Idrijčani Ivana Bevka skoraj vsak dan lahko srečajo na sprehodu. "Ogromno sem hodil, pa tudi zdaj še hodim. Ker da hoja človeku zdravje," je dejal za Radio Prvi. Med drugim še vedno peče kruh v krušni peči. "Kruh iz krušne peči je pravi kruh, drugačen je od tistega, ki ga spečeš v pečici," je zagotovil najmlajši od sedmih otrok, ki ga še vedno pripravlja po maminem receptu.

Pomaga tudi pri delu na njivi in v sadovnjaku, svetuje glede kmetijskega dela. "Že, ko sem bil zelo majhen, sem delal na kmetiji in pomagal doma. Oče je umrl, ko sem bil star šest let, tako da sem že kmalu prijel za delo. V hlevu sem hranil in napajal živino, molzel sem krave, kosil, oral – vse sem delal. Do partizanov sem kmetoval," je dejal najmlajši izmed sedem otrok, ki je odraščal v naselju Čeplez.

Skrbi ga predvsem pomanjkanje enotnosti, tovarištva in spoštovanja do sočloveka

Še danes se drži načela zmernosti, poštenosti in sožitja z naravo. "Tisti, ki ima rad rože, ima rad ljudi in naravo," je zatrdil mož, ki sicer meni, da se narava v zadnjem času spreminja, v preteklosti toliko padavin in poplav ni bilo, enako velja za nenadne in velike temperaturne preskoke. "Narava se kvari, kar ni nič čudnega glede na količino vozil in letal. Narava ne more zdržati vsega – kar vzameš, moraš tudi dati nazaj," je poudaril 104-letnik, ki se rad druži in rešuje križanke ter spremlja poročila, a je nad trenutno situacijo po svetu razočaran.

Glede na trenutne vojne grozote ga skrbi predvsem pomanjkanje enotnosti, tovarištva in spoštovanja do sočloveka. Kaj bi ljudem položil na srce? "Naj bodo pošteni, družabni in spoštujejo človeka, ne glede na vse."

Pri ljudeh opaža preveč hitenja in sebičnosti. "Ljudje hitijo, živčni so, vsak bi rad čim več naredil. Po moje je to malo norija, ni prav. Včasih smo lepo počasi delali. Vse smo naredili do roka, mirno in z veseljem," je še povedal Bevk, ki se je prav tako odprl o dogodkih med drugo svetovno vojno, med drugim tudi o prenosu ranjencev iz partizanskih bolnišnic Franja in Pavla.

Mladenič, ki si je običajno od doma v šolo, kjer so prednost dali učenju italijanščine, za malico prinesel suhe hruške, se je februarja 1943 pri 22 letih pridružil partizanom in najprej postal borec južnoprimorskega odreda. Videli in doživeli so veliko gorja, a najbolj so mu v spominu ostali svetli dogodki, kot so bili ustanovitev Gregorčičeve brigade 1. maja 1943 in srečanja z zavezniškimi enotami v Tržiču dve leti zatem, v zadnjih dneh vojne. "Tam sem se srečal z novozelandsko divizijo, se rokoval z njimi. To je bilo nekaj posebnega," se spominja.

Avgusta 1944 je sodeloval tudi v največji humanitarni operaciji med drugo svetovno vojno – pri prenosu ranjencev iz bolnic Franja in Pavla do letališča Nadlesk. Pohod je bil dolg 140 kilometrov, ukaz pa so sprejeli, čeprav so vedeli, kako nevarna in težka je naloga. "Ves čas smo bili napeti, ker smo razmišljali, kje nas bodo napadli," je razlagal Bevk, ki je akcijo imenoval za veličastno. Med njo so v dežju ranjence ob spremstvu padanja min in strelov tudi v hrib nosili na ramenih, vozovih, pomagali so tudi tovornjaki.

To, da je zadnja sobota avgusta v znamenju spominskih pohodov in slovesnosti, ki se jih tudi sam še vedno udeležuje, mu pomeni zelo veliko.

Z radostjo se sicer spominja tudi praznovanja 25. maja. Rojstni dan Josipa Broza - Tita so v nekdanji skupni državi Jugoslaviji tudi z veliko parado praznovali kot dan mladosti. "Veselje je bilo, ljudje so se tam združili. Bilo je živahno, bili so lepi časi druženja," je še povzel svoje vtise.