Jože Žabkar je pravzaprav mladenič, ki še vedno pazi na svoj vrtiček ob hiši, v teh mrzlih dneh pa predvsem prebira časopisje. Policijske zadeve mu, čeprav je v pokoju že dobrih štirideset let, takoj padejo v oči.

Sicer pa se mu spomini vračajo najprej v mladost, ki jo je kot izgnanec preživel v Nemčiji, še bolj se spominja svojih miličniških začetkov na Goričkem: "Ljudje so, veste, če smo šli po vasi, kričali za nami: Pa se ne boste nič ustavili pri nas?" Pa je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja v obmejnem pasu, kjer je služboval, vendarle pestro: "Bile so kakšne tatvine, kakšne kokoši kje pokradene ..."

Miličniki so hodili peš in bili predvsem med ljudmi, se še spominja. In to polaga na srce tudi današnjim policistom: "Naj bodo z ljudmi dobri, ker pri ljudeh vse dobiš. Vse izveš in vse dobiš."

Na vprašanje, kako doživeti sto, pa je Žabkar odgovoril kar s pesmijo: "En hribček bom kupil, bom trte sadil ..." In tako vedrega duha je bil menda tudi takrat, ko so mu ob visokem jubileju čestitali policijski prijatelji in kolegi, tudi prvi mož slovenskih policistov. Še na mnoga in predvsem zdrava leta!