Kovaški šmaren. Foto: Turistično društvo Kropa
Kovaški šmaren. Foto: Turistično društvo Kropa
Kovaški šmaren
V kovanju žebljev se v Kropi lahko preizkusite tudi sami. Foto: Mateja Leban
Kovaški šmaren
Oglarska kopa, v kateri se kuha oglje, ki ga žebljarji potrebujejo za kovanje žebljev. Foto: Mateja Leban
Kropa
Vigenjc Vice – edina ohranjena kovačnica za ročno kovanje žebljev. Foto: Mateja Leban
Kovaški šmaren
Druženje na prvo julijsko soboto in nedeljo. Foto: Turistično društvo Kropa
Kropa
Fovšaritnica, hiša, v kateri je stanovalo tudi do 90 ljudi, žebljarjev z družinami. Foto: Mateja Leban

Gre za praznik, ki je med drugim namenjen predstavitvi kroparske kovaške dediščine obiskovalcem iz drugih krajev in v današnji obliki letos poteka osemnajstič, navadno pa ga po podatkih Turističnega društva Kropa obišče približno 1500 obiskovalcev.
"Mi, Kroparji, ga sicer praznujemo že od leta 1729, tistega leta 2. julija je bila namreč posvečena cerkev kroparske Matere Božje," pripoveduje predsednica Turističnega društva Kropa Metka Kavčič. Najprej povabi v kovaški muzej, katerega vrata so v času kovaškega šmarna ves čas široko odprta. Kropar Joža Eržen, vodnik po muzeju, pokaže sobo z razstavljenim žeblji, ki so jih v tem kraju kovali 500 let: "Okrog 127 vrst jih je – za čevlje, za ladje, za podkovanje konj, za železnico, obstajajo tudi stavbni žeblji ... Najmanjši je velik je en centimeter, največji pa kar 80."

"Ni Evrope brez Krope"
"Ni Evrope brez Krope, pravimo pri nas. V 16. stoletju je bil trg za kroparske žeblje namreč cela Evropa in Bližnji vzhod," razlaga Metka Kavčič. Po več kot 500 letih ročnega kovanja žebljev je približno osemdeset let Kropo zaznamovalo umetniško kovaštvo, "za naprej pa slabo kaže", pripoveduje Metka Kavčič. "A če se sprehodite čez Kropo, ne boste našli hiše brez gavtrov, torej brez železnih mrež in brez ulične svetilke, vsi imamo doma tudi železne lestence, tako da kovaška tradicija v tem kraju gotovo še živi."

Fovšaritnica – spomenik težkemu življenju kroparskih žebljarjev
Blizu kovaškega muzeja je muzejska hiša Fovšaritnica, ki jo v času kovaškega šmarna lahko obiščete. V njej so kot podnajemniki živeli žebljarji z družinami: "Ta stanovanja so bila zelo skromna, velikokrat so v eni sobi živele tri družine, v povprečju je tako v eni srednje veliki hiši živelo 30 ljudi, lahko tudi do 90. Lahko si predstavljate, da intimnega družinskega življenja ni bilo. Žebljarji so kovali po 16 ur na dan, tako da so domov hodili samo spat. Imeli so le najnujnejšo opremo, je pa zanimivo, da so raje bili brez kakšnega kosa pohištva, npr. stola, kot pa brez ptičje kletke. Bili so znani ptičarji, ptič jim je po celem dnevu kovanja v temni kovačnici zvečer namreč prinesel vsaj košček narave," pripoveduje Kropar Joža Eržen.

In kako težavno je ročno kovanje žebljev, obiskovalci začutijo v vigenjcu Vice, ki je edina v celoti ohranjena kovačnica za ročno kovanje žebljev. V kovanju se na kovaški šmaren lahko preizkusi vsak. Delu lahko sledi okrepčilo, "tipična kovaška malica je polenta z ocvirki in mlekom ali kroparska žonta, ki je nekakšen jetrni golaž", razlaga eden izmed gostincev Blaž Staroverski.

"Ni šmarna brez vonja po kuhanju oglja"
Sprehod po Kropi se konča na hribu ob oglarski kopi, ki so jo domačini sredi tedna prižgali prav v počastitev kovaškega šmarna. "Zame ni šmarna brez vonja po kuhanju oglja," pripoveduje domačinka Metka Kavčič. "Za oglarsko kopo potrebujemo posušena bukova drva, ki jih na kopišče postavimo v obliki piramide. Nato vse to zapremo in naredimo oglarsko kapo iz zemlje, praprotna in smrekovih vej. V piramido nato naredimo luknjo, v katero damo ogenj in tako prižgemo kopo. Luknjo zapremo in kopa se začne kuhati, navadno se kuha 2 tedna."

V Sloveniji bi težko našli kraj, ki je tako navezan na svojo bogato preteklost, kot je Kropa. Gotovo je močno zaznamovana s kovaštvom, kar ni naključje, pripomni Metka Kavčič: "V Kropi imamo vse, kar potrebujemo za kovaštvo. Kropo, ki je na kraškem terenu, obdaja Jelovica in tu je doma železova ruda, ki ji mi rečemo bobovc, drugače pa je to limonit. Imamo tudi bogate bukove gozdove, ki služijo za pridobivanje oglja in energijo v obliki vode." Ne pozabljajo niti na težko življenje svojih prednikov, zatrjuje Joža Eržen: "Živeli so slabo, slabo so bili plačani, s kmetijstvom pa si niso mogli pomagati, ker je bilo obdelovalnih površin premalo."

V Kropi je vsak dobrodošel, ne le na kovaški šmaren
Preteklost pomembno obujajo s kovaškim šmarnom, ki tudi letos ponuja pester program: "Kovaški šmaren smo začeli z mašo za kovače, postavili smo peč za taljenje železove rude in oglarsko kopo, ki smo jo tudi prižgali. V muzeju bo predstavitev obnovljenega gledališkega platna, spomnili se bomo 100. obletnice 1. svetovne vojne, ki je ta kraj kar zaznamovala. Obiskovalci se lahko ustavijo na stojnicah domače obrti, si ogledajo kovaški muzej in fovšaritnico, kujejo žeblje v vigenjci in se okrepčajo s tradicionalno kovaško malico. Popoldne se nam bo pridružil Pihalni orkester Lesce, ogledali si bomo predstavo Žebljarjeve težave drugače, končali pa na družabnem srečanju z ansamblom Rubin,« našteje in v Kropo povabi predsednica Turističnega društva Kropa Metka Kavčič.

Mateja Leban