Sorodna novica "Žepni" lokal s filozofijo naredi si sam, kot nalašč za Instagram

Pred kratkim smo v naši rubriki predstavili še svež ljubljanski lokal Tink, skoraj v celoti plod miselnosti "naredi si sam" ‒ lastnika sta kar sama zavihala rokave, sledila navdihu z družbenih omrežij, predvsem Pinteresta, in dosegla posrečen rezultat, ki kljub temu da večina kosov prihaja iz domače delavnice in s polic vsem dobro znanega švedskega velikana dostopnega pohištva, navdušuje ciljno občinstvo, medtem ko se je med predstavniki arhitekturne stroke dvignila vsaj kakšna obrv.

Pa bi se v Tinku, če bi se vsega skupaj lotili še enkrat, vendarle posvetovali z arhitekti? "Predvsem bi nam prišli prav kakšni nasveti glede postavitve kuhinje oz. predela za pultom. Nihče od naju ni imel nobenih 'gostilniških' izkušenj in si je bilo kar težko v praznem prostoru zamisliti, kje bo pult, pomivalno korito, kavni avtomat in druge stvari. Morda bi bil dobrodošel tudi kak nasvet, kje narediti odtoke in kje vse postaviti električne vtičnice. Iz tega vidika bi se vsekakor posvetovala."

Kakšna je torej prava pot, ko se lotimo opremljanja prostora ‒ pa naj gre za gostinski lokal ali naš dom, torej kraj, kjer naj bi do izraza prišla naša osebnost, hkrati pa prostor, ki naj ne bo napad na čutila, saj naj bi nam predstavljal tudi oazo miru in nudil nekakšno zatočišče pred zunanjim svetom?

Odgovor na to vprašanje smo skušali poiskati pri treh predstavnikih omenjene stroke: Nini Granda, arhitektki in glavni urednici revije Outsider, Nini Štajner, arhitektki, ki se ukvarja z notranjim oblikovanjem in svoje projekte vestno beleži na blogu Kitchy World, ter Gregorju Drobniču, arhitektu, ki svoje prostorske projekte v Berlinu uresničuje pod znamko Otto von Berlin.

V svetu Pinteresta in Instagrama je nabirati ideje za ureditev doma ali lokala nekaj najlažjega, a udejanjiti jih je nekaj drugega ... Kaj so največje pasti, v katere se lahko ujamemo?

Nina Granda: Mislim, da je takšno nabiranje idej dobrodošlo. Več referenc kot imamo, širši je ustvarjalni horizont. A izbirati privlačne slike je nekaj popolnoma drugega od dejanske zasnove in izvedbe za konkreten prostor v praksi. Izbiranje idej je zelo enostavno, realizacija pa zelo zahtevna in jo strokovno obvladajo arhitekti. Pinterest ponuja veliko možnosti, KAKO naj bo nekaj videti, arhitekt pa doda, ZAKAJ je dobro, da je videti tako. Dober arhitekt zna prisluhniti potrebam in okusu naročnika in presenetiti z izvirno rešitvijo. Zelo je pomembno vodenje izvedbe, skrb za proces izdelave opremljanja, nadzor izvedbe, usklajevanje vseh vpletenih v končno realizacijo arhitekturne rešitve. Zato je treba imeti jasno vizijo končne izvedbe in poznati posamezne korake na poti do tja. Dober arhitekt zna tudi usmerjati posamezne izvajalce in z zasnovo domišljenih detajlov in nadzorom izvedbe skrbeti, da je izvedba brezhibna in bo trajala dolgo časa.

Nina Štajner: Nabor referenčnih primerov ambientov, ki so nam všeč, je ključnega pomena za začetek oblikovanja ambienta, tako za laika kot profesionalca, zato z listanjem po spletu, knjigah in revijah načeloma ni nič narobe. Občudovati lepe interierje na spletu in v revijah pa je najpreprostejše početje, treba se je namreč zavedati, da gre za profesionalno oblikovane, stilirane in fotografirane ambiente, ki z realnostjo nimajo prav veliko povezave. Običajno gre za luksuzne objekte velikih kvadratur, dobrih svetlobnih pogojev in neomejenih proračunov ... Zavedati se je treba predvsem lastnosti naše nepremičnine in ideje prilagajati.

V spominu mi je, denimo, ostala anekdota z investitorji, ki so prenavljali manjše ljubljansko stanovanje s slabo tlorisno razporeditvijo v vrstni hiši, kot referenčne primere pa so mi pošiljali fotografije luksuznih zračnih newyorških loftov s petmetrskimi stropovi, galerijami, tovarniškimi okni, opečnatimi zidovi in temnim pohištvom. Skupaj smo pri oblikovanju interierja zaradi prostorskih omejitev sprejeli marsikateri kompromis ter tlorisno zasnovo in barvno shemo prilagoditi lastnostim objekta; končni rezultat pa je stanovanje z optimalno izrabo prostora in občutkom prostornosti; vseeno pa nam je uspelo vkomponirati tudi značilno energijo newyorške arhitekture.

Gregor Drobnič: Osebno jemljem Pinterest in Instagram kot dobro "online knjižnico" idej za moj poklic. Všeč mi je tudi, da potencialni naročniki vidijo, kaj se da narediti oziroma kakšne so možnosti pri opremi prostora, saj vsakdo nima dobre prostorske predstave. Če ima naročnik za sabo že kak realiziran projekt z notranjim oblikovalcem, mu je jasno, da samo z lepimi fotografijami ne moreš narediti dobrega projekta. Nekajkrat se mi je zgodilo, da je naročnik sam malo "čaral" po prostoru in oblikoval po navdihu s Pinteresta. Potem pa prideš na obisk in ugotoviš, da je na primer višina sedišča barskega stola previsoka, jakost svetila ni primerna za barvo stene ... Nekaterih stvari pač ne moreš najti na spletu, ampak je to bolj stvar izkušenj.

Morda lahko navedete kak primer dobre prakse prepletanja strokovnega dela arhitektov in oblikovalcev ter miselnosti naredi-si-sam oz. Ikee doma ali v tujini?

Nina Granda: Menim, da prav IKEA s premišljenim izborom oblikovalcev, podrobnimi študijami potreb trga, funkcionalnostjo in cenovno dostopnostjo ter zanimivim trženjskim pristopom ustvarja presežke na področjih pristopa naredi-si-sam in vrhunskega oblikovanja. Gre seveda za čim višji potrošnji prilagojeno ponudbo in kosi pohištva so pogosto zasnovani tako, da dopuščajo ali celo usmerjajo k hitri menjavi za drug kos, čeprav čedalje bolj spodbujajo tudi predelavo obstoječih kosov in trajnost uporabe.

V Sloveniji je zelo veliko odličnih oblikovalcev in arhitektov, ki so se usmerili v izdelavo pohištva. Izpostavila bi Studio Moste, tandem arhitektov, ki sta se izučila tudi profesionalnega mizarstva in snujeta in izdelujeta unikatno pohištvo iz masivnega lesa po meri, namenjeno zelo dolgemu trajanju uporabe.

Izjemen je arhitekt Robert Dolinar, ki lastnoročno izdeluje kose pohištva za posamezne prostore. Tako je opremil, denimo, restavracijo SATO BENTO v centru Ledina. Vendar to ni miselnost naredi-si-sam, ampak oblikovanje, ki ga vodita poglobljeno arhitekturno raziskovanje in misel na večnost.

Nina Štajner: Osebno rada spremljam avstralsko naredi-si-sam blogerko A Pair and a Spare Genevo Venderzeil, ki je pred kratkim v sodelovanju s svojim možem, arhitektom in notranjim oblikovalcem, prenovila staro hišo v Brisbanu. On je poskrbel za arhitekturno zasnovo prenove, hkrati pa je imela ona pri notranjem oblikovanju proste roke za realizacijo svojih idej in izvedbo svojih projektov naredi-si-sam. Tudi sama rada uporabim miselnost naredi-si-sam in svoje investitorje "prisilim" v fizično delo prenove pohištvenih kosov, tapeciranje stolov, beljenje, staranje ogledal itd. Tovrstna početja so običajno odlična priložnost za druženje, hkrati pa imajo končni produkti tako večjo sentimentalno vrednost.

Gregor Drobnič: Všeč mi je, da veliko oblikovalcev na ta način nadgradi obstoječe modele švedskega proizvajalca pohištva, ker želijo narediti kose bolj unikatne. Tudi jaz uporabljam njihove izdelke in seveda ima vsak kos manjšo predelavo, da se ne vidi takoj, od kod prihaja.

Kaj so poglavitne značilnosti dobre arhitekture v letu 2019 in kateri so tisti aktualni trendi, ki bi se jim bilo bolje izogniti?

Nina Granda: Dobra arhitektura je funkcionalna, udobna, lepa in spodbuja k aktivnemu, polnemu bivanju. Takšna bo ostala dobra tudi čez desetletja in v takšno se radi vračamo, čeprav je bila realizirana pred stoletji. Edino zanesljivo merilo, ki ga imamo v arhitekturi, je merilo časa. Šele tisto, kar preživi nekaj desetletij, lahko označimo za dobro. Zato modni trendi pomladi 2019 v arhitekturi niso relevantni.

Nina Štajner: Trenutno je v vsesplošnem porastu trajnostno razmišljanje, uporaba naravnih in trajnih materialov, funkcionalnost pohištvenih kosov in poenostavljanje konceptov. To so na srečo vrline, ki so večno aktualne in dobrodošle. Med materiali so dobrodošli les, teraco in beton, v modo pa se vračajo tudi steklene opeke. Če se že želimo odzivati na hitre trende, kot so žametne teksture in tople kovine, jih velja aplicirati v obliki manjših detajlov in pohištvenih kosov oziroma dodatkov, ki jih je mogoče preprosto zamenjati.

Sorodna novica Otto von Berlin: Greši tudi z Ikeo, a raje zavije na bolšji trg

Gregor Drobnič: Nikoli nisem 100-odstotno sledil aktualnim trendom, ker se mi zdi, da je treba v prostoru narediti dobro identiteto in razčleniti funkcijo. Če se osredotočim bolj na notranje oblikovanje, lahko rečem, da je še vedno velik trend monokrom, kombiniranje različnih materialov z isto barvo, da na koncu prostor deluje kot ena celota. Mislim, da je treba v projekte vpeljati največ dve barvi, glavno in akcent barvo, eno vrsto lesa in eno kovino, no, na tak način dela vsaj Otto von Berlin (smeh). Tisto, čemur se izogibam, je vintidž pohištvo, saj je po mojem mnenju ta trend že malo zastarel, seveda pa v projektih z veseljem uporabim kakšno oblikovalsko klasiko ‒ za piko na i.