Gora, ki se kot svetilnik dviga nad tanzanijsko in kenijsko savano, svojo značilno snežno kapo nezadržno izgublja.

Še nekaj let in nič več ne bo Lesketajoča gora, kar naj bi v svahiliju pomenilo Kilima Njaro. Masaji jo imenujejo Oldoinyo Oibor, po naše Bela gora. Le še kratek čas trajanja ledenikov in snežišč na najvišjih afriških vrhovih blizu ekvatorja napovedujejo nekateri glaciologi, znanstveniki, ki se ukvarjajo z ledeniki in njihovim spreminjanjem.

Podobna usoda čaka tudi druge ledenike v tropskem pasu. Najvišja samostoječa gora na svetu Kilimandžaro je pravzaprav stratovulkan s tremi glavnimi ognjeniki na površini približno 4.000 kvadratnih kilometrov, ki se vzpenja le okoli 350 km južno od ekvatorja. Zaradi svoje lege je izjemno občutljiva za podnebne spremembe.

Odkritje Kilimandžara
Prvi je Kilimandžaro v 2. stoletju omenil grški učenjak Ptolomej, ko je pisal o skrivnostni deželi južno od zdajšnje Somalije, kjer so ljudožerci in čudovita zasnežena gora. Znanje je verjetno povzel po Feničanih, ki so v tem delu Afrike trgovali, morda pa tudi po Egipčanih, ki so v času vladarice Hačepsut navezali intenzivne trgovske stike z deželami vzdolž vzhodnoafriške obale.

Skrivnostno goro se večkrat omeni tudi kasneje, kljub vsem tem zapisom pa skoraj nihče ni verjel, da je tako blizu ekvatorja v resnici s snegom pokrita gora; vedenje o njej naj bi bilo zgolj legenda arabskih trgovcev. Njene prave podobe ni razkril niti britanski geograf William Cooley, ki je sredi 19. stoletja vodil eno prvih odprav v notranjost Afrike. Zapisal je namreč, da naj bi bil velik hrbet, imenovan Kirimanjara, prekrit z rdečim prodom.

Arabska legenda
Resničnost arabske legende sta potrdila šele misijonarja Johann Ludwig Krapf in Johann Rebmann, ki sta vzhodno in zahodno afriško obalo želela povezati z nizom misijonskih postaj. Njeno skrivnost sta si prizadevala razkriti kljub številnim opozorilom o duhu gore Kilimansharo, katere vrh je nad oblaki in prekrit s srebrom, na njenem vznožju pa živi strah vzbujajoče ljudstvo Čaga.

S pomočjo domačinov je Rebmann pripotoval v deželo ljudstva Čaga. 27. aprila 1848 je skozi meglico zagledal "nenavadno belino na gori Čaga", kot je pozneje zapisal v dnevnik.

Za okoliška ljudstva naj bi bil namreč na vrhu gore sedež demona, ki prinaša mraz. Poročilo o videnem je napisal v Cerkvenem misijonskem poročevalcu, vendar je navzlic temu večina ljudi v Evropi še vedno dvomila.

Po eni od legend naj bi bil na vrhu pokopan biblijski kralj, vrh pa je veljal za neosvojljivega. Razne vraže so se razblinile leta 1889, ko sta na najvišjo vzpetino Afrike stopila nemški geograf Hans Meyer in izkušeni alpinist Ludwig Purtscheller.

Meyer se je prvi lotil preučevanja ledenikov na Kilimandžaru. Ob njegovem prvem obisku je bil celotni rob kraterja na osrednjem in obenem najmlajšem ognjeniku Kibo (5898 m) prekrit z ledeniki.

Devet let po prvem vzponu je zapisal, da so se ledeniki odebelili za 100 m in da so na vzhodnem robu nastale razpoke. Znanstveno preučevanja Kilimandžara se je razmahnilo sredi 20. stoletja. Takrat so ugotovili osem ledenodobnih poledenitev. V zadnjih letih je najvišja afriška gora ponovno pritegnila pozornost svetovne strokovne in laične javnosti.

Alarmantne vesti o taljenju afriških ledenikov prihajajo zlasti iz ameriške Ohio State University, kjer je raziskovalec Lonnie G. Thompson ugotovil, da je na Kilimandžaru glede na leto 1912 izginilo že 82 % ledu in snega, od tega samo v zadnjem desetletju ena tretjina.

V celoti naj bi večni led in sneg izginila do leta 2015. Leta 1912 sta prekrivala 12,1 kvadratnih kilometrov površja, leta 2000 pa samo še 2,2 kvadratna kilometra. Meritve kažejo, da se obenem s površino hitro zmanjšujeta tudi debelina in s tem prostornina ledu. Med letoma 1962 in 2002 se je ledena odeja v povprečju stanjšala za 17 metrov.

Nastanek in izginotje ledenikov
Raziskave so pokazale, da so zdajšnji ledeniki nastali pred približno 11.000 leti, pozneje pa se je njihov obseg nenehno spreminjal. Obdobjem rasti so zaradi naravnih podnebnih sprememb sledila obdobja nazadovanja in obratno. Največji obseg naj bi imeli v 19. stoletju, ko so prekrivali celotni vršni del, od tedaj dalje pa se neprestano krčijo. Prelomno je bilo leto 1880, saj se je takrat bistveno zmanjšala količina padavin, zato se je večni led začel taliti.

Zdaj je uravnana vršna ploskev Kiba z izjemo Furtwänglerjevega ledenika skoraj povsem brez snega, saj je na ravnem površju zaradi bližine ekvatorja sončno obsevanje zelo močno. Ledeniki so le na vznožju ovršja. Skoraj povsem simetričen stožec ognjenika je z ledeniki neenakomerno pokrit. Temperaturna meja večnega snega je na približno 4750 metrih.

Posledice izginotja ledenikov na Kilimandžaru bodo čutili milijoni ljudi na njegovem vznožju in v bližini. Presahnili bodo izviri in potoki, ki se napajajo z vodo iz ledenikov, kar lahko povzroči velike probleme, saj je na to pitno vodo navezanih 5 % od 38 milijonov prebivalcev Tanzanije, poleg tega pa je tudi pomemben vir za proizvodnjo električne energije.

Vse več turistov
Snežena kapa je privlačna tudi za turiste. Med vzponom na vrh bo postala problematična oskrba z vodo. Spremembe podnebja, povezane s toplogrednimi plini, zlasti zviševanje temperatur, zmanjšujejo reproduktivno sposobnost najpomembnejših kulturnih rastlin, namenjenih prehrani domačega prebivalstva, to je riža, koruze in pšenice. Spremembe bodo prizadele tudi glavni tržni kulturi kavo in čaj. S tem bodo že tako revni kmetje postali še revnejši. Močno bosta osiromašena rastlinstvo in živalstvo, saj bodo mnoge rastlinske in živalske vrste izginile.