Je res, da so jo povabili k sodelovanju z Muro, preden je ta propadla?

A bolj kot to, da njene stvaritve nosijo svetovne zvezdnice, poudarja, da so njena oblačila za resnične ženske.

Kot majhna deklica, ki je odraščala v Štorah, je uživala pri ustvarjanju z glino, ki jo je "pekla na šporhetu, da se je vse stopilo". Svoje prve skice modnih oblek je že konec osnovne šole poslala na hrvaško revijo Svijet. "Kot bi bile iz lokalne gostilne," jih je takrat ocenila njena mama, sicer velika podpornica svoje hčere, ki je spodbujala njeno ustvarjalnost in po stenah izobešala otroške umetnine.

Le nekaj let pozneje so njen talent prepoznali na natečaju mladih modnih oblikovalcev Smirnoff, ki ji je z Naravoslovnotehniške fakultete omogočil štipendijo za podiplomski študij mode na londonskem Central Saint Martin's College.

Če si del mednarodne scene, moraš oblikovati vsaj štiri kolekcije na leto. Štirikrat na leto moraš imeti svežo, novo idejo, kaj boš delal. Moraš biti močen in o. k. sam s sabo.

Nataša Čagalj

Tako kot Robert Lešnik, ki danes vodi Center za oblikovanje zunanjosti osebnih vozil pri Mercedes-Benzu v Nemčiji (Daimler AG), tudi Nataša Čagalj ni bila sprejeta na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO): "Hvala lepa," se je z nasmeškom zahvalila svoji nesojeni fakulteti v Ljubljani na ciklu predavanj Prenos veščin v organizaciji Centra za kreativnost, ki deluje v okviru MAO.

Vodilo Nataše Čagalj pri delu je preprosto, sledi sebi in bodi to, kar si. Modni oblikovalci morajo namreč oblikovati do 800 različnih kosov oblačil, in to v enem letu. Kreativnosti ji v tem trdem poslu, s hitrim, če ne kar neustavljivim tempom, ne zmanjka. Pravi, da se vse začne z blagom, ki jo navdihuje, celo tako, da ji "poskoči srce", ko se z njim ujame.

Vse njene kakovosti ‒ natančna izdelava, prefinjenost in pozorno oblikovanje detajlov kot tudi vztrajnost, osredotočenost in predvsem sposobnost dela v ekipi ‒ so prepoznali tudi v svetovno priznanih blagovnih znamkah Cerutti, Lanvin, Stella McCartney, dolgo jo je neuspešno snubila Donna Karan, in pri luksuzni kanadski modni znamki Ports 1961, s katero je kot kreativna direktorica po petih letih ravno v teh dneh sklenila sodelovanje.


Zelo zanimiv je športni copat Lace42 sneacker, ki ste ga oblikovali za Ports 1961, s šopom vezalk na sprednjem delu, za katerega pravite, da ste 'temu klasičnemu copatu dodali pridih humorja'. Kje ste dobili idejo?
Med delanjem vzorcev sem dobila idejo, da bi bilo super namesto ene vezalke, ki zaveže vse, narediti celo skupino vezalk, kar naredi parodijo na vezalke. Tu je 42 vezalk, zato številka 42, osnovni material je pletivo, na katerega so pritrjene vezalke, da se ne razpletejo, model pa je narejen v različnih barvah od bele, črne, rdeče barve do pisanih.

Tudi sicer radi gradite na napakah, kajne?
Fascinira me, da se pri izdelavi kolekcije ali pri probah vedno nekaj zgodi, nekaj moraš vrezati, in si rečeš: "O, morda pa pustimo kar tako!" Zelo rada vzamem proces kot vir navdiha za oblikovanje končnega izdelka.

Pri Ports 1961 imate trenutno (pred)oglede štirih kolekcij za leto 2019, to je, če sem prav preračunala, oblikovanje okoli kar 150 različnih modelov oblek na leto …
… in to je samo tisto, kar vidite vi, v salonu za razstavljanje oblek (show room) jih je še dosti več. V povprečno velikih blagovnih znamkah so vse kolekcije enako velike: štiri kolekcije na leto, vsaka ima med 200 ali 250 kosov, včasih malo manj, ko je zima, je kolekcija bolj slojevita, zato je takrat več kosov. A v povprečju je to 200 kosov, na leto je to 800 oblačilnih kosov, potem so tu še dodatki, čevlji, torbice, nakit.

In če se določena kolekcija ne proda tako dobro, kot bi si želel lastnik blagovne znamke?
To se zgodi zelo pogosto. Za posel je slabo, če se ena kolekcija ne proda dobro. A v količini kolekcij, ki jih kreativni direktor naredi, se to hitro pozabi. Življenje gre naprej, gremo na novo kolekcijo, vsi so se iz tega nekaj naučili. Pogosto se zgodi, da se ena kolekcija ne prime tako dobro med potrošniki.

Ločitev dela in življenja ne obstaja, pa čeprav obstaja, ko imaš enkrat status, si lahko sam krojiš ta čas, da je prilagojen tebi.

Nataša Čagalj

Kako pa se sploh meri uspešnost kreativne direktorice?
To je relativno, odvisno od tega, ali upoštevate komercialni uspeh, kreativnost, spoštovanje med modno skupnostjo, ekipo.

Ste kdaj pod pritiskom, da mora biti kolekcija uspešna?
Pritisk je vedo prisoten, a ko delaš, ga poskušaš odmisliti. Slediš svoji intuiciji in delaš najbolje, kot lahko. Pred modno revijo sem si vedno rekla, če je to najbolje, kar lahko naredim v tem trenutku v danih okoliščinah, potem sem naredila dobro delo. Ko je revije konec, ti seveda ni nič več všeč in bi vse naredil drugače, a nazaj ne smeš več gledati, le naprej.

Ko sem slovenskega modnega oblikovalca Petra Movrina vprašala o vas, je dejal: "Nataša je super!!!", potem pa dodal, da "ni slovensko zaprta, tudi glede idej. Ne komplicira, ve, kaj hoče pokazati." Se tega človek nauči, ali ima to v sebi?
Vso svojo kariero sem gradila zunaj in morda mi je to pomagalo. A vedno povem bistvo, ne okolišim. Znam improvizirati, ne kompliciram. Imam svojo vizijo in integriteto, ne grem pa z glavo skozi zid, če nekaj ne gre.

Če je tako, je to dobra iztočnica, da preverim govorice, ali je res, da ste bili na pogovorih z Muro, preden je ta potonila?
Ne, to ni res, to so bile govorice, ki niso bile utemeljene.

Kaj pa, če bi bile govorice resnične, bi si upali vstopiti v projekt?
Če bi bili pravi pogoji, bi z veseljem prevzela slovensko podjetje, a to zahteva veliko izkušenj, podpore, razumevanja, da se ena taka blagovna znamka ustvari ali preznamči.

Kateri pa so pogoji za uspešno podjetje, večkrat ste omenili, da bi nekoč radi imeli svojo blagovno znamko?
Okoli sebe potrebuješ prave ljudi, to je nujno. Potrebuješ investitorje, salon za razstavljanje oblačil (show room), nekoga, ki te bo prodajal, ekipo ljudi, ki ti bo pomagala, s tabo razvijala ideje, prave kontakte pri kupcih, pri medijih. To je 360-stopinjski pogled na celotno stvar.

In ravno zato je s svojo znamko lažje začeti nekomu, ki je ravno končal študij, pravite.
Veliko ljudi ustvari svojo znamko takoj (po študiju, op. p.), saj ne vedo, kaj jih čaka, prav je, da so pogumni, da gredo v to. Ko pa enkrat veš, kaj pomeni imeti svojo blagovno znamko, in moraš sam pošiljati DHL-e in moraš biti sam v stiku z ljudmi, ki razvijajo kolekcijo v Italiji, na Kitajskem, je pa to ena čisto druga zgodba.

Ko ste ravno omenili Kitajsko, Ports 1961 ima veliko trgovin ravno na Kitajskem …
… na Kitajskem največ, da.

Koliko pri svojem delu upoštevate dejstvo, da se največ oblačil proda na azijskem trgu?
Na samem začetku ne, ko ustvarjaš globalno vizijo blagovne znamke, se ne osredotočaš le na Kitajsko, v mislih imaš Evropo, ZDA. Prilagajaš se toliko ‒ če si veliko večja blagovna znamka in proizvajaš veliko več ‒, da lahko narediš kolekcijo, ki je namenjena velikemu trgu. Pri nas (Ports 1961) je bilo bolj to, da smo vedeli, da jim določene barve ne ustrezajo. Recimo rdeče barve ali pa oranžne. Radi imajo žive barve, ne marajo pa rumene. A to so le klišeji, za katere sami mislijo, da nekaj ne bo šlo, pa gre ... In se je kdaj tudi oranžna barva prodala.

Zakaj pa se včasih kaj proda in drugič ne?
Imaš sezono, in to so tipični primeri, ko so moderni malo preveliki modeli oblek (oversized), ki so pogosto težava za vse ljudi. A bila je sezona, ko je bilo preveč takšnih modelov, in se ti niso prodajali dobro, saj imajo ljudje pogosto rajši manjše stvari, bolj ob telesu. To je težava, s katero se srečujejo vse blagovne znamke.

Pravite pa, da se na splošno kar 50 odstotkov oblačil proda v Azijo?
Da, med 40 in 50 odstotki luksuzne mode danes kupujejo v Aziji.

In kako to spreminja modo, če sploh?
Jo spreminja, saj moraš upoštevati določena merila. Prada je imela modno revijo v Šanghaju, kjer je prej ni imela nikoli. Chloé' tudi. Prilagajaš se in več potuješ. Očitno niso več (pomembni v svetu mode, op. p.) le Milano, London, New York, Pariz.

Sploh modne revije so se z družbenimi mediji zelo spremenile, saj jih obiskovalci spremljajo s prenosnimi telefoni. Kako je to spremenilo delo v vašem poslu?
Ne gledajo jih več z očmi, ampak z malim ekranom. Včasih si vedel, da mora biti ozadje modne steze, svoj položaj imajo fotografi, ki so še vedno pomembni, saj vsi (mediji, op. p.) dobijo to sliko. A okoli tega se dogaja ogromno, točno se ve, kje sedijo vplivneži, s katere strani slikajo. Pomembno je, kaj se vidi z njihove strani. Danes je vse vidno, pomembno je, kako bo videti čevelj. Včasih si si lahko privoščil, da si čevelj malo prebarval, saj ni bilo detajlnih fotografij, danes mora biti vse brezhibno.

Pravite, da je pred leti svetovno znana manekenka Kate Moss zgolj naključno na zabavo oblekla obleko Lanvina, pri katerem ste delali takrat, na naslednji modni reviji pa ni bilo prostega sedeža. Koliko so danes za modno industrijo še pomembni zvezdniki?
Uf, danes še bolj kot takrat, saj imajo svoje sledilce. Če jim ti zaupajo, da so odkrili novo blagovno znamko ali trend ali proizvod, lahko to potegne velik plaz.

Vi ste bili ena najboljših učenk na Central Saint Martin's v Londonu in baje profesorji še danes govorijo o vas. Koliko ste še vedno v stiku s šolo, ki je pomembna vez med študenti in industrijo?
Kolikor se le da. Ko je bila Louise Wilson (profesorica, op. p.) še živa, sem jo redno obiskovala, zdaj jo je nadomestil Fabio Piras, ki je učil tudi mene. Z njim sem v stiku, vedno grem k njemu po nasvet, saj me pozna od mojih prvih korakov in mi najbolj odkrito pove, če imam težavo.

Profesorica Louise Wilson je bila med drugim razlog, da ste začeli delati pri Ports 1961? Baje je študentom kdaj primazala tudi kakšno klofuto …
… bila je zelo strastna v tem, kar je delala. Mogoče je kdaj bolj zamahnila in je kdo kaj dobil, ni pa to storila zares.

Ko so jo pri Guardianu pred desetimi leti vprašali, kakšna je naslednja generacija študentov, jim je odgovorila: ''Lazy fuc**rs" (Lene pi*de).
To je vedno rekla. Vedno, ko sva se videli, sploh zadnja leta, dobili sva se na kosilu, je rekla: "Oh, my God, they're hopeless?" (Oh, moj bog, brezupni so) in uporabila ti dve besedi. A potem je bilo vse super in bila je zadovoljna. Ona je z njimi delila bolečino in strast in vse in bili so najslabši, dokler niso bili najboljši.

Na vas je imela velik vpliv, saj ste si, tako pravite, z njenimi nasveti pomagali zgraditi svojo identiteto. To pa je, pa čeprav se v modi, ki je kreativen poklic, morda ne zdi, zelo težko, najti svojo identiteto, ne?
Seveda, v modi je tako, če si del mednarodne scene, moraš oblikovati vsaj štiri kolekcije na leto. Štirikrat na leto moraš imeti svežo, novo idejo, kaj boš delal. Moraš biti močen in zadovoljen sam s sabo. Vsem ni všeč, kar delaš, a to si ti, in za tem moraš stati, potem ni več nobene ovire.

Kako se resetirate?
Meni je bila vedno pomembna moja družina in v modi sem nase vedno gledala kot na nekoga iz ozadja, ki vse to opazuje in dela. Kot kreativna direktorica sem se vedno tako dojemala in se nisem preveč izpostavljala, ampak delam svoje delo in se umaknem v zavetje svoje družine. V preteklosti sem si oblikovala svoj čas, tako da sem delala štiri dni na teden. To mi daje pravo ravnotežje, če tega ne bi imela, bi morda v modi odnehala že prej, saj te res čisto vzame.

Te štiri dni na teden ste vpeljali, ko ste delali pri Stelli McCartney. Morda veste, ali še katera modna hiša izvaja ta sistem, se je 'prijel'?
Kar nekaj ljudi sem navdušila nad tem in jim bila vzor, saj je v modi tako, da se dela sedem dni na teden. Jaz dela ne jemljem kot službo, je ves čas z menoj, to pa ne pomeni, da ne delam, ko sem doma. Ravno zadnjič sem našla skice hčere, ko je bila majhna. Morda sem morala doma risati, ali pa je prišla k meni v službo in sva skupaj risali ... Ločitev dela in življenja ne obstaja, pa čeprav obstaja, ko imaš enkrat status, si lahko sam krojiš ta čas, da je prilagojen tebi.

Kako je bilo delati s Stello McCartney?
Krasno, super. Odlično sva se razumeli, od nje sem se veliko naučila.

Vem, da ste zbirateljica vintage oblek, kateri kos v vaši omari vam je najljubši?
Težko je odgovoriti za enega, saj jih imam veliko. Imam nekaj starih kosov Yohjija Yamamota, ki jih imam zelo rada. Nekaj Margiele, nimam najljubšega.

Pa jih kdaj oblečete?
Jih, odvisno od priložnosti.

Je danes lažje biti oblikovalec kot pred desetimi, dvajsetimi leti?
Spet odvisno, s katerega vidika gledaš. Z vidika sodobnih medijev je enostavneje, saj si viden precej prej in ne potrebuješ za seboj ljudi, sam lahko postaneš opažen, ko se pojavljaš na Instagramu, Facebooku, ljudje te hitreje opazijo. S tega vidika je lažje, z drugega vidika je pa to zelo zaprt, ekskluziven svet konglomeratov, ki krojijo modo in imajo samo toliko delovnih mest in je težko priti zraven.