Ena izmed "jahačic" novega mladega vala slovenske glasbene scene je tudi zasedba Plateau. Novomeški četverec sestavljajo Gašper Turk na kitari in vokalu, Martin Koncilija na baskitari in vokalu, Aljaž Ogulin na bobnih in Andrej Kaferle na klaviaturah. Po pol desetletja glasbenega delovanja, ki je leta 2021 vključevalo tudi uvrstitev v finale Špil lige, so se svoje oboževalce odločili "blagosloviti" s prvim albumom. "Velika večina teh pesmi je bila že napisanih, aranžiranih in odigranih na številnih koncertih, ampak v nepopolnih različicah," je za MMC povedal Turk in dodal, da so jih zato nekaj časa pilili, njihov cilj je bil, da izboljšajo to, kar delajo. Nekatere pesmi so sicer nastale tudi pozneje.

Producent Bort Ross, ki jim je pomagal, da so pesmi prišle do končne oblike, jih je oklical za "fachidiote". "Po njegovo to pomeni mojstri svoje stroke – mislimo, da vemo vse, ampak v bistvu ne vemo nič," je izraz pojasnil Kaferle, ki poudarja pomembnost, da se glasbenik ne naveže na posamezno pesem, saj mu to lahko onemogoči raziskovanje novih smeri. Pri njihovi glasbi, predvsem besedilih, po njegovih besedah ni vse dano na pladnju, ampak mora poslušalec kdaj razmisliti, da v pesmi najde sebe.

Svež veter Plateau naj bi glasbena skupnost sprejela z odprtimi rokami, kar jim je dalo še dodatni zagon, svoj prvenec pa so člani, ki zase trdijo, da spadajo na oder, predstavili tudi v Orto baru. "Še nikoli niso tako peli z nami. Ko ugotoviš, da nekaj pomeniš ljudem, je neverjeten občutek. Bilo je tako lepo," je vtise povzel pevec zasedbe, ki ne počiva na lovorikah in načrtuje, da bo v prihodnjem letu izdala nov album – nastajanje svežega gradiva je že v polnem teku.

Zametki vaše zgodbe segajo v leto 2018 in trio Gšprnžmrtn. Od začetkov ste sicer zamenjali bobnarja, iz dijaškega pa ste prešli v študentski bend. Kakšne vplive so imele tovrstne spremembe za Plateau?
Gašper: Nastali smo iz zafrkancije, ko smo bili še Gšprnžmrtn je bobnar tolkel na narobe obrnjen koš za smeti, jaz sem bil samo na akustiki, Martin pa na basu. Bilo je zelo neresno, ampak je bil prisoten ta najbolj pristen občutek zabave in ljubezni do glasbe. Potem se je pridružil še Andrej in smo dejansko začeli delati svoje pesmi ter nastopati. Mislim, da je bila velika prelomnica Špil liga, ko smo si rekli: “Dobro fantje, tukaj pa moramo dati vse od sebe!” Prilezli smo do finala, a nismo zmagali, smo pa ugotovili, da je čas, da pač stopimo pod žaromete in na sceno ter moramo izdati prvo pesem. Prav v tem obdobju se je zgodila menjava bobnarja, Anže je šel in dobili smo Aljaža, ki nas je še bolj nekako povzdignil, zaradi njega smo postali še bolj uigrani glasbeniki. Zelo poudarja pomembnost vsakodnevnih večurnih vaj, a se tega ne držimo vsi (smeh).

Nismo recimo opazili, da se to dogaja, a res smo prerasli iz dijaške skupine, ki je to delala iz gole zabave. Še vedno se zabavamo in ljubimo to, kar delamo, smo pa ugotovili, da tukaj tli nekaj, kar lahko spremenimo v nekaj res dobrega. Zato smo dali toliko več sebe v ta projekt.
Andrej: Meni se zdi, da sta bili prelomni dve točki – menjava bobnarja in začetek dela s producentom, ki je izkušen. Ti dve stvari sta nas spravili raven višje.

Najprej ste preigravali priredbe, vse člane pa je združila tudi želja po avtorskem ustvarjanju. Pred kratkim ste po petih letih piljenja le izdali svoj prvenec Vse skrivnosti vetru. Kako je bilo svoj glasbeni material končno le zapakirati v neko celoto in poslati v svet?
Gašper: Velika večina teh pesmi je bila že napisanih, aranžiranih in odigranih na številnih koncertih, ampak v nepopolnih različicah, ki našemu producentu niso “dogajale”. Baze so bile sicer že dobro nastavljene, predlagal pa je, da vse še malo popilimo. Nekaj delov smo dodali, odstranili in spremenili, tako pa je na koncu vse izpadlo bolj kompaktno in celovito. Nekatere skladbe smo naredili pozneje, med procesom snemanja albuma. Na primer Najdem te še kdaj smo napisali pred slabim letom. Bort je bil pri nas na vajah, kjer smo igrali to pesem, in vprašali smo ga, kaj si misli o njej. Dejal je, da je odlična, da se je ne bo dotikal. Tako smo samo prišli v studio in jo posneli. Pri nekaterih pesmih je torej proces trajal malo dlje, pri drugih pa je bila skladba neposredno to, kar je.

Zaprli ste se v studio, snemali ste s producentom Bortom Rossom (Borut Antončič), ki vas je spodbujal, da ste od sebe dali najboljše, glasbo ste ustvarjali na šentjernejskem Boriland ranču. Dejali ste, da je v procesu nujno, da imaš miselnost, da ničesar ne veš, saj se tako bolj potrudiš, končni rezultat naj bi bil boljši. Je torej potreben nekakšen kaos, da sčasoma postane red?
Gašper: Če prideš v studio in imaš že dodelano, kateri del v pesmi je kje, če si že zelo navajen na aranžmaje, ki že obstajajo, potem tvoj ego zelo težko dopušča neki prostor za razmislek ali pa popravljanje, ker so ti morda ti deli zelo pri srcu, čeprav ni optimalno. Borut je hotel doseči prav to, da se ne navežemo na noben instrumentalni del ali besedilo – dejal nam je: “Fantje, to se da spremeniti, upam, da se tega zavedate.” In tako smo tudi delali, velikokrat nam je dal vedeti, da “pobčki nimajo pojma”. Zdi se mi, da je izdelek toliko boljši, ker nam je pri pesmih uspelo izpustiti vajeti iz rok in se prepustiti temu nagonu.
Andrej: Ne smeš se preveč čustveno navezati na pesem – rečeš si, da nimaš pojma, da se mogoče pa tu res še da boljše odigrati ... To je smisel tega in s tem iščemo neko novo smer, za katero upamo, da je najboljša.

Bort Ross naj bi vas sicer imenoval za “fachidiote”. Kaj natančno pomeni ta izraz?
Andrej: Neki večer so mu popustile zavore, “odprl je čakre” in vsakemu posebej je namenil nekaj besed. Za skupno celoto je dejal, da smo fachidioti, kar po njegovo pomeni mojstri svoje stroke – mislimo, da vemo vse, ampak v bistvu ne vemo nič. Ta izraz smo potem ohranili, ga uporabili za šalo. Najlepše pri tem je, da ljudje niso vedeli, kaj to pomeni – no zdaj veste.

Druži vas ljubezen do glasbe, dober teden ste živeli na že omenjenem ranču, menda ste se še bolj povezali v mirnem, naravnem, “čarobnem” okolju. Kakšna je bila takšna izolirana in intenzivna izkušnja snemanja za medčlanski odnos?
Andrej: Zelo dobra.
Gašper: Nekako smo se naučili živeti skupaj in shajati drug z drugim. Skupaj smo kuhali, spali v isti sobi, dihali isti zrak. Vsi smo vedeli, zakaj smo tam in stremeli smo k istemu cilju – da kar se da izboljšamo to, kar delamo. Zdi se mi, da nam je to zelo dobro uspelo, tudi zato, ker se je Borut zavedal načinov, kako to najboljše izvesti. Ko smo snemali, nam je dal cel dan prost, da smo vadili ure in ure, potem pa je zvečer prišel, če se mu je zazdelo, je pritisnil gumb za snemanje, sicer pa je rekel, da potrebujemo še več časa. Veliko je bilo odvisno od njega in takrat nam je to malce “najedalo”, ampak zdaj ugotavljamo, da je to zelo veliko naredilo za uigranost skupine in medčlanske odnose.

Vse skrivnosti vetru je nekako dokumentarec vašega “prvega obdobja”. Zajema stvari, ki so se vam zgodile, se vam podijo po glavah – od vzponov in padcev ljubezni, pa tudi nekako minljivosti. Kako je deliti tako zasebne zadeve? Je za iskrenost treba imeti pogum?
Gašper: Ko sem pisal pesmi, o tem nikoli nisem veliko razmišljal, sem pa začel potem, ko smo jih izdali in so me ljudje začeli spraševati, kaj nekaj pomeni, o kom govori ... Šele takrat sem se zavedel, da je vse zdaj javno, ampak mi vseeno to nikoli ni povzročilo prevelike krize, vsaj pri prvem albumu to ni bila zame velika težava. Sem pa nekaj pesmi z drugega albuma predvajal svoji mami in sem medtem ugotovil, da so nekatera besedila res zelo “moja”. Ko me je spraševala pri določenih delih, kaj sem rekel, in sem ji pojasnil, me je to šele zadelo.

Andrej: V svoje pesmi namreč damo veliko osebnih stvari, če se postavim v tvojo kožo – ko svojo pesem prineseš na vaje in jo zaigraš skupini, mislim, da ti ni najlažje, ni ti vseeno, po moje je kar stresno.
Gašper: Ker je prisoten tudi strah nekakšne zavrnitve, da članom ne bo všeč, mi je bilo v nekem obdobju dejansko malce neprijetno pred lastnim bendom igrati določene pesmi. Sčasoma se navadiš tudi na to, ker gre za pozitivne kritike, ki na koncu lahko privedejo samo do boljšega rezultata. Zanimivo je, da največ odzivov od poslušalcev dobim za besedila, ki se mi zdijo najmanj moja. V tistih, kjer se najmanj najdem, se drugi največ.

Gašper, vi ste avtor večine pesmi, tekste pišete že od osnovne šole, sprva so bili ti večinsko v angleščini. Kako ste presedlali na slovenščino?
Gašper: Ta premik sem naredil v srednji šoli. Takrat so se začeli prirejati kantavtorski gimnazijski večeri, kamor so se lahko gimnazijci prijavili in se predstavili s svojo literaturo, pa tudi s priredbami kakšnih pesmi ali z originali. Tudi jaz sem se začel prijavljati in nastopati s svojimi angleškimi skladbami. Na teh večerih smo se tudi sicer spoznali s člani skupine in nato začeli delovati skupaj. Oče od našega basista Martina, Tomaž, je basist v zasedbi Društvo mrtvih pesnikov, obenem pa je tudi profesor slovenščine na gimnaziji v Novem mestu. Rekel mi je, naj pišem tudi v slovenščini in takrat sem odvrnil, da 'za to ni šans'. Prav spomnim se, da sem imel neprimeren komentar, ko sem dejal, da je slovenščina grd jezik.
Andrej: Tega se živo spomnim, bil sem tam. Takrat še nismo bili skupina, sem pa iskal ekipo ljudi, s katerimi bi ustvarjal glasbo. Gašperjeva glasba mi je bila zelo všeč, predvsem mi je bilo všeč to, da je pisal v angleščini – takrat sem bil mnenja, da s slovenščino ne boš prišel tako daleč, kakor lahko z angleščino. Ko pa smo ustvarili skupino, mi je Gašper rekel, da piše samo še v slovenščini (smeh). Sčasoma sem seveda tudi jaz ugotovil, da so slovenska besedila boljša in so mi ljubša.

Dens je pesem o izdaji, iskanju zavetja in moči v nekom drugem, ki privede do spoznanja, da je vsa moč, ki jo potrebuješ, že v tebi, v pesmi Sive roke omenite, da ste si obljubili, da ne bo enkrat tako zelo težko občasno pomisliti samo nase. Kako pomembna je ljubezen do samega sebe?
Gašper: Self-love (ljubezen do samega sebe, op. a.) je bila zame dolgo zelo težka. Še vedno nisem na mestu, kjer bi lahko rekel, da se imam zelo rad. Nekaterim se to zdi samoumevno, a ni. Za to, da si rečeš, da si dovolj in da se imaš rad takega, kot si, je potrebna moč. In da to moč najdeš v sebi, se mi zdi najlepši in največji dar, ki ga lahko daš samemu sebi. Samopotrditev je zelo pomembna.

V pesmi Neimenovana omenite, da je ljubezen dvorezen meč, ki bi vas nekoč razklal. Na kakšen način je dvorezen meč?
Gašper: Ljubezen ti da in ljubezen ti lahko vzame. Kakor lahko ljubiš, lahko enako potem sovražiš na neki način. Zna zelo božati, zna pa zelo boleti.

Skladba Sive roke ima verz: “Mlad in razigran, oklepal sem se svojih sanj.” Je pomembno imeti sanje? Kakšne so vaše?
Gašper: Vedno, ko zapojem to kitico na odru, primem svojo kitaro in jo malo dvignem. Kitara sama je že simbol vsega tega, kar delamo. Glasba so naše sanje in dokler si, kdor si, ter te kaj drugega ne moti preveč, je to vse, kar je važno. Z glasbo se mi zdi, da se najbolj udejstvujemo v tem, kar res smo. Je tak trenutek sklenjenega kroga.

Kakšno bi bilo popolno vzdušje, okolje za poslušanje albuma?
Gašper: Na čolnu, na Cerkniškem jezeru.
Andrej: Jaz bi rekel sam v svoji sobi doma.

Kateri verz najbolj povzame vaše trenutno stanje?
Gašper: Prva kitica pesmi Helpless skupine Crosby, Stills, Nash & Young je: “There is a town in North Ontario, with dream, comfort, memory to spare, and in my mind, I still need a place to go, all my changes were there.” V tem se res najdem, ker je to mestece v severnem Ontariu zame lahko Novo mesto. Gre za neki kraj, kjer si preživel svoje mladostništvo, se razvil in odrasel. Ta pesem mi daje zelo prvinski občutek domotožja, vedno, ko si zdoma – tudi posnet je na tak zelo lep, počasen, mehek, večeren način. Trenutno mi ta skladba res ogromno pomeni.

Andrej: Sem veliki oboževalec slovenskih besedil, všeč mi je verz iz pesmi Tobogan skupine MRFY: "Vsak dan je dan, ki nič ne stane, vsak dan je dan, ki vse ti vzame." V primeru naših pesmi pa – veliko mi je všeč. Nočemo biti samovšečni, le stojimo za svojimi besedami.
Gašper: Izmed naših pesmi mi je všeč predvsem refren Nove kože: "Ker čisto je srce, tam iz tal cvete, nova roža, kot koža, najlepši dotik in ti.” Gre za neko rojstvo mlade, nove ljubezni s človekom, s katerim nimata preteklosti. Tako kot je John Lennon rekel: "It's a love that lasts forever, it's a love that had no past.” Je popolna čista stvar, brez ozadja. To je meni lepo v tej pesmi.

Ime Plateau naj bi pomenilo tudi planoto, ki je neka združitev občutka narave in prostora, spontanost, ki se na takih krajih razvije, obenem pa gre za veliko ljudi, ki stojijo za vami in vam pomagajo ustvarjati – zato se na družbenih omrežjih imenujete tudi Plateau družina. Pogosto omenjate, kako spoštujete druge glasbenike, z njimi ste tudi spletli prijateljsko vez. Vaš prvi nastop je bil na dogodku V petek zvečer, na katerem ste nastopali z drugimi novomeškimi bendi – pri tem vam je pomagal "stric iz ozadja" Marjan Pirnar, lastnik podjetja Festival Novo mesto, ki poskrbi za ozvočenje na festivalih in koncertih po vsej Evropi. Kako pomembna je ta kolegialnost?
Gašper: Veliko imamo stricev iz ozadja, čudovito je (smeh). V Novem mestu je izjemna koncentracija talenta in uspeha na glasbenem področju. Čeprav se mi zdi, da nekaj malega ega vseeno je, ga na primer ne bi primerjal z ljubljansko glasbeno sceno. Nič ni naperjeno proti nikomur. Ko smo nastali, nas je skupnost sprejela z odprtimi rokami, videla nas je kot neki nov, svež veter, kot mlade fante, ki imajo nekaj povedati, imajo energijo, željo in voljo. Zdi se mi, da smo zaradi tega dobili še toliko večji zagon.
Andrej: Od začetka smo imeli podporo. Že na prvem nastopu smo bili med drugim všeč producentu Bortu Rossu, tudi Cveto Šali, kitarist skupine Rudolfovo, je takrat dejal: “Nova generacija prihaja.”

Nekateri pravijo, da trenutno glasbeno sceno zaznamuje mladi novi val, ki ga “jezdite” tudi vi. Kako je biti del tega?
Andrej: Odlično je.
Gašper: Zelo dober občutek je. Pred kratkim je Boris iz skupine Kokosy v nekem podkastu citiral Štrasa iz MRFY-jev, ki je rekel, da kar se dogaja trenutno, je to, da se skupine druga drugo potiskajo v ospredje, med seboj se podpirajo – če en zraste, zraste tudi nekdo drug. Res gre za talentirane ljudi, za vsakega se nekaj najde.

Je nekaj prijateljske tekmovalnosti, ko nekdo izda novo pesem, a v smislu: “Dobro, dokaži se, pokaži, kaj znaš.” Ni pa nekih zaničevalnih odnosov. Vse je vzajemno, zelo zdravo, iskreno in zdi se mi, da poslušalci to lahko tudi občutijo.
Andrej: Vsi smo ves čas v stiku prek družbenih omrežij – delimo, ko nekdo izda novo skladbo, drug drugemu komentiramo objave ... Tako skupaj, drug z drugim rastemo.

Pravite, da je v prvi vrsti pomembna kakovostna glasba, veliko pa daste tudi na preostale vidike – od naslovnice do videospotov in oblačil. Je celostna podoba za glasbenika pomembna?
Andrej: Seveda. Študiral sem trženje in že od začetka se zavedamo, da je skupina v bistvu znamka. Vse mora biti skrbno načrtovano, od časovnice in tega, da poskrbiš, da se stalno pojavljaš tako na družbenih omrežjih kot tudi medijih, pa do tega, kako si videti in kakšen vtis daješ. Ljudje skupino na primer drugače gledajo, če na oder pride oblečen vsak po svoje ali pa v kolekciji, ki jo po meri naredijo modni oblikovalci – v tem primeru te resneje jemljejo. Od začetka se res trudimo delati tako in se mi zdi, da nam gre odlično. Zelo smo dejavni tudi na področju izdelave “mercha”.

Občinstvu želimo stalno dostavljati nekaj novega, enostavno pa ne moremo ves čas izdajati glasbe. To je dolgotrajen proces, obenem pa je smiselno, da pesmi ne izdajaš prepogosto, saj bodo nekatere tako pozabljene. Ljudem moraš dati čas, da se naposluša ene skladbe, šele nato pa začneš promovirati drugo, a spet ne smeš zaspati. Tako je na primer smiselno, da novo pesem izdaš na tri mesece, ne pa vsak teden.

Kako pa usklajujete glasbene in preostale obveznosti?
Andrej: Jaz ne študiram več. Sem že diplomiral, magisterij pa sem pred kratkim pustil. Martin je zdaj četrti letnik oziroma je absolvent, a bo dokončal pedagoško, Aljaž pa je četrti letnik študija džezbobnov v Gradcu.
Gašper: Jaz študiram, ampak sem tudi padel prvi letnik zaradi skupine. Zdaj sem ga naredil in sem uspešno v drugem letniku. Zelo sem ponosen. Vem, da moram biti za to, da lahko vse izpeljem in uresničim, zelo delaven in priden ter imeti svoje prioritete na mestu. Če uspe drugim, bo pač še meni.
Andrej: V skupini smo bili vedno zagovorniki tega, da moramo dokončati neko raven izobrazbe. Že, ko smo začenjali v srednji šoli – Gašper oprosti, ker bom zdaj to izpostavil – je imel Gašper težave z ocenami. Rekli smo mu, da če ne bo naredil letnika, ne bomo imeli skupine. Točno tako je bilo. Naredil je gimnazijo, enako se je zgodilo s študijem. Ko smo poleti v Ljubljani snemali drugi album, se je Gašper dopoldne učil, potem pa smo delali. Izobrazba je pomembna – otroci, hodite v šolo.

Pred časom ste dejali, da nočete le premikati telesa, ampak tudi glave. Kaj želite dati ljudem s svojo glasbo?
Gašper: Hočemo biti univerzalni v svoji edinstvenosti. Hočemo poudariti to, da je popolnoma v redu, če ti ni nič jasno, in da ni nujno, da imaš vedno vse pod nadzorom. V redu je, če se kdaj počutiš nemočnega, želimo povedati, da nisi sam v tem. Vsi smo ljudje in vsi, čeprav morda na drugačen način, občutimo, načeloma iste zadeve, gremo po istih stopnicah.
Andrej: Ko poslušaš našo glasbo, ni vse dano na pladnju, moraš malo razmisliti, vsak čez iste besede, a v različni situaciji najde sebe.

Album 10 pesmi ste predstavili tudi v razprodanem Ortu baru, kjer naj bi podoživeli pet let ustvarjanja, solz in smeha. Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da ste ga razprodali?
Andrej: Jaz sem bil pa “zmačkan” v postelji v petek ob devetih in si rekel, da grem spat, ampak sem po tem, ko smo razprodali Orto bar, vstal, poklical svojega najboljšega prijatelja Urha, ki nam je tudi dostavil cviček za Orto bar, in sva nazdravila. Domov sem prišel okoli treh, štirih zjutraj. Proslavil sem do konca (smeh).

Gašper: Jaz sem zaklical: “Vuhu!” Bili smo na jam sessionu v Novem mestu. Z Martinom sva na odru igrala ljudsko pesem, on na orglicah, jaz na basu. Naš bobnar je medtem svojo prijateljico prepričal, da je kupila vstopnico za naš koncert. Ta je bila zadnja in Aljaž je začel snemati ta trenutek, ko je naznanil, da smo razprodali Orto bar.

Dejali ste, da ste v Orto baru želeli pesmi zaigrati malce drugače. So torej pesmi tam še drugače zaživele? Kakšna je bila ta izkušnja?
Andrej: Zagotovo so drugače zaživele, ljudem smo svoje pesmi želeli zaigrati malo drugače, da je bolj zanimivo. Tisti, ki so prišli, so rekli, da je bil to gladko naš najboljši špil, tako energija kot tudi performans. Ko sem šel na oder, je bilo, kot da bi šel prvič – nisem bil sicer živčen, bil je čuden občutek, ki ga ne znam opisati. Ko je Aljaž štel ena, dva, tri, štiri in se je koncert začel, sploh nisem vedel, kaj naj, a so roke potem same od sebe šle, saj smo bili “navežbani”.
Gašper: Ko začneš peti in slišiš ljudi, kako pojejo nazaj – tako še nikoli niso peli z nami. Ko ugotoviš, da nekaj pomeniš ljudem, je neverjeten občutek. Bilo je tako lepo.

Zasledila sem, da so se sprva oboževalci in oboževalke, ko še niste izdali veliko pesmi, vaša besedila učila tako, da so poslušali demoposnetke na platformi SoundCloud, posnetke vaših nastopov ... Kako je videti takšno predanost?
Gašper: Če se imaš željo nekaj naučiti prek nekakovostnih demotov in posnetkov v živo s Špil lige, to že nekaj pomeni. Zdi se mi, da je to dokaz, da je naša glasba v njih nekaj vzbudila.

Po vašem mnenju spadate na oder, tam naj bi bili lahko še bolj pristni kot v zasebnem življenju, pomembno vam je, da ste spontani in pokažete del sebe. Po koncertu se hitro pomešate med občinstvo. Kaj vam pomeni interakcija s poslušalci?
Gašper: Nekaj je, da si na odru ter gledaš dol in poskušaš razbrati, kaj se dogaja v očeh in glavah ljudi, najpomembnejše pa je, da z njimi lahko vzpostaviš stik. Prav takrat po koncertu so občutki najbolj sveži in najbolj pristni, ljudje so še vedno pod vtisom in ni boljšega, kot dobiti neposredne najbolj pristne in surove odzive. Ti nam veliko več pomenijo, ta komunikacija nahrani našo celo misijo na najbolj celosten način.

Nekoč naj bi bili na odru sramežljivi. Vas še vedno spremlja ta občutek?
Andrej: Ugotovili smo, da je velik del tega, da si glasbenik in ustvarjaš svojo glasbo ter se želiš pokazati v polni luči, tudi šov, predvsem, kako predstaviš pesem v živo. Ljudem moraš ti povedati, kaj je dobro. Na oder moraš iti z miselnostjo: “To je tako, kot smo mi rekli, ti nimaš besede.” Biti moraš stoodstotno prepričan o tem, kar delaš in dopoveduješ ljudem. V nasprotnem primeru te bodo razumeli v manjši meri.
Gašper: Samozavest je ključna. Ko smo začeli, so se mi dolgo po glavi motale misli o tem, kako sem videti, kako se premikam ... Potem pa sem ugotovil, da čim bolj se sprostiš, bolj si ti in se popolnoma prepustiš surovemu občutku, ki ga doživljaš med igranjem glasbe, toliko bolj boš pritegnil ljudi. Človek ve, ko nekdo ni pristen, to se čuti. Na odru se še nikoli nisem tako dobro počutil kot se zdaj in zdi se mi, da se to pozna tudi na naših koncertih.

Objavili ste tudi filmček s koncerta, zdi se, da počasi nekako končujete poglavje Vse skrivnosti vetru. Ste torej že “izživeli” album?
Gašper: Živimo ga že zadnjih pet let in počasi je že čas, da gremo naprej.
Andrej: Dop*** nam je (smeh). Šalim se.
Gašper: Všeč mi je, kako so nekoč skupine vsako leto izdale album, The Beatles so na svojem vrhuncu celo izdali po tri albume letno. Ker sem nor oboževalec Beatlov, mi je to zelo pomembno. Naš načrt je že v prihodnjem letu izdati naslednji album, če nam to uspe, bi mi to veliko pomenilo. “Mašino” moraš imeti stalno v pogonu, tako nastane najbolj pristna stvar. Pri nekaterih glasbenikih opažamo, da na skladbi dolgo sedijo, sam pa menim, da pesmi ne smeš predolgo premlevati, ampak jo moraš izdati, dokler je sveža, jo najbolj čutiš – takrat ji lahko najbolj prideš do bistva, brez nekega nepotrebnega prečesavanja.

Omenili ste, da ste poleti znova odšli v studio, tokrat v Ljubljano, kjer ste že začeli delati drugi album, na katerem ste si pustili eksperimentirati. Se je tokratni ustvarjalni proces razlikoval od prvega?
Andrej: Zdaj sodelujemo z Gregorjem Bajcem, ki smo ga spoznali kot tonskega mojstra skupine MRFY, a je sčasoma prerasel tudi v producenta in sodeluje z večino novega mladega vala – tudi z zasedbami Kokosy in Jet Black Diamonds ter Blažem Mencingerjem. 12 dni smo bili v Ljubljani, kjer smo spet živeli skupaj. Prišli smo z Gašperjevimi demoti, torej posnetki akustične kitare in vokali, in iz nič gradili pesmi. Tega nismo še nikoli delali skupaj s producentom – ko smo prišli k Bortu Rossu, je bila skladba običajno že bendovsko postavljena. Ustvarili smo 10 pesmi, na kar smo bili zelo ponosni, ker nismo vedeli, da nam lahko uspe narediti nekaj tako velikega.

Dogovorili smo se, da jih do predstavitve prvega albuma ne slišimo, saj smo po eni strani želeli, da smo še vedno osredotočeni nanj, po drugi strani pa se nismo želeli preveč navezati na nove melodije.

Po predstavitvi albuma smo jih le poslušali in ugotovili, da niso tako dobri, kot smo mislili, in da je še veliko dela (smeh). Trenutno se posamezno dobivamo s producentom in se z njim pogovarjamo, kaj bi in česa ne bi. V decembru načrtujemo, da bomo še delali gradivo in ga izboljševali, potem pa nameravamo februarja za 10 dni oditi v Mostar in tam posneti album. A nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Kar bo, bo, smo pa navdušeni glede albuma.