"Na Brač sem se preselila, da bi se odmaknila od hrupa prestolnice – in ker sem se zaradi pandemije končno lahko," razlaga Pejičeva, lastnica svetovalnega podjetja in nekdanja raziskovalka na ljubljanski univerzi, ki se je zaradi pandemije svoje delo naučila opravljati popolnoma virtualno, kar pomeni, da ni bila več vezana na urbano okolje.

"Dalmacija je bila zame od malih nog lokacija, kamor bi se želela v idealnem svetu preseliti. Dalmatinci enostavno živijo kakovostnejše in enostavnejše življenje, stvari delajo počasi, veliko so na soncu, dobro jedo in ne hitijo."

"Predvsem pa ob tem ne dobijo občutka krivde, prej se do tega počutijo upravičeni, kot bi se morali vsi mi," razlaga.

"Tega sem se tudi sama hitro priučila. Moj čas teče počasneje, moj dan ima več ur. Začela sem filtrirati to, kar drugi pričakujejo od mene, od tistega, kaj si pravzaprav želim sama."

Za svoje novo domovanje si je izbrala vasico Pučišća, ki je bila razglašena za eno od desetih najlepših evropskih vasi po izboru strani Detecher.com. In tako se je začela Ninina ljubezenska zgodba s kamnom.

Pučišća je namreč vas, v kateri so že v rimskih časih začeli izkoriščati kamen kot glavno dobrino – z belim braškim kamnom so pučiški umetniki ustvarjali po celem svetu, saj je edinstven v svoji teksturi, trdnosti in barvi.

Braški kamen od Benetk do New Yorka

Svetovna kulturna dediščina je zgrajena iz braškega kamna, od Dioklecijanove palače v Splitu, poslopja Združenih narodov v New Yorku, papeževega oltarja v Vatikanu, stavb parlamenta na Dunaju in v Budimpešti, deli Benetk, Trsta, celo katedrala v Liverpoolu je izjemen prikaz sposobnosti klesarjev iz te vasi.

Pučišća je že stoletja povezana s kamnom in ne s turizmom, zato je tudi ohranila pristnost.

V tej vasi še danes živi prva klesarska šola v Evropi, tukaj je prvi kamnolom, ki ga vaščani imenujejo "Veselje".

Kamen ima poseben videz in odlike, šola pa slog, ki je zelo prepoznaven. Orodje, ki ga uporabljajo, je v veliki meri nespremenjeno še iz časa starih Rimljanov. Šola sprejme le 25 dijakov letno, večinoma pa so vsi potomci ter potomke družin, v katerih je klesarstvo vir družinskega prihodka že desetletja.

Nina je braški kamen s pomočjo lokalnega obrtnika preoblikovala v kolekcijo kamnitih krožnikov, s tem pa braško kamnito zgodbo ponovno oživila, jo posodobila in popeljala – znova – v svet.

Številne omejitve življenja na otoku

Ob tem priznava, da naloga ni bila najlažja. Čeprav je otok čudovit, pa, kot pravi, na otoku ni podporne skupnosti, pravne pomoči, računovodstva, izobraževanj, informacij in idej, kako lahko iz svoje obrti narediš pravi posel.

"Še na banko je treba v Split. Včasih tudi internet enostavno ne deluje. Na otoku je težko dobiti vse tisto, kar ni ustvarjeno na otoku. Ni inkubatorjev za podjetniške ideje. Ljudje se ne zmenijo za rast Kitajske, NTF-je in kriptovalute. Novice iz sveta se zdijo nekako daleč."

"To je prava razlika med Bračem in Zagrebom, Ljubljano – ta mesta za domačine pomenijo svet priložnosti, kjer so vse stvari lažje, bližje, hitreje dostopne, možnosti za uspeh je več, sploh pa za postavljanje lastnega posla. Njihova otoška vas pa jim pomeni mir, kakovost življenja, zdravje, ki ga ne bi zamenjali za ves poslovni uspeh sveta."

A Pejičeva je bila prepričana, da sta v digitalni dobi oba vidika lahko povsem združljiva, prav opažanje, kako življenje na otokih zamira in kako se mladi selijo na celino v iskanju kariernih priložnosti, pa jo je spodbudilo, da se je lotila nečesa, kar bi jo povezalo z lokalno skupnostjo in kjer bi lahko videla, če je mogoče oba svetova povezati tudi na popolnoma lokalni ravni.

Kamen drag, obrtniki podplačani

Braški kamen se je zaradi njegove zgodovine zdel nekako logična izbira. Kot je hitro ugotovila, je braški kamen izjemno drag, obrtniki pa zelo slabo plačani. "Opazovala in občudovala sem te neverjetne klesarske tradicije in nisem razumela, zakaj se klesarji, opremljeni z večstoletnim znanjem, komajda preživljajo."

"Spoznala sem Jurico Eterovića, ki se je prav tako želel preseliti v Zagreb, saj ni več videl prave perspektive na otoku. A je prišel do enakih ugotovitev kot jaz – življenja tukaj ne more nič zamenjati in po treh mesecih se je vrnil, zdaj nadaljuje delo svojega očeta in strica. Prišla sva do ideje, da lahko združiva njegovo neverjetno generacijsko znanje – kamen obdeluje s presenetljivo lahkoto – in moje znanje doseganja svetovnega trga. Tradicija in modernost, lokalno in globalno," pripoveduje.

Tako se je rodil skupni projekt The Gods of the Mediterranean, ki predstavlja generacijsko delo obrtnikov na območjih, ki so že desetletja žrtev depopulacije. To počne na svetovni ravni in, kot pravi, je alternativa hitremu načinu življenja in trajen dizajn, ki bo z nami večno ter bo v prostoru pričaral razkošje, ki ga danes ni več – in to je preprostost.

Dolgoročni cilj projekta je sodelovati z lokalnimi umetniki, obrtniki in pridelovalci s celotnega območja Mediterana, a prva postaja je Brač, kjer je Nina z Jurico zasnovala prvo kolekcijo ročno obdelanega braškega kamna, ki je dostopna tudi v svetu (Evropi, ZDA, Kitajski, Avstraliji), ne le pri umetnikih na otoku.

Strast do klesanja

Sodelovanje v praksi poteka tako, da Jurica poskrbi za izdelek, Nina pa za vse, kar je povezano s trgom.

"Jurica se kolekciji fantastično posveti v delavnici in v njem res vidiš strast in veselje do klesanja. Ko izdelek ugleda dan, pa spet poprimem jaz," razlaga.

"Začetki so bili kar zanimivi – morala sem se naučiti veliko o kamnu, da sem našla pravo impregnacijo med stotinami, tako, ki ohrani posebno bež barvo in temne žile naših "pijatinov" (krožnikov), kot tudi da doseže zahtevano odbojnost maščob, ki jih uporabljamo pri kuhanju, ter je hkrati neškodljiva za ljudi in okolje."

"Oblikovala sem tudi trajnostno embalažo, ustvarila spletno stran, skrbim za trženje, komuniciram s kupci in vodim finančni del."

"Najin cilj pa je predvsem etičnost in trajnost celotnega projekta: sama želim, da so vsi pošteno plačani za svoje delo, da je ves uporabljeni embalažni material naravnega izvora ter razgradljiv, da je vsak člen v verigi zadovoljen s svojim doprinosom ter da kupec dobi v roke izjemno kakovosten izdelek. Le tako nam lahko uspe na dolgi rok," meni Pejičeva.

Večnost kamna

Kot pove, so bili njuni vhodni stroški pokriti po tednu dni od predstavitve kolekcije. "Ljudje se zavedajo pomanjkljivosti hitre proizvodnje in mikrotrendov, zato cenijo večnost kamna," pravi Pejičeva, ki z Eterovićem kolekciji krožnikov v teh dneh dodaja še tri druge kolekcije.

Morda še večji dosežek kot sama kolekcija pa je, da ji je z njeno zgodbo uspelo vzbuditi zanimanje mladih na otoku, saj je dokazala, da se da nekaj izjemnega ustvariti prav na Braču in iz najboljšega, kar Brač ponuja.

"Mladi z otoka me zdaj sprašujejo, kako bi lahko osnovali in promovirali aktivni dopust za turiste, ki želijo z njimi obirati oljke in izdelati svoje olivno olje. Med mladimi je vizija prisotna, a nimajo zagotovljenih orodij, da jo dosežejo, in velikokrat se jim zdi uresničljiva le v Splitu."

"Znan je vic, v katerem Američan pristopi do Dalmatinca in ga želi prepričati, naj razširi svoj ribolov, zaposli ljudi, kupi večji ribiški čoln – s ciljem, da bi na koncu lahko užival in ne počel nič. Dalmatinec mu odvrne, da to počne že zdaj. In res je, res uživajo – v svojem delu, ki je v dobrem ravnotežju s preostankom njihovega dneva. To je tudi njihov cilj, delati za življenje in ne živeti za delo. Prav ta enostavnost je ogrožena, če ne morejo nadaljevati svojega poklica na otoku, če morajo iskati delo na celini," opozarja Pejićeva.

"The Gods of the Mediterranean poudarja to filozofijo: ni treba, da je produktivnost osrednje vodilo naših življenj. Ta kultura je precej toksična. Ni nam treba kupovati več stvari, zapraviti več denarja za nove stvari vsako leto, da ostanemo v trendu, to nas sili še v več dela. Moramo si osnovati prostor in življenje, v katerem nam bo lepo in ugodno, kot je lepo Dalmatincu v omenjenem vicu. Če povežem z začetkom cele zgodbe: zato Dalmatinec uporablja kamen (smeh)."