Metličan je bil človek številnih talentov, satirično nastrojene misli in širokega nasmeha, dolgoletni sopotnik slovenskega javnega radia in pogost gost številnih medijev. Bil je tudi pedagog in osnovnošolski ravnatelj ter uveljavljen pisec popevk.

"Presenečen sem bil, nagrado sem pa prejel z velikim veseljem, kajti Ježkova nagrada ni kar tako. To je najvišja nagrada, ki jo lahko človek dobi v Sloveniji na področju, na katerem delujem. In kaj naj rečem? Neizmerno in nepopisno vesel sem," je dejal leta 2013 ob prejemu Ježkove nagrade.

"Generacije šolarjev so rasle z njegovimi domislicami, ki jih je pripisal nečaku tete Mare, in se z njimi poistovetile. Kot izšolani pedagog je znal prisluhniti otrokom in jim ponuditi 'drugačno šolo', veselo, nasmejano in vznemirljivo. A tudi odrasli so v njem prepoznali izvirnega in pronicljivega humorista, satirika. Njegove bodice so bile vselej blagohotne, z željo, da bi neumnosti prepoznali in jih odpravili, a nikoli žaljive in osebne – kot glas malega človeka, ki vidi, sliši in čuti, pa nima vzvodov in orodja, da bi spreminjal. Ima pa Tonija," je takrat žirija zapisala v obrazložitvi nagrade.

Med drugim se je podpisal pod več tisoč humoresk, satiričnih nizov, kot so Ljudje z zaščitenimi hrbti, Vsi smo na ražnju, Kdo je lahko komunist, Humoreske in Moja teta Mara, avtobiografskih spominov na otroštvo in odraščanje Povej jim ter drugih knjižnih del in zbirk.

Sorodna novica Foto: Ježkov nagrajenec Toni Gašperič – izvirni satirik z blagohotnimi bodicami

Bil je pogost gost nacionalne televizije in sodelavec številnih vseslovenskih ter pomembnejših regionalnih tiskanih, pozneje tudi lokalnih elektronskih medijev. V obdobju največje priljubljenosti in dejavnosti ga je bilo najti tako rekoč povsod, postal je pravi glasnik Bele krajine.

Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, srednjo šolo pa v Novem mestu, kjer je tudi maturiral. V Ljubljani je končal Pedagoško akademijo. Prvo službo je dobil v metliški osnovni šoli. Pet let je poučeval višje razrede osemletke. Nato se je zaposlil v tovarni Beti, kjer je delal kot referent za reklamo in propagando. Dolga leta je bil urednik Vezila – glasila tekstilne tovarne Beti Metlika. V šolskem letu 1979–1980 je postal ravnatelj na tamkajšnji tekstilni srednji šoli.

Bil je tudi ravnatelj osnovne šole v Podzemlju. Leta 2000 se je upokojil. Sam je pravil, da se je drugič rodil, ko so mu leta 2001 presadili ledvico. Predtem je poldrugo leto hodil na dializo, zaradi te izkušnje pa je postal pobudnik vzpostavitve dializnega centra v Beli krajini.

Zadnja leta je predvsem v družinskem krogu in ob obiskih številnih prijateljev preživel v idiličnih Gribljah ob Kolpi.