Kurnik, po definiciji iz pravopisa zaprt prostor za kokoši, je na slovenskem podeželju pogosto remake delo mojstrov, ki leseno konstrukcijo prekrijejo z odpadnim materialom iz salonitk, zbitih plošč, desk, delov železa in pločevine, okrušenih opek in žičnatih ograj. Ustvarijo sveti prostor miru in varnosti, v katerem kokoši opravljajo svoje veliko poslanstvo – izleganje jajc. A tu in tam se zgodi, da ustvarjena zbitina sicer preprečuje pobeg ubogi perjadi, ne pa tudi vstop izmuzljivim plenilcem, ki najdejo svojo pot v trdnjavo … In perje je frčalo.

Seveda obstajajo tudi bolj civilizirani kokošnjaki, urejeni v hlevih ali objektih, ki so v skladu z evropskimi smernicami. Ko pa čisto pravi kokošnjak stoji pred Muzejem za oblikovanje in arhitekturo (MAO) v Ljubljani, si to zasluži podrobno obravnavo.

Arhitekt s trajnostnim pogledom

Gašper Fabijan je arhitekt tiste vrste, za katero je ustvarjanje, izhajajoče iz narave in trajnostnega odnosa do okolja, samoumeven proces. Zakaj beton, če lahko les; zakaj lesene deske, če je balkonska ograja lahko iz brezovih vej; zakaj bi podirali drevo, če lahko v strehi pustimo odprtino za krošnjo. Natanko to je storil v Domu med brezami, družinski hiši, v celoti izdelani iz lesa, v notranjosti je opečnato le ognjišče, ogenj kot srce doma.

Čeprav se Gašperju Fabijanu zdi malce nenavadno, ko stojiva na dvorišču Fužinskega gradu in razpredava o leseni konstrukciji, oviti z žičnato mrežo, namenjeno štirim kokošim in petelinu, je bila ta uvrščena v sklop razstave Tunel 29 - Oblikovanje za postkapitalistični svet, ki jo je Center za kreativnost (CkZ) pripravil za milanski teden oblikovanja. Ker je dogodek zaradi pandemije odpadel, je Kurnik: premični kokošnjak za štiri kokoši in petelina, kot ga je poimenoval, do sredine avgusta s še 30 izbranimi projekti razstavljen na dvorišču MAO.

Epidemija razkrila tudi pomen samooskrbe

Rdeča nit razstave je bilo vprašanje priprave na neizogibno apokalipso, ki jo napovedujejo virusi in podnebne katastrofe. "Prehranska samooskrba je ravno med epidemijo znova postala pomembno vprašanje," pojasni vodja programa CkZ-ja Mika Cimolini.

Komisija, ki so jo sestavljali industrijski oblikovalci in arhitekti, je pri izboru projektov upoštevala predvsem tiste, ki odgovarjajo na vprašanja: kakšna bo napoved bivanja v prihodnosti, kako z uporabniško izkušnjo izboljšati samo bivanje in kako pri tem upoštevati principe kroženja materialov in trajnostne uporabe naravnih virov. Poleg trajnostnega razvoja se zdi lokalna pridelava hrane logična rešitev. Pri vprašanju, ali jajce ali kokoš, torej izberemo oba.

Je vesolje resnično nastalo iz jajca?

Hitro brskanje po medmrežju da vedeti, da je domovanj za kokoši, kakršno je izdelal Gašper, kar nekaj, tudi takšnih na kolesih, za še lažje premikanje po travniku – kokoši pri vnetem hranjenju, brskanju in krempljanju s travnate površine namreč naredijo pravo razdejanje, saj jo spremenijo v prah, zato je priporočljivo, da se ta mali objekt prestavlja.

Zakaj bi bil torej projekt Kurnik tako poseben, razen dejstva, da ga je zasnoval arhitekt? "Kokošnjak verjetno lahko naredi vsak sam, najbrž tudi nekoliko ceneje," preudarno pripomni Kranjčan, ki danes z družino živi na območju Celja. "Projekta se nisem lotil kot arhitekt, vedno se poskusim v nalogo poglobiti, da mi je zabavna. Tako sem se poglobil v kokoši in izvedel vse o njih," nadaljuje bradati sogovornik in pripomni, da je prvi prototip pred tremi leti pravzaprav nastal kot darilo za njegovo taščo.

Sicer pa, med strašljivimi podatki o kokoših, ne o taščah, je zagotovo ta, da naj bi imele več skupnega z mogočnim tiranozavrom, kot smo mislili do zdaj. Ta najnevarnejši in največji plenilec, kar jih je svet kdaj poznal, je imel namreč po telesu in repu perje. Prvi tiranozavrovi predniki so bili celo tako majhni, kot je velika današnja kokoš.

Bog je vedno uporabljal geometrijo

Kot vemo, so kokoši nezahtevna bitja, za svoj obstoj potrebujejo pašnik, ali še tega ne, in predvsem varno zavetje z gnezdom. Kljub temu je Fabijan asketsko življenje teh bitij nekoliko oplemenitil.

Objekt je zasnoval v zlatem rezu in nosi popolno kocko s stranico enega metra, do katere se živali povzpnejo po lestvi z dvižno loputo. V kocki sta gnezdi, prostor za počitek na spuščeni palici in zalogovnik za vodo, ki je speljan v samo ograjo. Vstop je omogočen tako s sprednje strani, kjer imajo živali izhod v naravo po sistemu proste reje, z zadnje strani pa ima lastnik omogočen dostop do gnezd.

Na kubusu je pritrjeno pozlačeno jajce iz medenine z napisom v grščini 'Bog je vedno uporabljal geometrijo', v sami kocki, kjer sta gnezdi, pa je perforirana zgornja površina iz smrekovega lesa v obliki naše galaksije Rimske ceste, "saj zgodbe starih verstev pravijo, da je vesolje nastalo iz jajca". Poleg tega perforacija spominja na znamenite velikonočne vrhniške pirhe, doda arhitekt.

Tu so še manjši detajli: namesto klasične lestve, ki vodi v sam kokošnjak, je ob strani uporabljena zavetrovalna prečka, ki je hkrati tudi stabilizator, same letvice pa so lično zaobljene kot prečni valji (ne, kokošim ne drsi; da, brez težav se po njih povzpnejo). Vrvica, s katero se dvigne loputa, ima na koncu držalo v obliki lesene krogle. Gašper Fabijan pravi, da nikakor ni želel narediti "fensi, urbanega kurnika", "če ne bi živel sredi narave, kokošnjaka nikoli ne bi bilo".

Strinja se, da bi lahko sam projekt, ki so ga izvedli v lesni delavnici Centra za varstvo in delo Golovec, zasnoval še bolj trajnostno. "Streha bi bila lahko lesena ali slamnata, z določenimi prilagoditvami, seveda. A treba je bilo gledati, da ga je mogoče transportirati na samo razstavo." Kot še doda stvaritelj edinstvenega objekta, "lahko lastnik le upa, da bo zlato jajce navdihnilo katero od kokoši, da jih začne valiti tudi sama". Sicer pa je o navdihu pri kokoših pisala že Svetlana Makarovič:

"Lepo je biti kokoš, na svetu lepšega ni, ko tolsta, krotka kokoš, ki se ji dobro godi!
Prijetno, mirno živim in jajce znesem vsak dan; razburjati se ne smem, ker slabe živce imam.
Sicer leteti ne znam, a je še bolje tako, saj kdor visoko leti, prav nizko pade lahko!"

Fotografije: Miran Kambič