMC pritrdil baskitarist Jernej Koren.

S Korenom in Sobočanom smo pred promocijskim koncertom ŠKM bande v Cankarjevem domu, 28. oktobra, spregovorili nekaj besed o njihovem ustvarjalnem procesu in prostorih, kjer njihova glasba najde svoje mesto.

Več pa si lahko preberete spodaj.


Pomlad, Potovanje, Diabolog, Tri lejta, Večerni, Tolažba, Jutranji, Sprehod, Vračanje. Naslovi skladb z albuma Panontikon se berejo kot nesrečna ljubezenska zgodba.
JK: Zanimivo opažanje (smeh).

Po kakšnem ključu poteka izbira naslovov?
JK: Z naslovi je vedno težko, ker imamo za skladbe ves čas delovne naslove, ki nastajajo ad hoc, ko delamo skladbe. Tiste, ki nam niso všeč, na koncu spremenimo za potrebe skladbe.
JS: V tem konkretnem primeru smo imeli veliko idej, da bi naredili haiku z naslovi skladb. Ali večzložnico. Na koncu smo izbrali naslove, ki so se nam zdeli najbolj opisni. Našli smo skupno točko. Na primer: pri skladbi z naslovom Jutranji. Glasba je vse člane skupine spominjala na jutro, jutranjo zarjo in tako je nastal naslov. Iskali smo skupne točke, skupne asociacije, ker nimamo besedil in se ne moremo opreti na njih. Delamo na podlagi asociacij. Je pa zanimivo, da veliko ljudi različno dojema naše naslove. Mogoče pri svoji opazki ne boš edina (smeh).

Tudi drugače opažam, da ko drugi pišejo o vaši glasbi, jo zelo težko ubesedijo. Koliko sami opažate, da je pomembna beseda – kot opora, okoli katere se lahko razvije nadaljnje razmišljanje - v glasbi? Pogrešate kaj element besede v vaši glasbi?
JS: Osebno ne. Pri naši glasbi mi je najboljše to, da daje ljudem različne asociacije. Konkretni primer: ko smo imeli promocijo prejšnjega albuma (Rdeči, op. a.) v Gali Hali, je bilo najbolj zanimivo to, da mi je vseh 20, 30 ljudi, s katerimi sem se pogovarjal po koncertu, povedalo različno. Recimo, eno od takrat novih skladb so vsi izjemno pohvalili, ampak – vsak od obiskovalcev je imel v glavi različno zgodbo, ko so slišali glasbo. In to je zame bistvo našega ustvarjanja: ista glasba daje ljudem različna občutenja in sproža različna čustva.
JK: Tu je tudi težava z naslovi. Saj so bili v glasbi poskusi, da ustvarjaš brez naslovov: ko nimaš besedil in se opiraš samo na glasbo, saj nočeš asociirati na silo. Recimo pri skladbi Pomlad takoj pomisliš na pomlad. Z naslovom vsiliš asociacijo, kar je po eni strani slabo. Nismo pa hoteli ostati brez njih, že zato, da ne bi ponavljali forme brez naslovov (smeh).

Pri skladbi Pomlad prevladuje akustika, zdi se kot svojevrstno potovanje. Kakšen je miseln proces za njo oz. kakšna je ustvarjalna zgodba za skladbami? Nastajajo iz enega riffa …?
JS: Zadnjih nekaj let smo vsi štirje razdeljeni. Jernej je v Domžalah, Iztok je po novem v Prekmurju, prej je bil nekaj let v Litiji, Mitja je v Beltincih in jaz v Ljubljani. Iznašli smo dober sistem, s pomočjo katerega po telefonu ali računalniku vsi trije – razen bobnarja – snemamo, ko dobimo idejo. In te ideje si pošiljamo na skupni elektronski naslov. Vsak naredi domačo nalogo in potem nastanejo skladbe, ko se dobimo enkrat na mesec na vajah.
JK: Na vajah samo pilimo material.
JS: Izogibamo pa se "jammanju" na vajah, ker smo ugotovili, da je škoda časa. Ko "jammaš", igraš tisto, kar čutiš v določenem trenutku. Pri našem načinu ustvarjanja glasbe je najpomembneje, da se dva ali tri dni pred vajami usedeš doma in poslušaš skladbe dvakrat ali trikrat. Naslednji dan še enkrat. In šele potem vidiš: ali je bil občutek isti kot prvič, ko si zaigral skladbo. Premisliš, kaj boš dal od sebe. Bistvo naše glasbe je ta, da damo vanjo vsi štirje del sebe.

Kako se izogneš enoličnosti na eni strani in shizofrenosti na drugi, če pogledamo na koncu izdelek kot celoto? Torej, da ni rdeče niti, da si je vse preveč podobno ali po drugi strani različno.
JS: Ta album je nekaj novega. Pred tremi leti smo ob izdaji Rdeči šli na turnejo po Evropi in debatirali v kombiju – saj drugega nimaš kaj početi deset oz. 14 dni, razen da se pogovarjaš – in prišli do sklepa, da smo dosegli vrhunec poti, ki smo jo vlekli od leta 2005, od prvega albuma Patentat. Tretji album, Rdeči, je bil vrh dotedanje poti. Za cilj smo si zadali, da poskusimo nekaj novega. Takrat smo imeli nekaj idej, da bi glasbeno pot poskusili nadaljevati z bolj akustičnimi inštrumenti. Nabavili smo bendžo, ukulele, akustične kitare, ksilofon … In začeli ustvarjati. Takoj, ko smo začeli ustvarjati nov album, je obveljal konsenz, da mora biti končni izdelek konceptualen: z začetkom in koncem. Ko smo oblikovali skladbe, smo imeli misel o konceptu vedno v malih možganih. Če bi samo vse nametali skupaj, bi nastala popolna shizofrenija. Tudi nekaj materiala, ki bi lahko šel na album, smo pustili, saj ni ustrezal konceptu.
JK: Hitro lahko zapadeš v enoličnost pri ustvarjanju glasbe. Skupaj ustvarjamo že 14 let in smo razvili določen občutek, ''šesti čut'', s katerim lahko hitro ugotovimo, kaj se prevečkrat ponavlja in da ne zveni vse podobno. Že na začetku ustvarjalnega postopka te trenutke izločimo in se posvetimo zanimivejšim vzorcem.

Je v tem primeru bolje, če delate krajše skladbe? Tokrat je povprečna dolžina skladb okoli pet minut.
JK: Te so malo daljše, res je. Na prejšnjih albumih so bile skladbe dolge okoli tri minute. Tako očitno doživljamo okolico okoli sebe (smeh). Malo več je ponavljanja. Nekatere so namerno repetitivne. Pri zadnji skladbi na novem albumu - Vračanje – ostane samo riff na bendžu, ki se ponavlja. To je lahko asociacija na skladbo One Hot Minute od Red Hot Chili Peppers, kjer na koncu eno minuto ponavljajo en del skladbe. S tem nastane neki meditativni trenutek, ob katerem lahko zaplavaš nekam stran. Moraš pa razmišljati, da zaznaš, kdaj se stvar ponavlja in kdaj je tega preveč. To je zelo občutljiva tema, s katero smo se spoprijemali.
JS: Po 14 letih skupnega igranja že dobiš občutek, kdaj pretiravaš in kdaj ne. Vedno poskušamo narediti nove stvari. Če nismo prepričani, ali bodo dobre, jih opustimo. Za drugimi pa trdno stojimo. Vedno gledamo naprej, nikoli nazaj.

Diabolog morda še najbolj izstopa na albumu. Kako je prišlo do ideje, da vključite v glasbo kalimbe?
JS: Kitarist Iztok – vsestranski mojster – je kalimbe odkril pred nekaj leti. Zelo so mu postale všeč. Tudi lani smo vzeli na turnejo po Evropi duo Najoua, ki ga sestavljata Ana Kravanja in Samo Kutin, in ki igrata izključno na ta instrument. Iztoka je popolnoma prevzel. To je njegov prispevek ljubezni do kalimb in vzel si je teh nekaj minut prostora na albumu, da je ustvaril ta intermezzo med dvema skladbama.

Ko ste že ravno omenili turnejo po Evropi. Kombi ima dva kvadratna metra, kako preživeti pot v tako majhnem prostoru?
JS: Se da (smeh).
JK: Pravilno moraš izbrati sopotnika (smeh). Zadnja turneja je trajala osem dni in nismo se na njej mudili mesece in mesece. To jemljemo kot počitnice.
JS: Kot zastonj potovanje po Evropi. Usedeš se v kombi, zvečer imaš koncert, se družiš z ljudmi, prespiš, in če imaš čas, še malo pogledaš mesto. Odkrivaš nove kraje in spoznavaš nove ljudi. Ob tem pa počneš to, kar te najbolj veseli – preigravaš glasbo. Mi se vsi poznamo od vrtca, saj smo vsi iz Beltincev. Tam smo se družili in plezali po drevesu. Nam štirim ni velika težava, če smo skupaj zaprti en mesec na dveh kvadratnih metrih. Moramo pa res dobro premisliti, koga vzeti s seboj na turnejo. To ni tako nepomembno. Do zdaj smo imeli same dobre izkušnje.
JK: 24 ur se moraš gledati in prenašati, ampak gre.
JS: Turneje so najboljši del tega, kar počnemo.

Koliko je tuje občinstvo pripravljeno prisluhniti instrumentalni glasbi? Domnevam, da se ne spopadate s tolikšnimi težavami kot nekdo, ki svojo glasbo predstavlja s slovenskimi besedili.
JK: Ni jezikovne ovire, ker nimamo besedil. Najširše bi se nas dalo označiti kot postrokovsko skupino, in ta žanr ima svoje občinstvo po alternativnih evropskih klubih. Predvsem na Češkem - kolikor smo sami videli. Pademo pa tudi v oznako eksperimentalne glasbe, tako da dobimo tudi krog poslušalcev, ki so dovzetni za to glasbo.
JS: Do zdaj nismo imeli slabih izkušenj. Na Češkem se je dvakrat zgodilo, da je prišlo le dvajset ali trideset ljudi, toda temu je botroval splet okoliščin, saj smo v zadnjem trenutku doživeli odpoved koncerta in je bila Češka izhod v sili. Zaradi tega seveda ni bilo dovolj promocije. Toda kamor koli pridemo, dobimo pozitivni odziv.
JK: Že na prvi turneji po Balkanu smo imeli dobre izkušnje, vedno pa se najdejo posebneži, ki pridejo po nastopu in začnejo: "Kako imaš lahko dve ritemkitari? Potrebuješ solokitaro." In sprašujejo, zakaj nimamo vokalov. Toda zdi se mi, da zadnje čase veliko manj ljudi to sprašuje.

Ste dobili kdaj ponudbo ali povpraševanje, da bi drugi vašo glasbo uporabili kot podlago svojih skladb ali pa, da bi vas vzeli kot spremljevalno skupino?
JS: Ne. Enkrat smo bili v Pragi in tam je bil moški, ki je delal za neko veliko založbo. Nad nami je bil navdušen in nas vprašal za CD-je. Izmenjali smo stike, toda na koncu nam je poslal le eno elektronsko sporočilo, da je bil super koncert, toda konkretnih ponudb ni bilo. Vendar našo glasbo doma uporabljajo za remikse.
JK: Našo glasbo so uporabili v nekaj študentskih filmih AGRFT-ja.
JS: In za videopredstavitev. Kolegica nas je pred časom prosila, ali jo lahko uporabi za predstavitev naravne gradnje hiš (smeh) ...
JK: Zaradi glasbe smo skoraj šli na Kitajsko (smeh). Sprejeli so nas v izbor »show case« festivala v Pekingu. Od njih smo dobili potrditev za nastop. Morali bi si plačati le stroške za prevoz, toda potem se niso več oglasili, saj smo prišli v širši izbor, ne pa ožjega.

Kakšno vlogo je v vašem primeru odigrala založba God Bless This Mess?
JS: Patentat je bil prvi album, ki jo je izdal GBTM. In mi smo bili njihova prva skupina. Z njimi imamo čustven odnos. Ne moremo se rešiti drug drugega (smeh). Vzajemno si pomagamo.
JK: Domači za domače (smeh).

V enem izmed intervjujev so predstavniki založbe omenili: "Imejte bende in snemajte, tudi na kasetofon. Material pošiljajte na naš naslov, poslušamo vse, izdamo malo." Ali res izdajo vse?
JK in JS: Ne (smeh)!
JK: Takšnega navala na založbo tudi ni. Merilo kakovosti obstaja in mora obstajati.

Če za konec metaforično izrabim besedilo od Kreslina: Kako dolga je cesta iz vasi do mesta?
JK: Konkretno: mi smo igrali do leta 2004 samo v Prekmurju. Prvi nastop v Ljubljani smo imeli prav leta 2004, leto dni pred Klubskim maratonom. Drugače pa smo igrali po Prekmurju in okolici.
JS: Če se to vprašanje nanaša, koliko dolgo potrebuješ, da prodreš, odgovor ni enoznačen. Slovenija ni tako velika, da ne bi prišel v drugi kraj na nastop. Tudi v mesto, kot je Ljubljana. Je pa precej daljša pot do »prave« skupine. Ni bistvo le v tem, da nekaj igraš v garaži.
JK: Lahko imaš prvi nastop v Ljubljani in pride na nastop pet ljudi. Lahko pa imaš prvi nastop v Beltincih in te posluša 2000 ljudi.
JS: Naš prvi koncert je bil pred 2.000 ljudmi v Beltincih.
JK: Ampak to zato, ker smo bili predskupina Tinkare Kovač (smeh).
JS: Še nikoli jih nismo imeli več. Iz vasi do mesta oziroma iz "benda" v bend je dolga pot, ter traja leta in leta, da si zgradiš občinstvo, ki cenijo in podpirajo tvojo glasbo. In so pripravljeni priti na tvoj koncert in tudi kupiti kakšno ploščo. Pot do sem je trda, toda na koncu, ko si tako daleč, je neprecenljiva.

Z naslovi je vedno težko, ker imamo za skladbe ves čas delovne naslove, ki nastajajo ad hoc, ko delamo skladbe. Tiste, ki nam niso všeč, na koncu spremenimo za potrebe skladbe.

Jernej Koren

Pri naši glasbi mi je najboljše to, da daje ljudem različne asociacije. Konkretni primer: ko smo imeli promocijo prejšnjega albuma (Rdeči, op. a.) v Gali Hali, je bilo najzanimivejše to, da mi je vseh 20, 30 ljudi, s katerimi sem se pogovarjal po koncertu, povedalo različen vtis. Recimo, eno od takrat novih skladb so vsi izjemno pohvalili, ampak – vsak od obiskovalcev je imel v glavi različno zgodbo, ko so slišali glasbo. In to je zame bistvo našega ustvarjanja: ista glasba daje ljudem različna občutenja in sproža različna čustva.

Jernej Sobočan

Hitro lahko zapadeš v enoličnost pri ustvarjanju glasbe. Skupaj ustvarjamo že 14 let in smo razvili določen občutek, ''šesti čut'', s katerim lahko hitro ugotovimo, kaj se prevečkrat ponavlja in da ne zveni vse podobno. Že na začetku ustvarjalnega postopka te trenutke izločimo in se posvetimo zanimivejšim vzorcem.

Jernej Koren

Ni jezikovne ovire, ker nimamo besedil. Najširše bi se nas dalo označiti kot postrokovsko skupino in ta žanr ima svoje občinstvo po alternativnih evropskih klubih. Predvsem na Češkem - kolikor smo sami videli. Pademo pa tudi v oznako eksperimentalne glasbe, tako da dobimo tudi krog poslušalcev, ki so dovzetni za to glasbo.

Jernej Koren

Iz vasi do mesta oziroma iz "benda" v bend je dolga pot, in traja leta in leta, da si zgradiš občinstvo, ki cenijo in podpirajo tvojo glasbo. In so pripravljeni priti na tvoj koncert in tudi kupiti kakšno ploščo. Pot do sem je trda, toda na koncu, ko si tako daleč, je neprecenljiva.

Jernej Sobočan