Na katerem stolu sedi Nika Zupanc?

Nika Zupanc že od samega začetka ve, kako pomemben je prvi vtis, vizualna podoba, zgodba, ki vzbudi zanimanje, sproži vprašanja. Bila je tista oblikovalka, ki se je fotografirala v oprijetih usnjenih črnih hlačah in v vrtoglavih stilettih razlagala, kako so lahko tudi t. i. ženski elementi, kot sta rožnata barva in čipka, del resnega industrijskega oblikovanja.

Da se lahko miselnost ženske kot matere dojame tudi kot žensko v visokih petah z rdečilom na ustnicah, ki otroka ziblje v plastični zibelki z emblemom srca, ena njenih prvih stvaritev, ki jo je kupil sam Philippe Starck. In to pred več kot desetimi leti, ko je bilo spletno nakupovanje še v povojih. Seveda je izzivala, preizkušala je meje, vse ali nič, a dovolj strokovno, da so ji resni pleyerji prisluhnili in sedli z njo za mizo.

Njeno oblikovanje, sprva fetišistično, temačno, navdihnjeno z Neue Slowenische Kunst (NSK) in Laibachi, je doživelo transcendenco. A Nika ob tem ni izgubila svojega uporništva, pripovedništva ali samosvojosti. Čeprav je zgradila svoj prepoznavni oblikovalski kod, pridobila priznanje in ugled med najboljšimi oblikovalci na svetu, jo lahko na Instagramu vidimo v kopalkah, kako zasanjano zre v Jadransko morje v roki držeč desko za surfanje z vzorcem, ki ga je oblikovala za 5 o'Clock Chair za Moooi, ali pa v fitnesu, ko z utežmi dviguje deadlift.

Nagrajena sofa Wve za Natuzzi. Foto: Natuzzi
Nagrajena sofa Wve za Natuzzi. Foto: Natuzzi

Ne zanimajo je trendi, čeprav jih nehote ustvarja, v svoji paradigmi fatalizma sledi ikoničnemu, večnemu oblikovanju. Pravi, da mora industrijski oblikovalec najti praznino na trgu in jo zapolniti, "nikoli ne smeš postati referenčen avtor, vedno se moraš na novo izumljati".

Po končani diplomi na Fakulteti za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani se je vrgla v njej tako ljubo morje in plavala. Višji kot so valovi in zlovešči oblaki bližajoče se nevihte, "toliko bolje", bi lahko rekli za to ljubljansko oblikovalko, ki je postala obraz novega vala evropskih oblikovalcev. "V Milano moraš iti ne enkrat ali dvakrat. Iti moraš petkrat, šestkrat, sedemkrat, desetkrat," pove. In zdi se, da je Milano postal njen drugi dom. Sprejeli so jo za svojo.

Njeno nedavno sodelovanje z največjim italijanskim pohištvenim podjetjem Natuzzi je bila prelomnica, tako za njih kot zanjo. Sofa Wave iz kolekcije Deep je že prejela nagrado priznane oblikovalsko-arhitekturne platforme archiproducts. Po več kot desetih letih ima v Ljubljani v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) samostojno razstavo Stoli/Seaters, ki je nastala pod okriljem Centra za kreativnost (CzK), Prenos veščin, in ki je zaradi epidemije podaljšana do 14. februarja. Več kot dovolj razlogov za pogovor:


Kdaj ste bili nazadnje v Milanu?
Konec septembra, ko je potekal mini Design Week, ki ga je organiziral Interni Magazine. Ko pogledamo nazaj, se zdi, kot da je bilo to eno okno, saj je večina italijanskih podjetij takrat prvič javno predstavila svoje nove kolekcije. Tudi sama sem bila tam zaradi predstavitve kolekcije za Natuzzi, ki jo je v svojem salonu prvič predstavil v Evropi, celotna predstavitev je potekala po medomrežju.

Takrat je bilo v Milanu zelo optimistično, a danes je Lombardija zaprta, tako kot smo mi. Marčevsko zaprtje je bilo resnično težko za pohištveno industrijo, saj je bil to čas tik pred otvoritvijo pohištvenega sejma Salone del Mobile. Podjetja so imela predstavljene novitete, sejma pa ni bilo. Zdaj smo se soočili z novo resničnostjo, čeprav še vedno ne vemo, ali sejem naslednje leto bo ali ne. Dejavnosti potekajo, kot da bo, a to ni zagotovilo za nič. Opažam pa, da smo se tokrat bolje prilagodili in obstoječe stanje sprejeli, projekti tečejo naprej z enako silo, močjo, kot so tekli prejšnja leta, vse bo odvisno od situacije.

V odboru direktorjev sejma Salone del Mobile je tudi Pasquale Junior Natuzzi, nadobudni kreativni direktor italijanskega pohištvenega podjetja Natuzzi, za katerega ste oblikovali letošnjo res celovito kolekcijo Deep. Kako je PJ sploh pristopil do vas?
Moram povedati, da ga prej nisem poznala, mi je pa sledil na Instagramu. Instagram je zelo močna platforma za oblikovalce, ki lahko dobro izmenjujejo svoj avtorskih izraz in odnos do sveta. Vedela sem, da je začelo podjetje Natuzzi spreminjati svojo smer razvoja, saj je za njih oblikoval Marcel Wanders. On rahlo, a z zelo veliko odgovornostjo spreminja pot podjetja, kar je izjemno odgovorno delo, saj je Natuzzi največji proizvajalec pohištva v Italiji. Ko je torej začel graditi ta pristop, je kontaktiral tudi mene. Srečala sva se na sejmu Salone del Mobile.

Nika Zupanc za Natuzzi oblikovala kolekcijo Deep: "Je obraz novih oblikovalcev"

Natuzzi je uveljavljeno podjetje z zelo izdelanim ciljnim občinstvom. Moram reči, da se mi zdi vaša kolekcija za njih zelo netipična. A ta korak so verjetno morali narediti, da so se prilagodijo trgu?
Te spremembe v podjetju prinaša že (PJ Natuzzi) sam po sebi s svojim življenjskim slogom, z občutkom za modo, oblikovanje, kulturo, arhitekturo in to dela zelo zelo dobro. Moram priznati, da sem imela pred najinim poznanstvom drugačno predstavo o Natuzziju. Vesela in ponosna sem, da sem del te zgodbe. Sem se pa tega projekta lotila zelo previdno, saj v resnici nisem tipična izbira za Natuzzi, pa tudi Natuzzi ni tipična izbira zame. Začela sva torej zelo skrbno, upoštevajoč bogastvo in pomemben DNK podjetja ter mu potem dodala nekaj popolnoma novega. Odzivi so zdaj res izjemno dobri. Deep je ena njihovih uspešnejših kolekcij, kar me zelo veseli, saj to pomeni, da sva delala v pravi smeri. V podjetju je res odgovoren in pomemben trenutek, ko začne nekoliko spreminjati smer delovanja in nagovarjati drugo občinstvo, saj lahko zgreši, ali pa povečaš svoj obseg.

Iz kolekcije Wave za Natuzzi. Foto: Natuzzi
Iz kolekcije Wave za Natuzzi. Foto: Natuzzi

V tem karantenskem času pa imate tudi prvo samostojno razstavo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani Stoli, in to po več kot desetih letih. Kustosinja Mika Cimolini mi je povedala, da vas je morala prepričevati dve leti. Zakaj tako dolgo? Ste izgubili upanje nad nami?
Ne, ne vem, če je to čisto tako. Ni posebnega razloga. Za razstavo sva se hitro odločili, a sva iskali pravi termin za Prenos veščin. V resnici pa kakšnega drugega vabila iz Slovenije za kakšno drugo razstavo v teh desetih letih niti ni bilo. Tako da to niti ni stvar moje pripravljenosti ali moje odločitve, ampak tega, kakšen odnos ali razumevanje ima slovenska stroka do mojega dela.

Foto: Natuzzi
Foto: Natuzzi

In zakaj ravno stoli, so ti najbolj zaznamovali vašo pot ali je razlog bolj pragmatičen?
Razlog je na neki način res zelo pragmatičen, saj gre za manjšo razstavo z omejenim proračunom, zato se znotraj tega ne da postaviti pregledne razstave, poleg tega je treba te kose prepeljati z vsega sveta. Res pregledna razstava bi zahtevala večji angažma in finančni vložek. Odločili sva se za stole, saj je stol pregovorno ena res zanimiva naloga, skozi katero se da o oblikovanju res veliko govoriti.

Industrijski oblikovalci pravijo, da je najzahtevnejši kos.
Je, je pa izjemno zanimiv, saj je tako vsakdanji, a tako omejen v smislu izdelave, funkcije, materiala, finančnega okvirja, podjetja, s katerim sodeluješ. Veliko stvari moraš upoštevati, in če si lahko kreativen znotraj teh omejitev, je lahko oblikovalski kos res presežek.

Kateri pa je bil vaš tehnično najzahtevnejši stol?
Na takšno vprašanje je malo nehvaležno odgovoriti, saj ima vsak stol svoje zakonitosti. Morda bi rekla, da Ribbon Chair niti ni najzahtevnejši, ampak najbolj fatalen za podjetje. Narejen je iz vbrizgane plastike, za podjetje Queebo pa je pomenil en zelo velik vložek, saj stane kalup za brizgano plastiko od 250.000 evrov naprej. To pomeni, da mora podjetje res verjeti v oblikovalca in v projekt. Pomeni, da mora računati, da se bo stol prodal v količinah, ki bodo povrnile začetno investicijo. Bil je največji izziv v celoti.

Stol Homework Chair se dviguje in spušča z mehanizmom za navijanje (za Rossana Orlandi), Foto: Osebni arhiv Nika Zupanc
Stol Homework Chair se dviguje in spušča z mehanizmom za navijanje (za Rossana Orlandi), Foto: Osebni arhiv Nika Zupanc

Sem mislila, da boste rekli Homework Chair, črn usnjeni stol z medeninastimi koleščki in ročico, ki z navijanjem dviguje ali spušča sedišče.
Ja, ker je neko čisto nasprotje …

… ki pa je še vedno prototip.
V resnici je prototip oziroma, sem ga izdelala v omejeni seriji, izdela pa se ga po naročilu. Narejen je bil za Rossano Orlandi in je bolj oblikovalski premislek. Vse smo razvili sami, tudi mehanizem. To pomeni, da sam iščeš od izdelovalca usnjenih delov do harmonike, mehanizma, v naši ekipi je bil tudi strojni inženir. Njegova izdelava je bila res zelo zahtevna.

Kakšna pa je zgodba stola Ribbon Chair?

Ta zgodba je zelo zanimiva, saj je bil prvotno narejen kot unikatni kos za Diorjevo razstavo (Esprit Dior). Ko ga je videl Stefano Giovannoni, oblikovalec in ustanovitelj podjetja Queeboo, je v njem prepoznal potencial ikoničnosti. Takrat smo prosili Dior, ali nam dovoli, da stol spremenimo v industrijsko izdelani kos, in tako je nastal Ribbon v plastiki, ki pa je malo drugačne oblike, saj to narekuje tehnologija.

Stefano Giovannoni je s Queeboom je leta 2016 malo zatresel oblikovalsko sceno, saj se je drzno odločil, da bo odrezal trgovske posrednike, takrat ni bilo običajno, da bi oblikovalske kose kupoval kar tako na spletu, kot jih lahko danes, po drugi strani pa je zaradi cenejše izdelave določene oblikovalske kose naredil dostopnejše. Tako se tudi vaš 5 o'Clock Chair, oblikovan za Moooi, pri Queeboo prodaja v polipropilenski različici z dostopnejšo ceno pod imenom X Chair.

To je enak stol. To so nenavadne a zanimive zgodbe, vse pa so narejene zelo profesionalno. Moooi je 5 o'Clock Chair iz lesa nehal proizvajati, saj je bila cena previsoka in se ni dovolj dobro proizvajal. V pogodbi z Moooijem ali drugimi podjetji pa imaš klavzulo, če gre en objekt iz prodaje, je izdelek spet tvoj. Stefano Giovannoni je v tem stolu, čeprav je bil že zunaj pod blagovno znamko Moooi, videl velik potencial in ga je umestil v to svojo kolekcijo v plastični izvedbi. Zato ima drugo ceno in drugo dostopnost.

Foto: Češnja Nike Zupanc še nikoli tako dostopna

Kaj pa češnje oziroma svetilo Black Cherry?
Češnje so v stekleni izvedbi kot velik lestenec del moje osebne kolekcije, Stefano Giovannoni pa jih proizvaja iz plastike in so manjše, oblika pa je še vedno ista.

Pa ste zadovoljni z izdelavo?
To je ta razlika, ki je popolnoma legitimna, ta velik lestenec v steklu ima svojo ceno in tudi drugačen videz, različica v plastiki ima drugačen videz a primerno ceno, Čeprav v metalizirani različici v zlati in srebrni barvi skoraj ni bistvene razlike. Je pa res bistvena razlika v velikosti, čeprav se to na sliki ne opazi. Manjše češnje so primerne za manjša stanovanja, nižje strope, za te moje velike češnje pa potrebuješ res visok strop.

Nekaj stvari že oblikujete pod svojim imenom, pa vendarle, imate kakšne ambicije, da bi ustvarjali le pod svojo blagovno znamko in ne bi več oblikovali za vsa ta podjetja?
Saj na neki način je moja osebna kolekcija blagovna znamka Nika Zupanc. Ta misel je bila velikokrat na mizi in predlagana, a me v resnici ne zanima tako zelo. Veliko večji izziv mi je sodelovati z Natuzzijem, bolj me vznemirja to kresanje. Ko delaš sam zase, delaš res kar koli hočeš. Jaz pa sem že tako brez gospodarja in res rada delam za podjetja, saj sem industrijska oblikovalka.

"Podjetje Scarlet Splendour se je v zadnjih letih z zelo premišljeno izbiro oblikovalcev dobro zasidralo v vrhu manjših, luksuznih mednarodnih znamk, ki s svojimi izdelki odpirajo vrata eksperimentom in domišljiji ter novim in drugačnim konceptom. Tako je tudi s kolekcijo Strings, kjer je z močjo in repeticijo enega samega elementa ustvarjen tako tridimenzionalen volumen kot dvodimenzionalna risba objektov," pravi Nika. Foto: Scarlet Splendour

Kje je nastalo več idej, na poti na Šmarno goro ali na morju?
Dolg premislek, verjetno na žalost na poti na Šmarno goro, saj sem več dni preživela v Ljubljani kot na morju.

Koliko ste bili stari, ko ste prvič razstavljali na sejmu Salone Satellite?
To je bilo zelo hitro po diplomi. In to bi tudi vsakemu predlagala.

Pa je res, da ste takrat vzeli kredit, da ste lahko razstavljali?
V enem manjšem obsegu mi je mama pomagala pri izvedbi punčk, prosojnih dojenčkov. Delno jih je sponzoriralo Gorenje, deloma pa moja mama, ki je vzela kredit, da smo jih izvedli, saj je šlo za orodja. To niso bili veliki zneski, a v tistem času, in to se mi zdi res pomembno, sem sama iskala sponzorje, se prijavljala na razpise na ministrstvu za kulturo. Se pravi, ni bilo dovolj zgolj oblikovanje, ampak tudi finančni segment. Saj ni tako velik, saj je obvladljiv.

No, za enega študenta je lahko zalogaj.
Da ne bo narobe razumljeno, to je bila majhna, res majhna pomoč moje mame, ki mi zelo veliko pomeni in jo zelo cenim, ampak ni pa to tako, da bi se zaradi tega ustavil, češ, aha, potrebuješ kredit, da se lahko to greš. Zato na tem mestu dodajam, da je bil to en projekt, naprej pa te pomoči nisem imela. To bolj govorim zato, da bi opogumljala te, ki prihajajo za menoj, in da ne bi zamahnili z roko, češ, ni ji bilo treba skrbeti za preživetje. Na isti način sem morala poskrbeti za preživetje. Delala sem neke projekte, da sem zaslužila, kakšno grafično oblikovanje, na drugi strani pa sem res intenzivno iskala sponzorje, ki so bili potem izjemno dobri partnerji, kot je bil Trimo. Nismo se prej poznali, dejansko so te tri vodilne gospe reagirale na mojo prošnjo, kjer sem jim predstavila svojo idejo predstavitve na sejmu v Milanu. In tako je bilo tudi z Gorenjem.

Prvi stol, ki ga je oblikovala Nika Zupance Maid Chair, danes ga izdeluje brazilsko podjetje A Lot of Brasil. Foto: Osebni arhiv Nika Zupanc
Prvi stol, ki ga je oblikovala Nika Zupance Maid Chair, danes ga izdeluje brazilsko podjetje A Lot of Brasil. Foto: Osebni arhiv Nika Zupanc
Slovenska oblikovalka Nika Zupanc prepričala tudi Dior

Redko govorite o svoji družini, je bil kdo navdušenec nad oblikovanjem, arhitekturo, morda zbiratelj?
Moja starša sta iz popolnoma drugih poklicev, ekonomija ter naravoslovne vede, sta mi pa izjemno pomagala v smislu, da smo bili vzgojeni z enim velikim pogumom in dostojanstvom. Vedno sem imela občutek, da lahko naredim, kar koli si želim. Morda gre bolj za osebnostne karakteristike, ki pa so zelo pomembne, da narediš nekaj takega. Včasih se spominjam svojega pradedka. Bil je iz Ivančne Gorice in je imel lesno industrijo. Pred vojno je les prodajal v Milano. Bil je zelo napreden, tudi učil se je italijansko, tako, kot se po vsej tej zgodbi z Natuzzijem tudi jaz. Čutim to povezavo.

To, kako ste kot oblikovalska debitantka poslali fotografijo stola Maid Chair Marcelu Wandersu in ga navdušili, ste povedali že večkrat. A prav tako zanimiva se mi zdi vaša zgodba s Kartellom. Italijansko podjetje, zaradi katerega ste omenjeni stol kot začetnica sploh oblikovali?
A to sem kdaj kje povedala? (smeh)

Da. Imam zelo star arhiv revij.
Ko sem začela, sem imela zelo jasno sliko, s kom bi rada delala in med temi podjetji sta bili zelo pomembni podjetji Kartell in Magis, kasneje tudi Moooi. To sta bili podjetji, ki sta se mi zdeli izjemno pomembni v oblikovanju, sta podjetji, ki s svojimi izdelki oblikujeta zgodovino oblikovanja. In jasno, šlo je za velike igralce. Ko gledam nazaj, saj je bilo super, da sem imela tak začetniški zagon, pa saj je v resnici tako rekoč nemogoče, da kar tako prideš v Kartell. To je, kot da bi zadel na loteriji …

Interier optike Morela, ki ga je zasnovala NIka Zupanc. Foto: Katja Štok
Interier optike Morela, ki ga je zasnovala NIka Zupanc. Foto: Katja Štok

… no, ste pa "kar tako", "kot da bi zadeli na loteriji", prišli v Moooi, ko ste dobesedno na slepo poslali mail Marcelu Wandersu in se je ta odzval že čez nekaj minut!
To danes sicer malo bolje razumem, saj vem, da gre za zelo velike začetne vložke proizvodnje, tako kot sem omenila pri Ribbon Chairu. Jasno si predstavljam, da mora biti podjetje zelo prepričano v oblikovalca, s katerim dela, saj lahko ta oblikovalec pokaže en dober projekt, drugi pa so lahko slabi. Ravno zato si v veliki meri ne upajo delati z mladimi oblikovalci, saj ne vedo, kako res dobri so. In to razumeš šele sčasoma. Kartell je bila velika inspiracija, pa tudi Magis, pa tudi Moooi. Veliko projektov, ki sem jih delala sama, sem jih delala z mislijo na ta podjetja.

Vi niste ne študirali v tujini, tudi preselili se niste tja. Kako vam je uspelo vzpostaviti sodelovanja s tako raznolikimi in zvenečimi podjetji: od Moooija, do galerije Rossane Orlandi pa podjetja Scarlet Splendour, ki ga označuje sodobno razkošje, do Morosa, Magisa, vaše delo je prisotno tudi na Japonskem in v Braziliji?

Foto: As Aperitivo, urbana džungla, v kateri bi sedela še Coco Chanel

To je res pot, ki je zgrajena iz nešteto majhnih korakov. Mene je resnično vodila in me še vedno vodi ena totalna strast, nekaj, kar je večje od mene. In očitno, če pogledam nazaj, je imelo tisto, kar sem imela povedati, takšno težo, da me je vsakič znova opazilo toliko ljudi, podjetij, revij, ki ustvarjajo mnenje. Skozi to delo sem si zgradila ime, ampak res skozi delo, tukaj ni zvez. V oblikovalski stroki, če kje, res ne moreš nič narediti na lepe oči, ni zakulisnih zgodb, ni uslug, ni povezav. Tega si nihče ne bi dovolil, saj vsi sledijo dobremu proizvodu, nečemu novemu, res dobremu. Ne podjetje ne revija ne bi tvegala, da bi vzela nekoga, ki ni resnično dober.

Ta pot k uspehu, sodelovanje s podjetjem, kot je Natuzzi, kar ste me vprašali že na začetku, je tlakovano iz vseh teh mojih objektov in vseh teh sodelovanj v zadnjih 14 letih. Zato mladim oblikovalcem ali podjetjem vedno rečem, da ne morejo iti v Milanu enkrat ali dvakrat. Iti moraš petkrat, šestkrat, sedemkrat, desetkrat. Ko desetkrat narediš nekaj res dobro, drugače, novo, takrat si res narediš ime kot podjetje ali oblikovalec. To so bili korakci, zelo kontinuirani. Jaz nikoli nisem zamudila Milana in vsakič se je zgodilo nekaj tako pomembnega, kar me je potisnilo naprej. Enkrat je bil to Moooi, drugič Moroso, Rossana Orlandi. Vsako leto nekaj, enercija so bili pa res izdelki.

Je res, da je bila vaša prva beseda avto?
Ne, to je bila prva beseda mojega sina.

Si pa želite oblikovati avtomobil?
To pa ja, morda ravno pod sinovim vplivom. Avtomobil lahko oblikuješ znotraj res velike ekipe v podjetju, ki proizvaja avtomobile. Zelo zanimiv je bil obisk Bentleyja lani, ko so me povabili. Pohištvo ni edino področje, ki me zanima kot industrijsko oblikovalko, v prihodnosti me zelo zanima prehajanje teh strok, ali je to navtika, avtomobilizem ali pa športna industrija.

Nekoč ste v šali izjavili, da bi imeli pred svojimi vrati belega Bentleyja, ki bi na robovih nosil vaš kos čipke.
To je pa res iz arhiva (smeh)! Ja, to je bila taka zanimiva šala. Kaj sem hotela z njo povedati? Bentley me je zanimal kot simbol moško-tehnicističnega pogleda na svet, ki je tako prevladujoč. In jasno, povoziti tako gesto s to čipko, kot jo ima tudi Lolita, je ta modernistični izraz postaviti malo pod vprašaj. In jasno, ko so me potem povabili v Bentley ob njihovi 100. obletnici, je bilo to v moji popolnoma osebni zgodovini fino tudi zaradi te moje izjave.

Pa ste jim jo omenili?
Ne, nisem. Sem pa omenila temu vodilnemu oblikovalcu Bentleyja, da me zelo zanima oblikovati avtomobile. Veliko smo se pogovarjali, ekipa v Bentleyju pa je zelo zelo zanimiva, saj je v njej tudi veliko žensk. Mi smo si takrat ogledali konceptni avtomobil, ki so ga oblikovali ob svoji obletnici, in ravno zunanjost tega avtomobila je oblikovala ženska, Južno Korejka.

Bi oblikovali notranjost ali zunanjost avtomobila?
To me je vprašal tudi on in seveda sem mu odgovorila, da zunanjost, kar ga je, pričakovano, malo presenetilo. Oblikovanje zunanjosti je namreč res najzahtevnejše, najbolj fetišistično področje, če hočete.

Svetilo Lolita, s katerim se je ljubljanska oblikovalka postavila na zemljevid sveta. Svetilo je oblikovala za Moooi.  Foto: Osebni arhiv Nika Zupanc
Svetilo Lolita, s katerim se je ljubljanska oblikovalka postavila na zemljevid sveta. Svetilo je oblikovala za Moooi. Foto: Osebni arhiv Nika Zupanc

Zakaj ste za svoje rožnato svetilo Lolita, ki ima ob strani čipko in vas je izstrelilo v oblikovalski svet, izbrali ravno ime Lolita?
Imena niso nikoli točen opis proizvoda, ampak le napotijo človeka, v katero smer naj pogleda. V seriji Lolite in stola Maid Chair (op. p. hišna pomočnica) je šlo za nekaj drugega, hotela sem vzeti likovne elemente s slabšalnim ali frivolnim pomenom, ki so bili v industrijskem oblikovanju kot v getu, in jih uporabiti tako, da bi jim dala nov pomen. Pri Loliti je bila to tudi sama barva, ta rožnata. Moooi je takrat v katalog napisal Who's affraid of Pink? (Kdo se boji rožnate?). Rožnata je bila namreč takrat kar nezaslišana barva, leta 2017 pa ena najbolj uporabljenih barv v Milanu. In na tak način želim pripovedovati zgodbe, spreminjati stvari.

Kakšna vprašanja pa vas zanimajo danes?
Ključno vprašanje, ker smo priča temu zelo velikemu meta trendu, ki se v družbi pojavi na sto let, so vprašanja trajnosti in podnebnih sprememb. Na to moramo res znati odgovoriti, in to hitro. Stvari se ne moreš niti več lotevati, ne da bi imel to v glavi. In to se mi zdi najpomembnejše vprašanje v tem trenutku. Jasno pa je vprašanje spola, enakopravnosti, položaja žensk, vprašanje, ki me zelo zanima in sem se ga skozi oblikovanje zelo dotikala in še zdaleč ni rešeno. To je vprašanje, ki ga slovenska stroka sploh še ni odprla, pa je v Italiji že velika tema. Od začetka niti nisem hotela govoriti o svojem delu, saj se mi je zdelo, da bi to lahko preusmerilo pozornost. Ne glede na to, ali si moški ali ženska, če si dober oblikovalec, morajo dobri oblikovalski kosi govoriti sami zase.

Stol Ribbon. Foto: AP
Stol Ribbon. Foto: AP

"Zase sem vedno govorila, da bom produktna oblikovalka takrat, ko bo na trgu moj izdelek iz plastike. Ker to pomeni, da producent verjame v moje delo, verjame, da se bo dolgo prodajalo in povrnilo ogromno začetno investicijo v orodja. In bo oblikovalska klasika," ste dejali leta 2009 v intervjuju za takratno prilogo časopisa Delo 'D'.
To v resnici drži, čeprav je plastika zdaj zelo problematična in je vprašanje, ali bi si še želela delati z njo, mislim, da ne. Mogoče, če bi šlo za reciklirano plastiko. Danes potrebuješ en res dober razlog za uporabo plastike.

Kako pa se tehnološko izobražujete, kako sledite razvoju?
Z vsakim proizvodom sproti. Šele ko delaš z neko tehnologijo, jo resnično razumeš. Včasih rečem, da je eno fakulteta, ki ti da res veliko, a industrijskega oblikovanja se naučiš na cesti.

Za Ghidini 1961 ste oblikovali celo kolekcijo iz medenine.
Zgodba je preposta. Ghidini je največji proizvajalec medenine v Italiji, delali so kljuke in podobno. Nato so naredili novo znamko, ki bi interpretirala medenino v novi obliki. Najeli so Givannonija kot kreativnega direktorja. On je izbral ekipo znanih oblikovalcev, za katere je menil, da bodo na dober, pop in zanimiv način reinterpretirati medenino, ki je zelo klasičen material. Moja kolekcija za njih je zanimiva predvsem zato, ker je vsem razložila, kaj se od Ghidinija pričakuje.

Kolekcija iz medenine za italijansko podjetje Ghidini 1961. Foto: Ghidini 1961
Kolekcija iz medenine za italijansko podjetje Ghidini 1961. Foto: Ghidini 1961

S katerim geometrijskim likom se najraje poigravate?
Mogoče mi je blizu krogla, čeprav so moje forme zelo fluidne. Ne izhajajo iz geometrije, ampak iz moje precej kiparske roke. Niso pravilnih oblik, moji objekti so zelo redko geometrijsko pravilni.

Kot ste mi pojasnili nedavno, je ravno vaše svetilo Črna češnja izpeljava iz krogle. Kako pa so sploh nastale češnje?
Takrat sem pripravljala večjo razstavo v Milanu s Trimom in Gorenjem in sem znotraj tiste instalacije prvič razmišljala o svoji kolekciji. Takrat mi je bil v veliko inspiracijo stavek: I Will Buy Flowers Myself in sem iskala te neke poetične kose. V resnici pa mi je bila zelo všeč pesem Black Cherry skupine Goldfrapp, zato sem hotela narediti luč, ki bi zvenela kot ta pesem, da bi imela enak emotivni potencial.

Nekoliko pa ste presenetili z oblikovanjem srfa za ljubljansko podjetje Flikka Boards, ki je znano predvsem v tujini. Je bila to vaša ideja?
Da, moja. Zanima me prehajanje meja različnega oblikovanja. Ta ideja je nastala zelo spontano, rabila sem svojo novo free style dilo. Zato sem si jo oblikovala s to grafiko. Nad srfom pa se je zelo navdušila Rossana Orlandi. Ona je zelo posebna in je hotela imeti surfe za svojo galerijo. Potem smo se s Flikka Boards odločili, da Rossani Orlando predstavimo serijo supov in to je bila omejena serija zanjo kot Homework Chair.

Pa se kaj prodajajo?
Izdelajo se po naročilu, cena je zelo visoka, ker jo je postavila za svojo klientelo. A to je zelo specifično področje. Me pa zanima in ga bomo še nadaljevali. Ravno zdaj načrtujem nov dizajn za svojo novo dilo. Bi pa ob tem rada poudarila, da je podjetje Flikka Boards izjemno cenjeno v tej svoji branži.

Od kod ta vaša fascinacija nad volumnom?
Ne vem, če. Saj kakšni kosi so zelo drobni.

So, a imajo volumen, kot recimo set za čaj Franc Franc, ki ima napihnjeno držalo v obliki pentlje.
Biti likovno ves čas znotraj simetrij je lahko dolgočasno. Ko iščeš neko napetost v objektu, se igraš tudi s proporci. V objektu vedno iščem eno vznemirjenje, ko to stvar zagledaš.

Kolekcija porcelana za japonsko podjetje Francfranc. Foto: Francfranc
Kolekcija porcelana za japonsko podjetje Francfranc. Foto: Francfranc

Svoje oblikovanje zelo vidno nadgrajujete. Četudi oblikujete za različna podjetja, ima vsak kos esenco kakšnega vašega prejšnjega dela. Počnete to namenoma, da s tem ohranjate svoj pečat, prepoznavnost?
Da, tukaj gre za zavestno odločitev, saj ima oblikovanje več pristopov. Moje oblikovanje in moja posebnost sta ravno ta avtorski pečat. Ko pristopi do mene podjetje, ga tudi zahteva, zato mora tam biti. Seveda so ene stvari, ki so postale moji vizualni kodi. Zanimivo pa je, če nekdo drug naredi nekaj, kar je podobno mojemu delu, in se ve, kje je dobil inspiracijo. Kar je po svoje tudi zanimivo, saj svoj avtorski izraz, ki je unikaten in edinstven, gradiš sam in z njim zasedeš prazno mesto v stroki. Nikoli ne smeš postati referenčen avtor, vedno se moraš na novo izumljati.

Ste kdaj koga tožili zaradi kraje patentov?
Ne. Veliko je ponaredkov, predvsem Lolite, češenj, stolov Stay, veliko je ponaredkov ...

… iz Kitajske?
Tudi, pa tudi iz Francije. A s temi ponaredki, če že, bi se morala ukvarjati podjetja, je pa to zelo težko in postopki so zelo dolgi, zato se s tem nihče ne ukvarja. Če pa kateri oblikovalec dela stvari, ki so preveč podobne tvojim delom, pa dela škodo sebi. Če obstaja kakšno pravilo v oblikovanju ali če želiš uspeti, je pomembno, da ne smeš biti podoben nikomur.