Zasedba iz kalifornijskega Hermosa Beacha, ki deluje že več kot dve desetletji, vendar v malce predrugačeni zasedbi, je v Ljubljano tokrat prišla drugič, v Slovenijo pa tretjič (lani so nastopili v mariborskem Štuku, konec 90. pa v okviru Vans Warped Tour v prestolnici) in izkazalo se je, da je med Slovenci še vedno veliko tistih, ki prisegajo na "stari dobri" hardcore: od malce starejših, ki so mu (no, najbrž s kakšnim skokom čez plot) zvesti že od zgodnjih najstniških let, torej že kaki dve desetletji, do tistih, ki so šele zdaj najstniki in odkrivajo bende, ki so danes že "tako dolgo na sceni, da so še vedno kul". A Pennywisom ne moremo očitati, da spadajo med takšne, ki počivajo samo na starih lovorikah, saj varovanci založbe Epitaph veljajo za izjemno delovne: doslej so izdali že devet studijskih albumov, deseti pa naj bi izšel še letos.

Zoli Teglas, pevec zasedbe Ignite (z njimi je že dvakrat skupaj z množico "divjal" na ljubljanski Metelkovi), ki je na osuplost mnogih oboževalcev pri Pennywise zapolnil praznino po odhodu Jima Lindberga pred slabima dvema letoma, je "skakače" - s težnostjo se je, kot smo omenili že v uvodu, spopadlo kar nekaj obiskovalcev koncerta, in to že med uvodnim komadom Fight Till You Die - pozval, naj bodo uvidevni do organizatorjev in naj nikogar ne tožijo, če se jim med vratolomnimi podvigi kaj zgodi. "Zoli, saj nismo v Ameriki in na kaj takega najbrž nihče ni niti pomislil!" smo si rekli. A, kot smo izvedeli kasneje, to v bistvu ne drži ... No, nekaj minut po njegovi "pridigi" pa je prišlo do enega najbolj dramatičnih skokov, ki bi se skoraj zelo dramatično končal. A se je fant po nekaj trenutkih nezavesti, med katerimi je bil koncert tudi prekinjen, pobral in odšel na svež zrak.

Pennywise, ki slovijo po družbenopolitično ozaveščenih besedilih (že naslovi tudi v Ljubljani odigranih pesmi so zgovorni: My Own Country, Society, Fuck Authority ...), se angažiranim besedam niso mogli izogniti niti med pesmimi. Zoli je tako omenil (kako aktualno!) solidarnost do bratov v Egiptu, ki so se uprli režimu, pa potarnal o propadanju njegove soseske zaradi tolp, ki "preveč gledajo raperske oddaje na MTV-ju", kitarist Fletcher Dragge pa se je poklonil vsem okoljevarstveno zavednim obiskovalcem v dvorani. Da, tudi punkrockerji (celo tisti, ki so si ime nadeli po grozljivem klovnu, ki je zrasel na zelniku Stephena Kinga) imajo mehko srce, čeprav so na zunaj morda polni bušk od pristankov na trda tla dvoran.

Po punkrockovski priredbi popklasike Stand By Me so fantje odšli z odra, a se seveda vrnili za "veliki finale". Dobro uro trajajoči koncert se je, po komadu Pennywise, že tradicionalno, končal s pennywisovsko klasiko Bro Hymn, med katero so Pennywise, prav tako tradicionalno, na oder povabili dobršen del občinstva.

V fotogaleriji si oglejte nekaj utrinkov s "hardcorovskega divjanja" v Kinu Šiška.