Letos mineva 20 let, odkar je Manica J. Ambrožič začela delati na RTV Slovenija. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Letos mineva 20 let, odkar je Manica J. Ambrožič začela delati na RTV Slovenija. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Manica J. Ambrožič
S sodelavcem Dejanom Ladiko je ustvarila veliko Dnevnikov in političnih soočenj. Foto: RTV SLO/Stane Sršen

Ne vem, s čim bi začela. A zagotovo bi ga na koncu vprašala takole. Najprej bi malce pomolčala (pomenljiva tišina, montažno zelo dragocena), potem pa bi rekla (v francoščini): "Gospod Eco, kaj vas v Evropi danes navdaja z optimizmom?"

Polonca Štritof: "Če bi ji uspelo dobiti intervju z Umbertom Ecom, kaj bi ga najprej vprašala?"
Manica J. Ambrožič
Že pred časom je prenehala spremljati anonimne zapise na forumih o sebi. Sicer pa redno odgovarja bralcem na elektronska pisma. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Manica J. Ambrožič
Kaj pogreša pri mladih novinarjih? Manica J. Ambrožič odgovarja: 'Danes bi prišla v predavalnico in bi študente vznemirila z neko temo, s katero bi lahko spreminjali svet. Če kdaj misliš, da lahko spreminjaš svet, je to pri 22 letih.' Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Oseba, ki je res vplivala name, ki mi je z odločnostjo in neizprosno dobrohotnostjo odkrivala bogastvo slovenskega jezika. To je lektorica, gospa Anica Cedilnik. Nikoli ji ne bom mogla biti dovolj hvaležna, česa me je vse naučila. Danes sem sproščena pri pisanju. Njeno mentorstvo je zame tako dragoceno. Včasih se premalo zavedamo, da imamo sodelavce, ki jim je treba samo prisluhniti. Imam srečo, da sva sodelovali vsa ta dolga leta in še vedno lahko sodelujeva. To je zame izjemno dragocena izkušnja.

Petra Slanič: "Kateri človek, ki ga je spoznala pri svojem delu, je najbolj vplival nanjo in kako?"
Manica J. Ambrožič
Ko je v maski, je že v 'filmu' posamezne oddaje ali soočenja, premišljuje o temah in vprašanjih, ki bi jih lahko postavila ... Foto: RTV SLO/Stane Sršen
Manica J. Ambrožič
Kdo se ji zdijo zanimive osebe za intervju? Na to odgovarja: 'V tem trenutku me zanimajo ženske, ki na svojem področju puščajo pečat. Položaj žensk je nenavadna zgodba. Na eni strani je vedno več žensk, ki na presenetljivih področjih premikajo meje, hkrati pa se dogajajo zgodbe, ki so grozljiv indic današnjega časa.' Foto: MMC/Miloš Ojdanić

V potico ne dajem ruma, ne pečem prav dobrih potic. Moja tašča peče božanske potice, sama se vedno znova trudim in jo naredim, a moja res ni dobra. Sama sicer zelo rada kuham. S prijateljico sva dogovorjeni, da bova za njen rojstni dan šli na tečaj peke peciva iz kvašenega testa. V Sloveniji čez 20 let skoraj nihče ne bo nihče več znal peči potice. Pa to je del naše identitete, to moramo znati, haha ...

Pepi: Koliko žlic ruma da v orehovo potico?
Manica J. Ambrožič
V pripravah na oddajo Evropa po Evropi je tri mesece potovala po stari celini. Francijo sicer imenuje za drugo domovino. Foto: Twitter
Manica J. Ambrožič
S teh prizorišč se je tudi oglašala v informativne programe RTV Slovenija. Foto: RTV SLO/Stane Sršen
Manica J. Ambrožič
O literaturi: 'Spet sem prebrala roman To noč sem jo videl. Zdi se mi najboljši roman, napisan v slovenščini, v zadnjih letih. Nihče v tem trenutku v slovenščini ne piše tako dobro kot Drago Jančar.' Foto: RTV SLO/Stane Sršen
Manica J. Ambrožič
Spomin na prvi Dnevnik, ki ga je vodila. Foto: RTV SLO/Stane Sršen
Malala Jusafzaj
Oseba, s katero bi rada naredila intervju: Malala Jusafzaj. Foto: Reuters
Fokus: Slavko Bobovnik in Manica J. Ambrožič
Evropa po Evropi

V redni tedenski rubriki Obrazi RTV-ja od blizu smo se tokrat pogovarjali z dolgoletno voditeljico Dnevnika, ki je svoj pečat pustila tudi z odmevnimi dokumentarnimi oddajami, ki se dotikajo Evropske unije.

Manica J. Ambrožič je v citatih na desni strani odgovarjala na vprašanja tviterašev, v videonovicah desno na dnu pa si lahko pogledate njeno gostovanje v NLP-ju in odmeven dokumentarec Evropa po Evropi.


Leto 2014 je leto volitev. Vodili ste kar nekaj televizijskih soočenj. Na prvi pogled je videti vse lahko in utečeno, a zadaj je precej dela. Koliko je živčnosti, napetosti in "krotenja" kandidatov?
To je res. Soočenja so plod trdega dela, študiranja vseh mogočih kombinacij odgovorov in področij. Letos je s tega vidika res izjemno leto za TV Slovenija in nas novinarje in voditelje, saj je izjemno volilno leto, leto trojih volitev. Soočenja so za voditelja pravi izziv. To je oblika zahtevnega voditeljskega opravila, kjer se "izmeriš". Izziv je tudi zato, ker imaš hkrati v studiu veliko ljudi, obdelati je treba veliko tem, treba je zagotoviti enakopravnost, zato merimo čas. Tudi za nas voditelje, ne le za sodelujoče in za gledalce, je prekinjanje sogovornikov zoprno, čeprav vsi sodelujoči jasno vidijo, koliko časa imajo na voljo. Gledalci nam včasih očitajo, da goste pregrobo prekinjamo, a vsi udeleženci morajo imeti enako možnost in enako minutažo, da pojasnijo svoja stališča. Pri soočenju pa želimo iskati tudi nove pristope. Sprašujemo se, kako obogatiti celotno oddajo, da soočenje postane čim bolj televizijsko. Mislim, da nama je letos z Dejanom Ladiko uspelo z različnimi prispevki, grafiko, podatki in konkretnimi informacijami delati dinamična in zanimiva soočenja.

Gledalec včasih dobi občutek, da soočenje pomeni pravi boj.
Mislim, ni pa nujno, da se vsi s tem strinjajo, da soočenje ne sme biti predstava agresivnosti in napad voditelja na sodelujoče. In obratno. Naj bo to dinamična oddaja, v kateri naj gledalci/volivci izvedo čim več o tem, kako kandidati razmišljajo o določeni problematiki, in se potem v intimi volilne skrinjice lažje odločijo. In ko se na soočenju sogovorniki izmikajo in za potrebe predvolilne kampanje volivcem všečno obrnejo po vetru, voditelj reče: 'Vi ste bili v tej vladi; vi ste podprli ta zakon, zakaj zdaj razmišljate drugače ...' Soočenja ne smejo biti namenjena temu, da se s kladivom skušamo med seboj pobiti.

Pravite, da imajo kandidati priložnost, da predstavijo svoja stališča. Če je v času rojstva TV-soočenj veljalo, da ta odločilno vplivajo na razplet volitev (primer Kennedy), danes skorajda velja, da ima večina gledalcev tako trdno izoblikovano stališče, da ga soočenje težko spremeni. Kakšen občutek imate vi, ki ustvarjate soočenja? Imajo ta še vpliv? Kdo je pri tem uspešen?
Mislim, da ga imajo. Luka Mesec je zgodba televizičnosti zadnjih parlamentarnih volitev. Še nekdo se zna odlično predstavljati v soočenjih. To je Karl Erjavec. On obvlada televizijski medij, s kratkimi in sočnimi izjavami zna na svojo stran pridobiti ne samo svojih volivcev, ampak tudi tiste, ki bi morda - ne pa nujno - glasovali za DeSUS. Pri tem je brez dvoma uspešen. Po raziskavah, ki jih je letos za TV Slovenija pripravila Mediana, je na vprašanje, kateri dejavnik bi odločilno vplival na odločitev glede izbire stranke, kar 21,4 odstotka ljudi odgovorilo, da predvolilna soočenja. Všečen televizijski nastop ne pomeni zmage na volitvah, lahko pa prinese kakšen glas ali dva in prav nekaj glasov lahko v majhnem volilnem telesu, kot je slovensko, pomeni razliko med parlamentarno in neparlamentarno stranko. Angažirano politično telo soočenja prav gotovo zanimajo.

Najbolj ste znani kot voditeljica Dnevnika, delate dokumentarce, Zrcalo tedna, intervjuje ... Katera oblika dela vam je najbolj pisana na kožo?
Res sem najbolj znana kot voditeljica Dnevnika in to počnem rada. Preprosto. V dinamičnem okolju deska, kjer nastajajo naše dnevnoinformativne oddaje, se po vseh teh letih počutim res dobro. A najljubši izziv so mi daljše oddaje dokumentarnega tipa. Letos sem celotno pomlad potovala po Evropi in tkala zgodbo evropske pomladi pred ključnimi evropskimi volitvami. Pravzaprav sem nadaljevala meni ljubo evropsko zgodbo. Leta 2004, ko smo vstopili v EU, sem namreč delala oddajo Prihodnost, v kateri sem razmišljala, kaj bo Evropska unija prinesla Sloveniji. To je bilo obdobje strašnega optimizma. Nato sem spremljala nadaljevanje te zgodbe, za Slovenijo uspešen izziv predsedovanja Evropski uniji. Potem je Evropsko unijo in Slovenijo zajela kriza, ki je na novo postavila toliko stvari.

A če bi ves čas delali samo dokumentarce, bi potem najbrž pogrešali vodenje Dnevnika?
Vsi ljudje, ki me dobro poznajo, mi pravijo, da bi se dolgočasila, če bi snemala samo dokumentarce. Verjetno sem globoko v sebi malce odvisna od stresa in adrenalina. Po drugi strani pa je tudi res, da je pri mojih letih in dveh šoloobveznih otrocih tako življenje tudi naporno. Že 20 let sem v desku, ki je najbolj nervozno stičišče televizije. Tu se ves čas nekaj dogaja. Zelo redko mi uspe, da se za pol leta nekam umaknem in se skrijem v dokumentarce. Ves čas zraven še vedno delam Dnevnik. Za dušo mi dokumentarno delo veliko pomeni. Pri teh letih pa se človek začne spraševati, ali je res treba v življenju toliko hlastati in vse stvari okoli sebe sprejemati s toliko adrenalina. To je namreč za mojo družino zelo naporno. Res pa je, da bi – resnici na ljubo - težko počela nekaj bolj umirjenega.

Ko ste posneli Evropo po Evropi, ste dejali, da ste te tri mesece na potovanju po Evropi "lahko dihali". Zakaj v Sloveniji ne morete sproščeno dihati?
Ne, ne morem. Slovenija je tako vpeta v svoje meje. Ali pa nas je vpela ta kriza, kaj pa vem. Običajno niti ne gre za meje države, ampak meje vasi. Ljudje razmišljajo s takimi mejami, da je to težko razložiti. Ne morem razumeti, da se Slovenija ne zna umestiti v Evropo, v njej ne vidi vizije. Ne morem razumeti, da se Slovenija ne zaveda svojih potencialov in jih ne zna izkoriščati, da smo vedno bolj zaprti v svoje male vasi in mesta. In v svoje male prepire in delitve.

Ves čas le ni bilo tako.
Leta 2004 sem poročala o vstopu Slovenije v EU. Zdaj so za nazaj vsi pametni. A lani avgusta sem delala pregled, kako smo vstopali v EU. Pregledala sem ves material, ki ga je TV Slovenija posnela v dneh pred vstopom in na noč vstopa. Takrat ni bilo enega, niti enega kritičnega mnenja. Naj ne bodo ljudje danes pametni, da so že 'takrat govorili, da to ne bo v redu'. Ni res! Takrat je bilo slavje! Ljudje so evropsko povezavo sprejemali z velikim pričakovanjem in optimizmom. Zakaj smo to v zadnjih letih preželi z grenkobo? Ne vem. Zdi se mi, da smo preprosto s premalo poguma in idejami vstopili v evropsko povezavo. Premalo smo idejo evropske povezave vzeli za svojo, da bi jo zares znali z nekim ponosom in samospoštovanjem do naše identitete izkoristiti. Dali smo se nekam v evropsko ozadje, kjer smo se sprli.

Čutite, da je to - predstaviti drugačno Evropo - naloga javnega zavoda?
To je bil tudi namen mojega dokumentarca. Pokazati smo želeli, kakšna je Evropa v tem trenutku in zakaj potrebuje reforme. Predstavila sem sogovornike, za katere sem čutila, da so kompetentni. Na oddajo sem imela veliko dobrih odzivov. Ponudili smo jo tudi v tujino, predvajal jo je HRT, mislim, da tudi ukrajinska javna televizija - vsaj zaprosila je zanjo. Moj namen je bil narediti oddajo, ki bo nagovarjala Evropejce. Skušam delati z odgovornostjo in razmislekom, ki ju čutim do sveta.

V tej hiši ste 20 let. Prišli ste v času "monopola" te hiše. Zdaj je konkurence več, pa ne le v televizijskem mediju. Kako ste sami doživeli to spremembo?
Res je, sama sem del tega prehoda. Ko sem prišla v to hišo, smo bili edini. Takrat se nismo zavedali, kaj pomeni prihod Pop TV-ja. TV Slovenija od tedaj še vedno išče svoj položaj na medijskem trgu. To velja predvsem za informativni in razvedrilni program. In vedno znova si želim, da bi na televiziji odgovorne položaje prevzeli ljudje, ki jih televizija zares zanima. Ko govorim o televiziji, posebej poudarjam: javna nacionalna televizija. Zanima! Kaj pomeni javni televizijski servis? Moramo se vprašati, kaj so ključne naloge televizije, kje nam ni treba tekmovati, kje moramo vztrajati ...

Je treba tekmovati v gledanosti?
Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je gledanost nepomembna. Ni! Ko rečeš, da delaš oddajo o prihodnosti EU-ja, vsi začnejo zehati. Moja naloga, torej naloga avtorja oddaje, je, da to pomembno temo obdelam tako, da bo dosegla in nagovorila čim več ljudi. Javni medij se ne sme skrivati za izgovorom, da je lahko dolgočasen in duhamoren. Lotevati se mora vseh tehtnih in pravih tem, a na sodoben in ustvarjalen način. In take oddaje imajo vedno gledalce. Vedno!

Sodelujete pri izobraževanju novinarjev tako na FDV-ju kot na RTV-ju. Kako dojemate mlade novinarje? Kako se spreminja njihova zvedavost ob vse večjem številu medijev?
Sama sem študirala francoščino na filozofski fakulteti in novinarstvo na FDV-ju v zelo dobri generaciji, ki je bila pripravljena spreminjati svet. Nekateri profesorji so dobro prepoznali potencial v naši generaciji. Bilo je na začetku 90. let in to so bili zelo zanimivi časi. Kar danes pogrešam, je, da bi prišla v predavalnico in bi študente vznemirila z neko temo, s katero bi lahko spreminjali svet. Če kdaj misliš, da lahko spreminjaš svet, je to pri 22 letih. Tako se spominjam sebe in svoje generacije. To malodušje, ki se je v Sloveniji naselilo, se je naselilo tudi v veliko mladih. Seveda imaš med mladimi izjemno veliko zanimivih in iskrivih sogovornikov, ki bi spreminjali svet, a zdi se mi, da je bilo včasih te vneme več. Druga stvar, ki me preseneča, pa je, da imam včasih občutek, da med mladimi ni več držanja rokov. Ko daš roko ali obljubo, beseda velja. Ampak tega je premalo tudi v družbi na splošno, in ne le med mladimi. To res pogrešam.

Ali čutite, da imate vpliv?
Vpliv?

Govorim o ameriški depeši, v kateri so vas pred leti uvrščali med pet najvplivnejših žensk v Sloveniji.
Sploh ne vem, kaj naj rečem o tisti ameriški depeši. Vsi ljudje, ki se pojavljamo na televiziji, imamo nekakšen vpliv. Ima ga pravzaprav vsak človek. Vprašanje je, kako ga uporabiš. Nekateri ga zlorabljajo. Moja vloga, ki jo zelo čutim, je odgovornost. Dve stvari sta zelo pomembni, ko se pojavim pred kamero (in to se vsaj 20-krat mesečno): prvič - vedno hočem govoriti resnico, drugič - ko govorim o politiki, želim hoditi po sredini, in ne izpasti pristranska.

To je vaša ocena lastnega dela. Kaj pa ocena drugih? Kako sprejemate odzive urednikov, sodelavcev in navsezadnje javnosti? Ko ste nekoč brali anonimne komentarje, ste jokali.
Nikoli nisem dobila prav debele kože, zato ker stvari jemljem precej zares. Neverjetno je, kaj ljudje s psevdonimi počnejo na forumih. To me vedno znova preseneča. A po drugi strani, če mi nekdo piše in me opozori na napako ali samo poda svoje stališče, vedno odgovorim. Izjemno cenim kritiko, ki je utemeljena in napisana na ravni.

Pogrešate torej kulturo dialoga?
Tako je. Gre za kulturo dialoga. Kam smo šli s to kulturo, ljudje božji! Ne razumem, zakaj smo dovolili, da je šlo vse skupaj tako daleč. Imam nekaj kolegov, s katerimi se po oddajah pogosto slišim, saj cenim njihova mnenja. Veliko mi pomeni, da lahko z njimi prediskutiram svoje oddaje.

Večkrat ste poudarili, da dober novinar nastane pri branju dobrih knjig. Kakšne knjige berete?
To je zagotovo res. Sledim vsemu, kar se dogaja na knjižnem področju. Sem francistka, ljubiteljica lepe besede, lepega in bogatega jezika. Od tega živim. Katere knjige sem prebrala v zadnjih dveh mesecih in so me zaznamovale? Še enkrat sem prebrala To noč sem jo videl. Zdi se mi najboljši roman, napisan v slovenščini, v zadnjih letih. Nihče v tem trenutku v slovenščini ne piše tako dobro kot Drago Jančar. Nihče! Zaradi obletnice prve svetovne vojne sem prebrala dve knjigi o tej vojni. Iz knjižnice sem prinesla nekaj knjig o vojni, da sem se o tem pogovarjala z otrokoma. Preprosto, berem vsak dan. Ravno včeraj sem brala Baudelairjeve Rože zla, ki sem jih en dan prej prinesla na nočno omarico. Ne vem, zakaj, včasih te knjiga pokliče, sem nekoč rekla. V bistvu te res. Zvečer je 'grd', realen svet za mano, knjige pa pomenijo neke vrste pobeg. To je zame veljalo že v otroštvu in tako velja tudi danes.

Pravite, da je lepa beseda del vašega življenja. Velik del predstavlja tudi šport. Vaš mož se ukvarja s športnim marketingom, na poročno potovanje sta odšla na Euro 2000. (Športni) novinarji radi rečemo, da so športniki večji ambasadorji države, kot je politika. Kako vi doživljate to trditev?
To je res. Ko smo vstopali v EU, smo imeli zlato generacijo slovenskega nogometa, ki je med letoma 1999 in 2003 uspešno igrala v treh kvalifikacijskih ciklusih in se prebila tako na Euro 2000 kot SP 2002. Takrat sem kot novinarka precej potovala s slovenskimi politiki. Vedno znova so me spraševali o nogometu. Leta 2000 smo v Parizu igrali na prijateljski tekmi in se enakovredno kosali. Bilo je izjemno. To naredi več za promocijo Slovenije kot pa ... Sploh ne najdem primerjave. "Slovenie" naenkrat obstaja, je država. Ko govorimo o množičnem spremljanju sveta, se nič ne more primerjati z nogometom. Ko sem letos snemala dokumentarec v Parizu, je Slovenija nekaj dni prej igrala z Alžirijo. Vsaj šest ljudi me je vprašalo, kaj se je zgodilo, da je Slovenija izgubila.

Poznavanje nogometa vam odpira vrata?
Da, odpira neverjetno število vrat. Leta 2007 sem v Franciji snemala pogovore s srednješolci v neki šoli, kjer je bilo veliko potomcev priseljencev. Najprej smo eno uro snemali samo pogovor o nogometu, o Zinedinu Zidanu. Bilo je namreč leto po svetovnem prvenstvu, kjer je končal kariero z rdečim kartonom. Eno uro smo se pogovarjali o nogometu, da so se ti otroci lahko odprli. Ne moreš začeti pogovora z izjavo: 'Kako čutite rasizem v Franciji?' Slovenska nogometna pravljica je brez dvoma izjemno pomagala slovenski diplomaciji. Ena izmed teh zgodb je tudi Maribor v Ligi prvakov, druga olimpijske igre.

Ko omenjate Zidana ... Nekoč ste dejali, da bi z njim zelo radi naredili intervju, pa vam to ni uspelo. Zakaj Zidane in kdo so še osebe, s katerimi bi zelo radi naredili intervju?
Leta 2007 sem se ob francoskih predsedniških volitvah vprašala, kdo je človek, ki je Francoz in hkrati najbolj pooseblja Francijo. Tako sem prišla do imena Zinedine Zidane. S kom bi ta trenutek rada naredila intervju? Eden izmed teh je francoski predsednik. Nikoli še nisem intervjuvala francoskega predsednika. Izjemno zanimiva osebnost se mi zdi Malala Yousafzai. V tem trenutku me zanimajo ženske, ki na svojem področju puščajo pečat. Položaj žensk je nenavadna zgodba. Na eni strani je vedno več žensk, ki na presenetljivih področjih premikajo meje, hkrati pa se dogajajo zgodbe, ki so grozljiv indic današnjega časa, poglejte le Indijo. O tem pa nihče noče govoriti na glas. Savdska Arabija letos ne bo poslala žensk na azijske igre. Bo pa poslala 202 moška.

Zanimajo vas ženske, ki puščajo pečat na svetovnem področju. Sami ga puščate tudi na lokalnem. V gledališču sv. Mihaela ste tako v domačem Grosupljem pomagali pri režiji Molierovega Priložnostnega zdravnika. Kaj vam je ta izkušnja dala?
To je bila izjemna izkušnja. V času študija francoščine sem se ukvarjala z gledališčem. Danes se ne bi ukvarjala s tem, s čimer se, če se takrat ne bi ukvarjala z gledališčem. Dobila sem povabilo, Moliere mi je všeč in sem sprejela ta izziv. Navdušili so me ljudje, ki prostovoljno enkrat na teden pridejo na vaje, se naučijo besedilo, prenašajo napore zadnjih tednov priprav na premiero in potem predstavo na majhnih lokalnih odrih odigrajo še 30-krat. V snežnem metežu smo se neki večer prebijali v Ambrus in dvorana je bila polna. Snežni metež in Moliere pred polno dvorano vaškega odra. Lep večer.

Večkrat radi citirate Blaisa Pascala: 'Vzrok, da so ljudje nesrečni, je en sam: ne znajo mirno sedeti v svoji sobi.' Znate sedeti sami v svoji sobi? Ste srečni?
Pravzaprav znam. Tudi s knjigo v roki. In da, sem srečna. Življenje mi je dalo skledo sadja, v kateri je veliko sadja. Ne skušam razmišljati, katerega sadja ni. Iz te sklede je nastala tako fantastična sadna solata, da težko povem. Sem zadovoljna s svojim življenjem.

Igra asociacij

BesedaManičina asociacija
ArsenalVsenavzoč v našem domu (mož je navdušen navijač)
Umberto EcoIntervju, ki sem ga letos želela, pa nisem dobila
IntimisimiEnaki oglasi po vsej Evropi. Pa toliko različnih žensk!
Nagrada viktorO, kako dolgo je že od tega.
GrosupljeMoj dom
Dejan LadikaOdličen voditelj, s katerim z veseljem sodelujem
NormandijaZelo lepa, tja se vedno znova rada vračam
KnjigaMoje pribežališče
FrancijaMoja druga domovina
PerfekcionizemVedno znova, še premalo, še bom vztrajala pri njem



Ne vem, s čim bi začela. A zagotovo bi ga na koncu vprašala takole. Najprej bi malce pomolčala (pomenljiva tišina, montažno zelo dragocena), potem pa bi rekla (v francoščini): "Gospod Eco, kaj vas v Evropi danes navdaja z optimizmom?"

Polonca Štritof: "Če bi ji uspelo dobiti intervju z Umbertom Ecom, kaj bi ga najprej vprašala?"

Oseba, ki je res vplivala name, ki mi je z odločnostjo in neizprosno dobrohotnostjo odkrivala bogastvo slovenskega jezika. To je lektorica, gospa Anica Cedilnik. Nikoli ji ne bom mogla biti dovolj hvaležna, česa me je vse naučila. Danes sem sproščena pri pisanju. Njeno mentorstvo je zame tako dragoceno. Včasih se premalo zavedamo, da imamo sodelavce, ki jim je treba samo prisluhniti. Imam srečo, da sva sodelovali vsa ta dolga leta in še vedno lahko sodelujeva. To je zame izjemno dragocena izkušnja.

Petra Slanič: "Kateri človek, ki ga je spoznala pri svojem delu, je najbolj vplival nanjo in kako?"

V potico ne dajem ruma, ne pečem prav dobrih potic. Moja tašča peče božanske potice, sama se vedno znova trudim in jo naredim, a moja res ni dobra. Sama sicer zelo rada kuham. S prijateljico sva dogovorjeni, da bova za njen rojstni dan šli na tečaj peke peciva iz kvašenega testa. V Sloveniji čez 20 let skoraj nihče ne bo nihče več znal peči potice. Pa to je del naše identitete, to moramo znati, haha ...

Pepi: Koliko žlic ruma da v orehovo potico?
Fokus: Slavko Bobovnik in Manica J. Ambrožič
Evropa po Evropi