Stari in novi del objekta povezujejo v celoto tla iz teraca, sivi toni in dodatki v črni barvi. Foto: MMC RTV SLO/Katja Štok
Stari in novi del objekta povezujejo v celoto tla iz teraca, sivi toni in dodatki v črni barvi. Foto: MMC RTV SLO/Katja Štok
- Leto projekta: 2015
- Velikost objekta: 420 kvadratnih metrov
- Velikost parcele: 1.877 kvadratnih metrov
- Vrednost investicije: 800.000 evrov
Foto: Sanja Premrn
"Potrpljenje božja mast," so besede, ki jih je pogosto izrekla nona trenutnega lastnika Tonca Kotarjeva. Foto: MMC RTV SLO/Katja Štok
Hiša je spomeniško zaščitena, zato njena zunanjost ostaja nedotaknjena. Foto: Sanja Premrn

Kamnita hiša ob cesti, nedaleč stran od avtocestne vpadnice, kot endem sameva v nedrju prostrane trpke kraške narave. Skupaj z neokrnjenim koščkom cvetličnega travnika obdana z okolju tujo arhitekturo objektov okoliške igralnice, stanovanjskega naselja in bencinske črpalke trdoživo pripovedujeta zgodbo nekega časa.

Predloge za Prostor in pol v vašem kraju, med katerimi bralci MMC-ja konec leta izberejo najboljšega, lahko pošljete na lepota.bivanja@rtvslo.si ali
katja.stok@rtvslo.si

Prav na tem mestu si je namreč pred več kot sto leti kamnosek, ki je imel drugo največjo kmetijo na Kozini, zgradil hišo. Pravzaprav gostilno, v kateri so se ob prometni poti ustavljali furmani, ki so v Trst vozili les in tudi led. Hišo je z lastnimi rokami gradil 11 let in do potankosti izpopolnil vse kamnite oboke, stopnišča, zidne niše in preprosto pomivalno korito, nad katerim je gospodinja skozi majhno okno opazovala zunanje dogajanje.

Led s Kozine vozili v pivovarne v Trstu
Hiša je imela tudi svojo ledenico. "To je iz kamna narejena okrogla zadeva, ki je bila tukaj nad avtocesto. Poleg je bil kal, v katerem stoji voda, ki pride iz izvira in pozimi zamrzne," razlaga Mojca Ceglar, trenutna najemnica objekta. Led so nato razbili in ga dali v ledenico, v kateri so ga pokrili z listjem in slamo, da se poleti ni stopil, ter ga vozili v pivovarne v Trstu.

Potem pa je gostilna kamnoseka v nekem trenutku ostala prazna. Dolga leta je samevala in propadala, vse dokler je ni kupil nov lastnik. Tonca, kot se danes imenuje picerija in oštarija, je bila nona Maksa Godine. V hiši, ki je bila pod spomeniškim varstvom, se je od nekdaj videl velik potencial. "Če je on ne bi odkupil, je vprašanje, kaj bi bilo z njo," nadaljuje sogovornica, ki pove, da je Tonca Kotar v vasi veljala kot izjemna dobrotnica. "Zato smo hoteli z imenom Tonca obuditi njeno dobroto, radodarnost, potrpežljivost, skromnost in jo združiti s staro hišo."

Ohraniti, kar je staro in lepo
Arhitektka Sanja Premrn je imela le na pogled lahko nalogo - združiti stari kamniti objekt z novo dozidavo, pri tem pa upoštevati kulturno dediščino - in jo nadgradila s sodobno arhitekturo. "Glavni element je kamen, ki mu je v prostoru vse podrejeno," pove. Prostor, ki je strukturiran kot bistrodel v novem prizidku in tako zelo asketski jedilni del v starem delu kraške hiše, je celostno povezala s talno oblogo iz brušenega teraca - prav tako star material, po katerem ljubitelji estetike znova radi posegajo - in nevtralnimi barvami, zaradi katerih kamnoseški detajli pridejo do izraza.

Detajli oblikovani z nalepkami
Interier je povezan tudi z detajli v črni barvi, kot so stoli in površine miz, industrijska svetila, stena za točilnim pultom ter nalepke. "Potrpljenje božja mast," je eden izmed izpisov, nalepljenih na bele stenske ploščice - besede, ki jih je pogosto izrekala Tonca, ko je poskušala umiriti strasti med razburjenimi sogovorniki, rekoč, da je treba včasih pač malo potrpeti. "Sprva smo hoteli izpostaviti ilustracijo z obrisom njenega obraza, a to ni uspelo dvema ilustratorkama, saj smo imeli dve izjemno slabi fotografiji. Zato smo uporabili nekaj, kar jo pooseblja," razlaga arhitektka, ki izpostavi zanimiv detajl tik pod odprto streho.

Vidni leseni nosilci iz masivne smreke imajo napis starih izrazov za posamezni element, kot so: konj (špirovc), škarje (lesena konstrukcija V-oblike), pa veznica, bubc, sleme in stransko sleme. Okoliški "tolčen in štokan repenski apnenec" iz Marmorja Sežana je uporabila na pročelju točilnega pulta, stene nasproti pa oblekla v belo keramiko, "ki so jo pogosto uporabljali v starih picerijah v Italiji". Kot kontrast belini je s temno barvo poudarila špalete, s čimer je uravnotežila kamnite okenske oboke v starem delu prostora zadaj, skozi katere je vidna krošnja lipe, skoraj edinega drevesa v bližini.

Biljkica pred hišo
"Mama družine (op. p.: kamnosekove) je hotela posaditi drevo, saj ni bilo naokoli nobenega," pove zgodbo družine Mojca Ceglar, ki ji jo je zaupala ena izmed potomk, ki si hiše pride še vedno ogledat. "Oče je rekel: 'Ma, kako bo tukaj raslo drevo, saj je tukaj naokoli samo kamenje, ne more zrasti!' Nato pa je en dan rekel: 'Dobro, posadil bom to drevo.' Dodali so malo zemlje in posadili to rastlinico. Ko je gospodinja tukaj pomivala posodo, je vsakokrat, ko ji je ostala voda, zalila tisto biljkico, na Krasu namreč ni bilo vode in so zelo varčevali. In tista lipica je na koncu zrasla v tako, kot je danes."
Fotografije: Katja Štok, Sanja Premern

instagram.com/katjastok


*Izbor prostorov v rubriki Prostor in pol je uredniški in ne gre za plačane oglase. Namen objave tovrstnih člankov je zavedanje, da imajo prostori, v katerih bivamo, premišljeno vsebino, ki lahko sloni na inovativni ideji, strasti do oblikovanja in arhitekture ali spoštovanju kulturne dediščine.

- Leto projekta: 2015
- Velikost objekta: 420 kvadratnih metrov
- Velikost parcele: 1.877 kvadratnih metrov
- Vrednost investicije: 800.000 evrov