Foto: Janez Marolt
Foto: Janez Marolt
Podatki o projektu:

Avtorji: Janja Brodar in Goran Rupnik (RIBA arhitekti)
Soavtor kovinske obloge: Tomaž Čeligoj
Kraj: Ljubljana
Leto izvedbe: 2018

Stanovanje v središču Ljubljane nedaleč od železniške postaje je zanimivo z več vidikov: osrednji prostor je odprt, brez predelnih sten, razen nosilnega stebra, medtem ko so spalnica in drugi prostori "skriti" za belimi vrati v vzhodnem delu stanovanja (desna stran na prvi fotografiji). Podolgovat bivalni prostor ima le najnujnejšo opremo, ki je prezentna in impozantna: dolga jedilna miza iz masivnega lesa s kar desetimi stoli (ki niso Kraljevi). Kuhinja se popolnoma prilagaja prostoru, v katerega je umeščena kot podolgovati blok, ki ga zaključuje do stropa segajoč zlat element; ta je pravzaprav dimnik, oblečen v zlato pocinkane plošče.

Lupina prostora je sijajno bela, brez visečih svetil, polic ali omar. Dnevna svetloba pronica skozi velika okna ob frontalni zahodni steni, ki jo dopolnjuje stropna razpršena svetloba. Element prijetnosti, ki jo lahko dojamemo kot občutek mehkobe in topline, vnašajo lesena tla v vzorcu ribje kosti, dolge žametne zavese globoko modre barve, že omenjeni zlat dimnik in seveda barvite umetnine na stenah. Kot pojasnita avtorja projekta, arhitekta Janja Brodar in Goran Rupnik (RIBA arhitekti), v stanovanju živi gospod, ki je ljubitelj umetnosti "in za svoj življenjski slog potrebuje veliko prostora in malo sob". Na vprašanje je odgovarjal arhitekt Goran Rupnik:


Vsak element v prostoru ima svoj pečat. Pa začniva z zebro na steni, kakšna je njena zgodba?

Foto: Janez Marolt
Foto: Janez Marolt

Zebra na steni je težko pridobljen umetniški kos, ki poraja največ vprašanj, in naj tako ostane.

Kaj pa celostenska slika ob vhodu?

Ljubitelji umetnosti imajo vedno radi galerijsko odprtost, potrebujejo pa tudi stene, na katerih lahko to razstavijo. Stena med servisnim vhodnim delom in bivalnim je montažna in je bila postavljena pozneje prav za to sliko. Za velikoformatno olje Poglavja iz zgodovinske čitanke slovenskega slikarja Marka Jakšeta. V njej je tako veliko barv, namigov in globine, da lahko vanjo kar padeš. Šele z njo je stanovanje res zablestelo.

Foto: Janez Marolt
Foto: Janez Marolt

Veliko pozornosti ste namenili svetlobi. Kaj je bilo bistveno in kako ste to dosegli?

Po bivalnem prostoru se razliva čudovita popoldanska svetloba, zraven pa se na obzorju ob urbanih zvokih železniške postaje rišejo Kamniške Alpe. Lokacija v kombinaciji z velikimi dimenzijami stanovanja je delovala bolj kozmopolitsko, kot smo tega v Ljubljani vajeni.

Potovanje spreminjajoče se svetlobe čez dan smo želeli nekako ujeti, zato smo osrednji kos bivalnega prostora, kuhinjski otok ob inštalacijskih vertikalah z dimniki, zasnovali iz delno odbojnih materialov. Za pult na otoku smo izbrali nerjaveče jeklo in ga precej drzno kombinirali z zlato pocinkano oblogo na dimnikih. Pa se kombinacija ni izšla stereotipno kičasto, ampak prej gosposko. Zlati pocink lovi tople odtenke naravne svetlobe, delovna površina iz nerjavečega jekla pa navdihuje z odbleski zlatih lusk in umetnin okoli. Kombinacijo je pogumno nadgradil naročnik z izbiro žametnih kraljevsko modrih zaves.

Foto: Janez Marolt
Foto: Janez Marolt

Kateri prostori poleg dnevno-bivalnega so še v stanovanju?

V stanovanju sta še spalnica z velikansko kopalnico in garderobo ter sobo za goste in še nekaj manjših servisnih kotičkov, kot so shrambi, pralnica in dnevni toaletni prostor.

Zakaj ste se odločili za podolgovato kuhinjo, ki sicer sledi liniji prostora, in kako zahtevno je bilo uporabiti vse elemente, tako da je kuhalni otok dejansko uporabljen. Kje sta hladilnik ali pečica?

Občutek veličine prostora je bilo smiselno poudariti s podolgovatim otokom. Pečica je preprosto pod kuhalno ploščo, medtem ko je hladilnik skrit za zlato oblogo, katere izvedba je bila zaradi odpiranja na tem mestu zelo zahtevna.

Foto: Janez Marolt
Foto: Janez Marolt

Pečat vašega biroja prostoru daje obstoječi dimnik, ki ste ga oblekli v kovinsko oblogo zlate barve. Tu ste imeli znova v mislih tudi učinek svetlobe, mar ne?

Zlata obloga dimnika naj bi podnevi lovila spreminjajoči se kót in barvo svetlobe. In želeli smo, da ni ravna površina, temveč da je strukturirana, bogata. Prostor je vedno zelo lep, če so v njem ročno izvedene reliefne površine. Kovinske kose ni lahko oblikovati, dajejo pa prostoru neko eleganco, kot pravi naš kolega Tomaž Čeligoj, tudi soavtor in izvajalec tega kosa. Kosi obloge se natikajo drug v drugega, pritrjeni so z le enim vijakom v vogalu, kar naredi njihovo površino namerno neravno, človeško, avtorsko.

Riba arhitekti in prenova stoletnega stanovanja